Jedro

Tožnik je lažno predstavil razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal postopek, kar je okoliščina za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 7.8.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Gre za razlog namernega zavajanja in zlorabe postopka, ki se kaže v lažni predstavitvi razlogov, na katere se prosilec sklicuje. Lažna predstavitev razlogov se kaže v tem, ker je ravnanje tožnika tako v izvorni državi, kot tudi po njeni zapustitvi, v nasprotju z njegovimi izjavami glede preganjanja in ogroženosti. Tožnik, ki se je vrnil iz Avstrije v izvorno državo že konec leta 1999, v kolikor bi bil resnično preganjan in bi se zaradi tega počutil ogroženega, bi matično državo zapustil že veliko prej in ne šele po sedmih letih. Logično bi bilo, da bi po napadu marca 2004 poskušal poiskati zaščito. Z ničemer ni utemeljil nenadnega strahu, ki naj bi ga doživel tako v P. kot pozneje v Bosni, predvsem, da bi ga domnevni preganjalci začeli preganjati. Največji dvom v tožnikovo verodostojnost pa vzbuja članek v časopisu "N.". Ob podaji prošnje za azil ni omenil, da je bil pred dvema letoma v Ljubljani, niti da se namerava poročiti. Poleg tega pa tožena stranka povsem utemeljeno sklepa, da če bi bile njegove navedbe glede preganjanja resnične, bi za azil zaprosil že pred dvema letoma, ko je bil po navedbah njegove soproge v Ljubljani. Tožena stranka je utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost tudi zaradi tega, ker je za poroko moral predložiti številne dokumente, ki pa jih toženi stranki v azilnem postopku ni predložil. Vse te okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost, pa kažejo na to, da je podan razlog zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se tožnik sklicuje.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Poudarja, da je bil prisiljen zapustiti matično državo, saj je imel stalne grožnje s strani ilegalne organizacije OVK, ker je to vojsko samovoljno zapustil. Policija ga ni zaščitila. Dejstvo, da se je v Sloveniji tudi poročil, mu sodišče ne bi smelo šteti v škodo, saj je v Sloveniji spoznal žensko, s katero se odlično razume. Ne zlorablja in ne zavaja azilnega postopka in meni, da so na njegovi strani podane okoliščine, ki narekujejo priznanje azila. Za azil pred dvema letoma ni zaprosil, saj takrat grožnje še niso bile tako intenzivne. Prvostopno sodišče bi ga moralo zaslišati in bi se prepričalo o resničnosti njegovih izjav, in ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb ZPP in je že zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Prvostopno sodišče tožnikovemu zastopniku tudi ni pravočasno poslalo odgovora na tožbo tožene stranke z dne 20.8.2007, ampak mu je ta odgovor poslalo skupaj z izpodbijano sodbo, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da je dne 14.8.2007 vložil pri Upravni enoti Ljubljana prošnjo za stalno prebivanje, o kateri pa še ni odločeno. Ker ima vloženo prošnjo za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, je odločba v delu, kjer se mu nalaga, da mora zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti odločbe, nezakonita, saj ima po Zakonu o tujcih pravico bivati na naslovu v Republiki Sloveniji, dokler ne bo rešena prošnja za stalno prebivanje. Glede na navedeno tožnik predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odločbo tožene stranke tako spremeni, da njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da to, da je tožnik vložil prošnjo za stalno prebivanje, ne more vplivati na zakonitost odločbe o priznanju azila. Prav tako ugotavlja, da tožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, še manj pa za stalno prebivanje, za katerega je zaprosil. Tudi če bi obstajal kakšen zadržek za to, da tožnika kljub pravnomočno zavrnjeni prošnji za azil ne bi bilo možno odstraniti iz Republike Slovenije, bi te zadržke moral ugotavljati organ, ki je pristojen za odstranitev tujcev iz države in to ni stvar presoje organa, ki odloča o prošnji za azil. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da je na verodostojen in prepričljiv način predstavil razloge, zaradi katerih prosi za azil, kar je bil dolžan storiti v smislu 29. člena ZAzil in na kar je bil pred podajo vloge za azil tudi opozorjen. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, da je tožnik lažno predstavil svoje razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal postopek, kar je okoliščina za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Pravilno je bilo tudi presojeno, da bi tožnik lahko, če bi zaščito potreboval, za azil zaprosil, ko se je vrnil v matično državo iz Avstrije že konec leta 1999 in bi, če bi bil resnično preganjan, matično državo zapustil že veliko prej in ne šele po sedmih letih. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je tožnik vnesel dvom v verodostojnost svojih izpovedi tudi iz razloga, ker ob podaji prošnje za azil ni omenil, da je bil pred dvema letoma v Ljubljani, niti, da se namerava poročiti. Da je bil tožnik pred dvema letoma v Ljubljani, izhaja iz izjave njegove žene v članku v "N." z dne 5.8.2007. Tako je pravilna odločitev tožene stranke o zavajanju in zlorabi azilnega postopka in o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi določb 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da mu je prvostopno sodišče štelo v škodo dejstvo, da se je v Sloveniji poročil. Prvostopno sodišče tega tožniku ni očitalo, ampak je v izpodbijani sodbi navedlo, da je v tej zadevi sporno dejstvo, da je nameravano poroko pri prošnji za azil zamolčal in ni povedal, da je bil že pred dvema letoma v Sloveniji, ko je spoznal sedanjo soprogo. Ni utemeljen niti pritožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka v upravnem sporu, ker je prvostopno sodišče tožnikovemu zastopniku poslalo odgovor tožene stranke na njegovo tožbo šele skupaj z izpodbijano sodbo. V tem primeru je bila izpodbijana odločba izdana v pospešenem postopku, po določbah 4. odstavka 29. člena ZAzil pa mora upravno sodišče, če gre za tožbo zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, odločiti v 7 dneh od prejema tožbe. Glede na to, da je bil rok za odločitev o tožnikovi tožbi kratek, prvostopno sodišče ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker je odgovor na tožbo poslalo skupaj z izpodbijano sodbo. Tudi sicer vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo le ponovila razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla že v izpodbijani odločbi.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da naj vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi upošteva, da je tožnik dne 14.8.2007 vložil pri Upravni enoti Ljubljana prošnjo za stalno prebivanje. Azilni postopek in postopek za izdajo dovoljenja za stalno (ali za začasno) prebivanje sta dva ločena upravna postopka in tožnikove prošnje v azilnem postopku ni mogoče upoštevati.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Tožnik namreč ni niti v tožbi, niti sedaj v pritožbi navajal, v čem naj bi bilo zaradi nezaslišanja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Poleg tega pa ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma dokazov, ki naj bi jih prvostopno sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede očitno neutemeljene vloge in posledično na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker določbe postopka v upravnem sporu niso bile kršene, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.