Jedro

ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.

Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.

Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 746,64 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 42.950,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2016 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna povrniti toženi stranki (toženki) stroške postopka v višini, ki bo opredeljena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih tožničinih trditev, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti sodnih odločb in da so posledično zaključki sodbe napačni ter sami s seboj v nasprotju. Meni, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na pravna stališča iz odločbe VSL I Cpg 340/2020, saj v obravnavani zadevi ni podano identično dejansko stanje. Neposredna plačila podizvajalcem so po 71. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) obvezna, šlo pa je tudi za pogodbeno zavezo toženke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do devetega in desetega odstavka 5. člena Pogodbe ... (izvajalske pogodbe). Med pravdnima strankama se je vzpostavil poslovni običaj neposrednih plačil. V nadaljevanju pritožbe obširno utemeljuje, da je prišlo do učinkov veljavno sklenjene asignacije, pri čemer se sklicuje na določila izvajalske pogodbe in na soglasje k podizvajalcu z dne 3.10.2014. Z zahtevkom z dne 28.1.2016 je od toženke zahtevala izpolnitev nakazila. Toženka je ravnala fraudulozno, ker je zahtevek tožnice pavšalno zavrnila, ker je ni obvestila o odstopu od izvajalske pogodbe in ker tožnice ni poplačala iz unovčene bančne garancije. Tožnica (podizvajalka) je 28.1.2016 imela s strani izvajalca in toženke (naročnice) priznane terjatve za izplačilo 10% zadržanin, saj nihče ni zavrnil tožničinih situacij oziroma so bile te terjatve priznane v celoti (100%). Bančna garancija je vključevala garancijo za poplačilo podizvajalcev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica zahtevek za neposredno plačilo naslovila na toženko dva meseca pred toženkinim odstopom od izvajalske pogodbe, in tega, da se je tožnica zanašala na vsebino pogodbe in bančne garancije. V času sklenitve izvajalske pogodbe je veljal Pravilnik o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (pravilnik), ki je predvideval izdajo bančne garancije za poplačilo podizvajalcev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb o za podizvajalce ugodni sodni praksi (odločbe VSC Cpg 62/2017 in VSL I Cpg 750/2018). Napačna je presoja po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Napačno je šteto, da začasno dovoljenje za uporabo ne pomeni trenutka dospelosti terjatev. Tožnica je ob podaji zahtevka izkazala vse pogoje po 631. členu OZ. Kot pravno podlago je navedla tudi Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcem (uredba), do katere se toženka ni opredelila. Napačni so zaključki, da je bila terjatev tožnice do izvajalca priznana in dospela šele v stečaju izvajalca v letu 2017 in da je izvajalčeva terjatev do toženke postala priznana in dospela šele 27.5.2019 s podpisom Zapisnika o končnem obračunu izvedenih del. Razlika z zadevo VSL I Cpg 340/2020 je predvsem v tem, da je toženka zahtevek tožnice prejela pred odstopom od izvajalske pogodbe, zato ji ne gredo ugovori v zvezi s škodo, ki ji je nastala z odstopom od pogodbe. Pravna narava zahtevka po 631. členu OZ je najbližje zakoniti cesiji in od obvestila o odstopu so ugovori dolžnika omejeni.

3.Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša s presojo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da ZJN-2 in izvajalska pogodba ne vzpostavljata samostojnega pravnega razmerja med pravdnima strankama; da ni prišlo do asignacije, ker manjka jasen, dejanski in konkretiziran akcept naročnika; da iz izvajalske pogodbe in bančnih garancij ne izhaja, da so bile slednje namenjene poplačilu izvajalcev; da je pravilnik z ZJN-2 prenehal veljati; da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh tožničinih trditev; da tožnica ob podaji zahtevka za neposredno plačilo in kasneje ni imela pripoznane in zapadle terjatve do izvajalca; da do zaključka glavne obravnave ni obstajala nobena dospela in neplačana terjatev izvajalca do toženke; da je tožnica sama sklenila podizvajalsko pogodbo,v kateri so bile njene zadržanine vezane na sprostitev zadržanin izvajalca do toženke; in da cesija ne sme poslabšati dolžnikovega položaja.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da soglaša s končno presojo sodišča prve stopnje in da pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni oziroma niso takšni, da bi narekovali ali spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. V delih, kjer so odgovori sodišča prve stopnje na tožničine trditve morebiti nekoliko skopi, vendar še vedno zadostni, gre predvsem za stvar pravilne uporabe materialnega prava z upoštevanjem predloženih listinskih dokazov (npr. pogodb, garancij in soglasja k podizvajalcu). Zato je pritožbeno sodišče po opravi seje ter upoštevaje (v bistvenem) pravilno in popolno ugotovljeno relevantno dejansko stanje lahko preizkusilo izpodbijano sodbo in odgovorilo na pritožbene očitke.

6.Drži, da se je sodišče prve stopnje (skoraj) v celoti oprlo na pravna stališča in zaključke iz zadeve VSL I Cpg 340/2020 in da v obeh zadevah ne gre za povsem identično dejansko stanje (in trditveno podlago), vendar so po presoji pritožbenega sodišča pravna stališča in zaključki (pravna podlaga) iz odločbe VSL pravilni oziroma uporabljivi tudi v konkretni zadevi, kar je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

7.ZJN-2 do novele (glej npr. odločbo VS RS III Ips 85/2015 z dne 9.12.2016) in tudi po noveli ZJN-2B (glej tudi 13. točko izpostavljene odločbe VSL I Cpg 340/2020 z dne 24.3.2021) ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Iz zakona, ki bi moral to obveznost izrecno določiti, saj bi takšna zaveza presegala okvir načela relativnosti obligacijskih razmerij, takšna zaveza ne izhaja. Določila zakona (med katerimi velja iz 71. člena zakona izpostaviti predvsem izvajalčevo pooblastilo naročniku, da neposredno plačuje podizvajalcem; podizvajalčevo soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto izvajalca poravna podizvajalčevo terjatev do izvajalca; in zavezo, da mora naročnik v razpisni dokumentaciji navesti, da so neposredna plačila podizvajalcem v skladu s tem zakonom obvezna) ne zadoščajo za zaključek o obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Tudi iz pritožbeno izpostavljene odločbe VSL I Cpg 1443/2015 z dne 13.1.2016 1 in pravne teorije 2 izhaja ravno nasprotno od to
7en
0dinega zavzemanja. Stali
61
0du predlagatelja novele ZJN-2C (op. tega verjetno ni mo
7eno preprosto ena
0diti s stali
61
0dem zakonodajalca,
0deprav bi tudi za stali
61
0de slednjega veljalo enako), da so bila (
61ele) z novelo ZJN-2B uvedena obvezna neposredna pla
0dila podizvajalcem, ni mo
7eno slediti. Gre za lastno in zmotno pravno stali
61
0de.

8.Pogodbene zaveze to
7enke po izvajalski pogodbi so pogodbene zaveze to
7enke do izvajalca in ne do to
7enice. Sicer dr
7ei, da je bilo predvideno pla
0devanje izvajalcu in podizvajalcem na podlagi za
0dasnih mese
0dnih situacij (izvajalca in s strani izvajalca potrjenih ter prilo
7eenih situacij/ra
0dunov podizvajalcev), da je deveti odstavek 5.
0d lena izvajalske pogodbe vseboval izvajal
0devo pooblastilo to
7enki, da na podlagi potrjenih situacij/ra
0dunov pla
0duje neposredno podizvajalcem, in da je deseti odstavek 5.
0d lena dolodal, da je naro
0dnica "dol
7ena" namesto glavnega izvajalca poravnati podizvajal
0devo terjatev do glavnega izvajalca, za kar izvajalec predlo
7ei pisno soglasje podizvajalca, ki je sestavni del te pogodbe, vendar slednja pogodbena doloba ni in ne more biti popolnoma osamosvojena od sicer1njih dolob izvajalske pogodbe ter dolobe 631.
0d lena OZ. Dr
7ei, naro
0dnica se je izvajalcu s pogodbo zavezala, da bo neposredno pla
0devala podizvajalce, kar je sicer stro
7eje od zahtev anega po ZJN-2, vendar iz predmetnega ne izhajajo posledice, za katere se zavzema to
7nica in ki povsem spregledajo preostale dolobe izvajalske pogodbe, podizvajalske pogodbe, ZJN-2 in 631.
0d lena OZ. Pogodbena dol
7nost naro
0dnice do izvajalca za neposredno pla
0devanje podizvajalcem ne pomeni, da je to pla
0devanje v razmerju med to
7nico in to
7enko izvzeto iz sicer1njih dolob izvajalske pogodbe, ZJN-2 in 631.
0d lena OZ. Do predmetnega se je sodi1e prve stopnje opredelilo s pravilnimi materialnopravnimi zakljuki, da ima to
7enka tudi v primeru,
0de se izvajalsko pogodbo obravnava kot nekak1no pogodbo v korist tretjega (126.
0d len OZ), v razmerju do to
7nice na voljo vse ugovore, ki jih ima iz izvajalske pogodbe (glej 128.
0d len OZ). Neposredno pla
0devanje izdanih to
7niinih za
0dasnih situacij v vi1ini 90% (10% sredstva so predstavljala zadr
7anine, ki so bile dogovorjene z izvajalsko in s podizvajalsko pogodbo), ki jih je k svojim za
0dasnim situacijam prilagal izvajalec na podlagi izvajalske pogodbe, ne pomeni in ne more pomeniti obstoja poslovnega obiaja med pravdnima strankama, ki kot podizvajalka in naro
0dnica nenazadnje nista bili v poslovnem odnosu. To
7enka, ki je bila v poslovnem razmerju z izvajalko, z niemer ni kr1ila naela vestnosti in po1tenja ter dol
7ene skrbnosti v razmerju do to
7nice (podizvajalke). Izpodbijana sodba se je opredelila tudi do devetega in desetega odstavka petega
0d lena izvajalske pogodbe (glej npr. 10. in 14. toko obrazlo
7eive izpodbijane sodbe ter ostale), saj je presojala pooblastilo izvajalca naro
0dnici in soglasje podizvajalke za neposredna pla
0dila ter mo
7nost obravnave izvajalske pogodbe v smeri pogodbe v korist tretjega. Pravilni so zakljuki sodi1a prve stopnje, da ni samostojne in od izvajalske pogodbe neodvisne obveznosti pla
0dila. Nobenega nasprotja ni z nadaljnjim zakljukom sodi1a prve stopnje, da so bile vto
7evane to
7niine terjatve v razmerju do izvajalca priznane (in s tem pripoznane) 1ele v steajnem postopku izvajalca, to je v letu 2017.

9.V zadevi VSL I Cpg 1443/2015 dejansko stanje ni bilo tako drugano od obravnavanega (glej 14. toko obrazlo
7eive odlobe VSL), da se sodi1e ne bi smelo opreti na stali
61
0a sodbe VSL glede zaklju
0dka, da tudi v obravnavani zadevi ni pri1lo do u
0dinkov asignacije. Podobno velja za zadevo VSL I Cpg 340/2020, ki se je opredelila do pooblastila izvajalca naro
0dniku in do soglasja podizvajalca za neposredno pla
0dilo (glej 14. toko obrazlo
7eive omenjene odlobe). Zapis, da bi bila odlo
0ditev VSL lahko drugana,
0de bi bila zatrjevana kak1na (dodatna) pogodbena dolobila, predmetnega ne spreminja. Do u
0dinkov asignacije, pri kateri nenazadnje asignat ne prevzame asignatovega dolga do asignatarja (op. gre za nekak1en abstrakten pristop k dolgu), ni pri1lo. Deseti odstavek 5.
0d lena izvajalske pogodbe in dopis to
7enke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi to
7enke podizvajalki, ampak za izjavi to
7enke izvajalcu (glej prvi odstavek 1036.
0d lena OZ). Velja pritrditi zavzemanju to
7enke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (glej odlo
0dbe VSL II Cp 2492/2017, II Cp 1746/2014 in I Cpg 1443/2015), da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izra
7een, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naro
0dnika, pri
0emer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla. Strinjati se je mo
7no s stali
61
0dem to
7enke, da sta izvajalska pogodba in soglasje k podizvajalcu izpeljava ureditve iz ZJN-2 in da ni nastalo tripartitno razmerje, v katerem se je to
7enka z omenjenim "abstraktno odpovedala vsem ugovorom, 1e preden je izvajalec del sploh za
0del delati". Na 6. strani prito
7be to
7nica celo izpostavlja stali
61
0a odlo
0dbe VSL I Cpg 1443/2015, ki ji niso v korist in ki so skladna z zapisanim zgoraj. Povedano poenostavljeno, iz prito
7beno izpostavljenih okoli1in, ki jih to
7nica niza izredno selektivno in povsem iztrgano iz konteksta izvajalske pogodbe ter soglasja k podizvajalcu, ni razvidnega nastanka to
7enkine zaveze do to
7nice v smislu (veljavno sklenjene) asignacije. Neposredna pla
0dila je to
7enka izvajala na podlagi izvajalske pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi ZJN-2, in ne na podlagi neobstojee asignacije ter neizkazanega poslovnega obiaja med pravdnima strankama (podizvajalko in naro
0dnico). Nenazadnje je vpra1ljivo celo obstoj pooblastila izvajalke podizvajalki za sprejem nakazila, saj obstoji le to
7niino soglasje z naro
0dnikovim (to
7enkinim) neposrednim pla
0dilom.

10. Asignacija ni bila veljavno sklenjena in toženka lahko zoper tožnico uveljavlja ugovore iz izvajalske pogodbe. Lastno in neutemeljeno je tožničino zavzemanje, da je šlo za dejanski, jasen in nedvoumno izražen akcept nakazila in da je toženka kršila svojo obvezo iz asignacijskega razmerja. Toženka pravilno izpostavlja, da tožničinega zahtevka za neposredno plačilo z dne 28.1.2016 ni mogoče šteti kot zahtevek za izpolnitev nakazila, saj je z njim tožnica izrecno zahtevala plačilo na podlagi 631. člena OZ in uredbe. Toženka je tožničin zahtevek obrazloženo in utemeljeno zavrnila (iz razlogov, da ni izkazane pripoznane in dospele terjatve podizvajalke do izvajalca ter dospele (koneksne) terjatve izvajalca do naročnika), medtem ko iz ničesar ne izhaja toženkina dolžnost obveščanja tožnice o odstopu od izvajalske pogodbe in o unovčitvi bančnih garancij, ki niso bile namenjene in izdane za poplačilo podizvajalcev. V ničemer ni zaznati frauduloznega ravnanja toženke, ki bi imelo za posledico nastanek njene odškodninske odgovornosti.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica 28.1.2016 ni imela "priznane" (op. bolje pripoznane, kar je izraz iz 631. člena OZ3) terjatve do izvajalca za plačilo 10% zadržanih sredstev.4 Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del. Predmetno pravno sklepanje je nenazadnje razvidno tudi iz situacij, ki jih je tožnica predložila v tej pravdi in iz katerih izhaja le pripoznanje terjatev v višini 90% izdanih situacij (uporabljeni so izrazi "skupaj", "zadržano skladno s pogodbo 10%" in "za plačilo"). Celo plačilo situacije praviloma ne pomeni, da je bila potrjena kakovost izvedenih del.5 Tožničine terjatve do izvajalca ob podaji zahtevka z dne 28.1.2016 niso bile niti pripoznane s strani izvajalca (op. takšne izjave izvajalca v spisu preprosto ni) niti dospele. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so to postale šele s priznanjem v stečaju izvajalca oziroma, in kar je bistveno, po toženkinem odstopu od izvajalske pogodbe (9.3.2016). Vsekakor je podizvajalka tista, ki mora izkazati obstoj pogojev po 631. členu OZ, in da, med drugim mora izkazati pripoznanje in dospelost svojih terjatve v razmerju do izvajalca. Nerelevantno je dejstvo, da je tožnica svoje delo opravila v celoti in brez napak. Njene terjatve iz naslova zadržanin v razmerju do izvajalca niso bile pripoznane in dospele v času podaje neposrednega zahtevka toženki, ampak so to postale šele po odstopu od izvajalske pogodbe, zato so podvržene vsem ugovorom (vključno z zapadlostjo in pogodbenim pobotom), ki jih ima toženka do izvajalca. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožničine terjatve do izvajalca v času postavitve zahtevka po neposrednem plačilu niso dospele, saj se je celo sama podizvajalska pogodba v tem delu sklicevala na zapadlost zadržanin po izvajalski pogodbi (na izdajo potrdila o prevzemu del skladno s pogodbenimi določili FIDIC). V tem delu torej ne gre le za ugovor iz izvajalske pogodbe, ampak tudi za ugovor na podlagi podizvajalske pogodbe.

12. Ugotavljanje utemeljenosti odstopa od izvajalske pogodbe ni bilo nerelevantno, ampak je podlaga nastanku pogodbeno dogovorjenih posledic v razmerju med izvajalcem in toženko (gre predvsem za zadržanje dospelosti vseh izvajalčevih terjatev do toženke, odpravljanje napak, unovčenje garancij in pogodbeni pobot medsebojnih terjatev). Gre za pravne posledice oziroma ugovore, ki so upoštevni tudi v razmerju med tožnico in toženko.

13. Ni podana odškodninska odgovornost toženke do tožnice iz naslova neunovčenja bančnih garancij. Ni razvidnih okoliščin, ki bi izkazovale, da je toženka kršila 5., 6. in 10. člen OZ. Toženka s tožnico nenazadnje niti ni bila v pogodbenem odnosu. Ni bila zavezana izvesti neposrednih plačil tožnici izven določb izvajalske pogodbe ter ZJN-2 (z uredbo) in OZ. Tožničin zahtevek za neposredno plačilo je obrazloženo in utemeljeno zavrnila. Nerelevantno je dejstvo in ne izkazuje nobene fraudoloznosti, če je to storila po odstopu od izvajalske pogodbe in unovčitvi dveh bančnih garancij. Poudarjeno je že bilo, da toženka ni imela nobene zaveze po obveščanju tožnice o odstopu od izvajalske pogodbe in o unovčitvi bančnih garancij, medtem ko niti ni razvidno, kako je zatrjevano neobveščanje vplivalo na nastanek tožničine škode. Bančni garanciji in zadržana sredstva so bila namenjena dobri izvedbi del in ne poplačilu podizvajalcev. Niti iz izvajalske pogodbe niti iz izdanih bančnih garancij ne izhaja, da sta slednji bili izdani za poplačilo podizvajalcev. Ker so bile zadržanine in bančni garanciji v celoti porabljeni za odpravo napak, velja podredno še pripomniti, da tudi v primeru, če bi bančni garanciji bili namenjeni (tudi) poplačilu podizvajalcev, ne obstoji obvezen vrstni red za unovčenje bančnih garancij. Povedano drugače, nerealna je zahteva, da bi morala toženka, ki je očitno prevzela delo z napakami, iz bančnih garancij in zadržanin najprej poplačati podizvajalce. Zmotne so tožničine teze v nekakšni smeri, da naj bi imelo poplačilo njene škode prednost pred poravnavo toženkine škode (odpravo napak) in da je toženka kakorkoli ravnala napačno v razmerju do tožnice. Tožnica ni imela nobenega razloga, da bi se lahko utemeljeno zanašala na vsebino izvajalske pogodbe in bančnih garancij v smeri, da izdani bančni garanciji krijeta tudi poplačilo podizvajalcev. Terjatev tožnice do izvajalke iz naslova zadržanin ni bila pripoznana in dospela v času podaje zahtevka za neposredno plačilo in tudi ne v času odstopa toženke od izvajalske pogodbe.

14. Zadržanje vseh plačil izvajalcu, do katerega je prišlo z odstopom od izvajalske pogodbe, in ostali relevantni ugovori toženke po izvajalski pogodbi (vključno s pogodbeno dogovorjenim pobotom) vplivajo na terjatve, ki jih vtožuje tožnica. Tožnica namreč v tej pravdi zmotno meni, da so že s podajo njenega zahtevka za neposredno plačilo, kar je bilo 28.1.2016, nastopile posledice po 631. členu OZ. Toženka tožnici ni bila dolžna izvesti neposrednega plačila niti ob podaji zahtevka za neposredno plačilo niti kasneje (ob nastopu posledic odstopa od izvajalske pogodbe, odpravljanju napak, unovčitvi bančnih garancij in pogodbenem pobotu medsebojnih terjatev med izvajalcem in toženko). Stališče pravne teorije je, da začne nastanek neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko naročnik prejme ta podizvajalčev zahtevek (izjavo, s katero podizvajalec uveljavlja zahtevek), če so takrat (ob prejemu izjave) izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ.6 Enako izhaja tudi iz obširne sodne prakse (glej npr. odločbe VS RS III Ips 1/2016 z dne 24.3.2017, III Ips 97/2016 z dne 18.4.2017, II Ips 201/ 2018 z dne 31.1.2019, III Ips 75/2018 z dne 25.9.2018, III Ips 1/2017 z dne 19.9.2018, III Ips 88/2017 z dne 13.6.2018, II Ips 344/2017 z dne 17.5.2018, III Ips 80/2015 z dne 9.5.2017, III Ips 18/2015 z dne 31.8.20216, III Ips 15/2018 z dne 23.7.2019, II Ips 162/2018 z dne 31.1.2019, VSL I Cpg 1179/2016 z dne 16.11.2017 in številne druge). Za nastop pravnih posledic po 631. členu OZ mora podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo izpolnjevati pogoje iz 631. člena OZ, pri čemer je sodna praksa (delno) odstopila le od pogoja zapadlosti izvajalčeve terjatve do naročnika, ki mora biti izpolnjen najkasneje do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji sojenja. Dodatno iz omenjene sodne prakse izhaja še, da je nastop posledic po 631. členu OZ najbližje (op. torej ni izenačen) zakoniti cesiji in da mora biti spoštovana uravnoteženost položajev naročnika in podizvajalca. Pritožnica s pritožbo, ki ni utemeljena, želi doseči ravno nasprotno od slednjega.

15. Sodišče prve stopnje se je v zadostni opredelilo do tega, da toženka tožnici ni odškodninsko odgovorna na podlagi izvajalske pogodbe in izdanih ter unovčenih bančnih garancij (glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in težko si je predstavljati kakršnokoli širšo obrazložitev, če iz vsebine izvajalske pogodbe (glej 10. člen izvajalske pogodbe) in izdanih ter unovčenih bančnih garancij ne izhaja, da sta bili bančni garanciji izdani za poplačilo podizvajalcev. Kot je že poudarjeno zgoraj, tožnica za kakršnokoli drugačno zanašanje ni imela utemeljenih razlogov. Glede dejstva, da je tožnica zahtevek za neposredno plačilo postavila pred odstopom od izvajalske pogodbe, se je sodišče prve stopnje opredelilo. Sicer deloma zmotno, saj je ob koncu obrazložitve očitno pomešalo, da je bil zahtevek za neposredno plačilo podan pred odstopom od izvajalske pogodbe, vendar ob pojasnjenem zgoraj s pravilnimi pravnimi zaključki, da ima toženka na voljo relevantne ugovore iz izvajalske pogodbe. Dodatno niti ni jasno, zakaj se toženka tudi sicer ne bi mogla sklicevati na siceršnje ugovore po OZ iz naslova obstoja napak. Sodišče prve stopnje ni našlo fraudoloznosti ravnanja toženke in se je do tega opredelilo. Neutemeljena je lastna dokazna ocena, da izraz iz bančne garancije, to je "izpolnitev pogodbenih obveznosti", vsebuje tudi izvajanje plačil tožnici kot podizvajalki. Celotna vsebina dveh bančnih garancij (op. iz v tem delu neprerekanih navedb toženke v drugi pripravljalni vlogi na l. št. 132 izhaja še, da je izvajalec bančni garanciji izdal skladno z vzorcem, ki je bil sestavni del razpisne dokumentacije) in 10. člena izvajalske pogodbe namreč nedvoumno in jasno kažeta, da se bančna garancija nanaša le na dobro (kvalitetno in količinsko) ter pravočasno (v rokih) izvedbo izvajalčevih del. V času sklenitve izvajalske pogodbe (21.2.2014) je očitno še veljal pravilnik, ki je predvideval obveznost izdaje bančne garancije za poplačilo podizvajalcev. Prvi odstavek 111. člena ZJN-2 je določil, da prenehajo veljati ZJN in predpisi sprejeti na njegovi podlagi (tudi pravilnik). Drži, da je tretji odstavek določil, da se do pričetka uporabe ZJN-2 in na njegovi podlagi izdanih predpisov (Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju, ki je bila sprejeta na podlagi 71. člena ZJN-2, se je uporabljala od 12.7.2014 dalje), v kolikor niso z njim v nasprotju, še nadalje uporabljajo predpisi iz prvega odstavka 111. člena ZJN-2, vendar omenjeni pravilnik predvideva dolžnost ponudnika (izvajalca) in ne toženke (naročnice), zato ni mogoče le na tej podlagi graditi toženkine odškodninske odgovornosti. Tožnica upoštevaje navedeno zgoraj ni imela utemeljenih razlogov za drugačno razumevanje izvajalske pogodbe (z razpisno dokumentacijo) in izdanih bančnih garancij. Hkrati izdani bančni garanciji tudi v primeru, če bi se ju razumelo na način, za katerega se zavzema tožnica, nista (skupaj z zadržaninami) zadoščali niti za odpravo napak, medtem ko ne obstoji dolžnost toženke, da bi morala iz izdanih garancij najprej poplačati podizvajalce in šele kasneje odpravljati napake, ki izvirajo iz sfere izvajalca (lastno škodo). Nenazadnje bi morala tožnica za utemeljenost svojega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti (bančnih garancij) izkazati tudi pripoznanost in zapadlost svojih terjatev do izvajalca (631. člen OZ), in sicer že v času pred toženkinim odstopom od izvajalske pogodbe. Tega ni storila, zato se je toženka njenemu zahtevku lahko uprla z ugovori po izvajalski pogodbi, med katere spadajo tudi tisti, ki so posledica odstopa od izvajalske pogodbe (zadržanje zapadlosti in pogodbeni pobot, zaradi katerega v nobenem primeru ni "vsote, iz katere bi se lahko poplačala podizvajalka" (glej 631. člen OZ)). Zgoraj je bilo že poudarjeno, da ima toženka na voljo predmetne ugovore tudi v primeru, če izvajalsko pogodbo štejemo kot pogodbo v korist tretjega. Stališča iz odločb VSC Cpg 62/2017 in VSL I Cpg 750/2018 niso uporabljiva v konkretni zadevi, saj je bilo dejansko stanje v bistvenem drugačno. V zadevi VSC je bila izdana bančna garancija za poplačilo podizvajalcev, v zadevi VSL pa so bili že pogoji razpisne dokumentacije in vsebina izvajalske pogodbe takšni, da so pri podizvajalcu vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo poplačan na podlagi bančne garancije. Sodišče prve stopnje v tem delu ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki je nenazadnje ne more predstavljati revizijsko nepreizkušena ter osamljena odločba VSL, in se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do stališč drugih sodišč v zadevah, ki niso primerljive obravnavani.

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o tem, katere pogoje po 631. členu OZ mora izkazati podizvajalec in kakšne ugovore ima nato na voljo naročnik. Tožnica ni izkazala pripoznane in dospele terjatve do izvajalca v času do toženkinega odstopa od izvajalske pogodbe, zato pravne posledice po 631. členu OZ, ki so sicer najbližje zakoniti cesiji, vendar je še vedno treba upoštevati uravnoteženost položajev podizvajalke in naročnice, niso nastopile pred odstopom od izvajalske pogodbe. Nobenega razloga ni, da se toženka predmetnemu zahtevku podizvajalke iz naslova zadržanin, katerih zapadlost je bila vezana na določila izvajalske pogodbe, ne bi mogla utemeljeno upreti s sklicevanjem na ugovore po izvajalski pogodbi (na zapadlost izvajalčeve terjatve zoper toženko, odstop od pogodbe, zadržanje zapadlosti, odpravo napak, pogodbeni pobot). Sodba VSL I Cpg 1590/2013 izraža navedeno zgoraj in ne pritrjuje stališčem tožnice, čeprav drži, da je, ko podizvajalka izkaže predpostavke po 631. členu OZ, na naročnici trditveno in dokazno breme, da ne obstoji terjatev izvajalca do naročnice, da izplačilo utemeljeno zadržuje, ker terjatev še ni zapadla ali iz drugega utemeljenega razloga. Toženka je v tej pravdi izkazala utemeljenost zadrževanja sredstev (izvajalčeve terjatve iz naslova zadržanin) in nastop pogodbenega pobota. Gre za ugovora, ki ju ima tudi v razmerju do podizvajalke. Koneksnost zadržanin do podizvajalke in zadržanin do izvajalca je evidentno in nesporno dejstvo, zato ni jasno pritožbeno zavzemanje, da toženka "ni pojasnila in dokazala, ali so v zadržanih sredstvih terjatve za ista, torej vtoževana, dela sploh vključene."

17.Sodišče prve stopnje se je obširno in pravilno opredelilo do tega, da začasno dovoljenje za uporabo ne more pomeniti trenutka dospelosti terjatev (op. iz naslova zadržanin), in k temu pritožbeno sodišče nima ničesar za dodati. Nesporno je tožnica svoje delo v celoti opravila, vendar njen tožbeni zahtevek temelji na zadržaninah. Slednje v razmerju do izvajalca niso bile niti pripoznane niti dospele (njihova dospelost je bila vezana na izdajo potrdila o prevzemu po izvajalski pogodbi) pred odstopom toženke od izvajalske pogodbe. Zapadlost tožničinih zadržanin v razmerju do izvajalca je bila predmet podizvajalske pogodbe, zato je odvečno pritožbeno polemiziranje "kako mora podizvajalec s svojim zahtevkom v nekaterih primerih čakati v nedogled" in "kako naj bi bila tožnica prikrajšana v zvezi z ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva". 631. člen OZ v nobenem primeru ne izgubi svoje veljave, ampak pomeni izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, katere pravni učinki lahko nastanejo šele, ko so izpolnjeni pogoji iz tega člena (op. izjema je pogoj zapadlosti terjatve izvajalca do naročnika, ki mora biti izpolnjen do zaključka glavne obravnave). Vprašanje zastaralnega roka tožničine terjatve zoper toženko presega okvir predmetne pravde, zato se pritožbeno sodišče do njega ni opredelilo. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica ob podaji zahtevka za neposredno plačilo ni izkazala pogojev po 631. členu OZ in da zahtevka po prejemu zavrnitve (v izpostavljeni smeri) ni dopolnila. Dolžnost dopolnitve zahtevka seveda ne obstaja, medtem ko je pravno podlago za utemeljenost zahtevka mogoče najti v 631. členu OZ. Toženka je tožnici v zavrnitvi zahtevka za neposredno plačilo pojasnila, zakaj je njen zahtevek neutemeljen. Ponovno velja poudariti, da se tožničin zahtevek nanaša na zadržanine, zato je odvečno poudarjanje, da je toženka razpolagala s tožničinimi potrjenimi začasnimi situacijami. Uredba ne določa in ne more določiti drugačnih dolžnosti toženke od tistih, ki izhajajo iz ZJN-2 in 631. člena OZ, zato je nerazumljivo pritožbeno izpostavljanje, da toženka zahtevka za neposredno plačilo ni zavrnila tudi po uredbi (op. v zahtevku se je tožnica sklicevala na 631. člen OZ in uredbo). Do asignacije ni prišlo.

18.Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da tožničine terjatve do izvajalca niso bile pripoznane in dospele v času do toženkinega odstopa od izvajalske pogodbe in da ima posledično toženka na voljo zoper tožnico vse relevantne ugovore iz izvajalske pogodbe. Čeprav niti ni bistveno, velja slediti stališču sodišča prve stopnje, da so tožničine terjatve do izvajalca postale pripoznane in dospele s priznanjem v stečaju izvajalca, in zaključku, da so terjatve izvajalca do naročnice postale pripoznane in dospele z zapisnikom o končnem obračunu (po odpravi napak) ter so bile (v celoti in skupaj z zneskoma unovčenih bančnih garancij) predmet pogodbenega pobota. Upoštevaje povedano drži, da ni vsote, ki jo toženka dolguje izvajalcu in iz katere bi se tožnica lahko poplačala. Zaključek sodišča prve stopnje je, da je toženki škoda nastala najkasneje z odstopom od pogodbe, kar zadošča za presojo v konkretnem primeru, čeprav toženka v odgovoru na pritožbo očitno utemeljeno izpostavlja, da ji je škoda nastala že pred odstopom od pogodbe in pred neposrednim zahtevkom tožnice, saj se nanaša na obstoj stvarnih napak (op. glej npr. točko 20. obrazložitve izpodbijane sodbe o pozivu toženke k odpravi napak z dne 13.11.2015). Tožničin zahtevek za neposredno plačilo je bil sicer podan pred odstopom od izvajalske pogodbe in unovčitvijo bančnih garancij, ki so bile nenazadnje unovčene v zvezi z odpravo napak in odstopom od pogodbe, vendar v tem časovnem okviru zaradi neizpolnjenih pogojev ni povzročil učinkov med tožnico in toženko v smislu 631. člena OZ. Toženka posledično lahko v razmerju do podizvajalke uveljavlja vse ugovore, ki jih je imela pred in ki jih je pridobila z odstopom od izvajalske pogodbe. Že sam razlog uravnoteženosti položaja podizvajalke in naročnice vsekakor terja, da se zoper vtoževani znesek iz naslova zadržanin podizvajalke do izvajalca lahko utemeljeno brani z ugovorom, da zadržanine izvajalca (in unovčeni bančni garanciji) niso zadoščale za odpravo napak.

19.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

20.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 1000 točk za odgovor na pritožbo, 20 točk materialnih stroškov (2% od nagrade v višini do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 746,64 EUR.

-------------------------------

1Iz 7. točke obrazložitve odločbe, ki je sicer presojala pravno razmerje iz časa pred novelo ZJN-2B in se ob tem sklicevala na stališče samega zakonodajalca (na opombo 7), je namreč razvidno, da tudi aktualni, kasneje spremenjeni ZJN-2 ne določa obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcev.

2Tako V. Kranjc: Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten, št. 1/2014, str. 95 in nasl..

3Razlikovanje med pojmoma priznanje in pripoznanje je razvidno tudi iz odločbe VS RS III Ips 18/2015 z dne 31.8.2016.

4Tožnica poleg zadržanin vtožuje plačilo računa v višini 9,67 EUR. Ta znesek je je bil na prvi stopnji sojenja obravnavan kot zadržanina in tudi tožnica v pritožbi govori le o zadržanih sredstvih, zato se terjatev po tem računu obravnava kot zadržanina. Nenazadnje je vseeno, če gre morebiti za neko drugačno terjatev, saj ni izkazanih nobenih razlik glede njene pripoznanosti in dospelosti.

5Tako tudi V. Kranjc: Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten, št. 1/2014, str. 95 in nasl..

6Tako dr. Nina Plavšak: TFL Vsebine, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar k 631. členu OZ (Neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 631 Zakon o javnem naročanju (2006) - ZJN-2 - člen 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.