Jedro

Ker je na mednarodni tekmi, ki so jo varovali varnostniki in policisti specialci, veljal poostren varnostni režim, bi tožnik moral upoštevati izrečeni ukrep varnostnika, da se ne sme vrniti na tribuno med avstrijske navijače, zaradi neupoštevanja katerega je prišlo do ukrepanja policista (tožnika je prisilno odpeljal iz dvorane, ker se je slednji, kljub prepovedi, vrnil).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 4.300,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 1.885,12 EUR pravdnih stroškov (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša s stališčem sodbe, da ni podana objektivna odgovornost, ker varovanje pripadnikov posebne policijske enote ne predstavlja nevarne dejavnosti, nevarne stvari pa tudi ne predstavlja njihova oprema. Sodba mimo trditvene podlage zaključi, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker ni bila podana zakonitost ukrepa po katerem se tožnik ni smel vrniti na tribuno, na sedež, za katerega je imel karto, in posledično ni podana zakonitost odstranitve iz dvorane. Tožnik ni zatrjeval, da je bil ukrep prepovedi vrnitve na tribuno po koncu prve tretjine hokejske tekme nezakonit, navajal je, da je policist pri svojem delu brez vsakega razloga uporabil silo, ki je bila prekomerna. Sodišče prve stopnje se je skoncentriralo predvsem na obnašanje tožnika v času prve tretjine hokejske tekme in ukrep prepovedi vrnitve na tribuno, za katero je imel kupljeno karto, kar ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in očitano kršitvijo policista. Pripadniki posebne policijske enote so bili zadolženi, da preprečijo stik oziroma ločijo domače od tujih gostujočih navijačev, v izogib kršitvam javnega reda in mira. Tožnik je bil z družbo na delu tribune, kjer so bili gostujoči navijači, zato je ukrep prepovedi vrnitve na ta del tribune predstavljal preventivni ukrep, ki je bil zakonit. Tega ukrepa tožnik ni upošteval. Šel je na drug vhod, vendar je preplezal ograjo in se vrnil na del tribune, na katerega mu je bil vstop prepovedan. V obravnavani zadevi je bistveno, da tožnik ni upošteval navodil varnostnikov, da se jim je upiral, da je s komolcem udaril varnostnika, in da so, glede na tako tožnikovo obnašanje, policisti uporabili prisilna sredstva in niso prekoračili svojih pooblastil. V kolikor bi se ugotovilo, da so policisti prekomerno uporabili fizično silo, pa je tožnik s svojim ravnanjem v veliki meri prispeval k nastanku škodnega dogodka. Podredno nasprotuje višini dosojene odškodnine, ki je previsoka. Iz naslova telesnih bolečin bi pravično in primerno odškodnino predstavljal znesek 1.500,00 EUR, dodatnih prisojenih 1.000,00 EUR iz tega naslova je neutemeljenih. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da je bilo tožnikovo zdravljenje konzervativno, kratkotrajno in brez zapletov in posebnosti. Pretiran je znesek iz naslova strahu in bi primerna odškodnina znašala 500,00 EUR. Tožnik je utrpel lažje telesne poškodbe, ki se sanirajo brez trajnih posledic. Ni utrpel takega sekundarnega strahu, ki bi ga lahko umestili v pojem "dalj časa porušeno ravnovesje". Posledično, zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari, je napačna stroškovna odločitev, ki naj jo pritožbeno sodišče spremeni, upoštevaje uspeh v pravdi.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik se zoper sodbo ni pritožil, zato je postala odločitev v zavrnilnem delu sodbe pravnomočna.

6. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki so mu jo povzročili policisti 28.2.2008 z neupravičeno uporabo prisilnih sredstev, ko so ga odstranili s tribune, ko si je ogledoval hokejsko tekmo med ... in ... v ... Trdi, da je podana objektivna in krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (Republike Slovenije, ki odgovarja za delo policistov).

7. Sodba zavzame stališče, da ni podana objektivna odgovornost, da pa zavarovanec tožene stranke odgovarja krivdno. Nosilni razlog za zavzeto stališče o obstoju krivdne odgovornosti je, da toženka ni uspela dokazati zakonitosti ukrepa, po katerem se tožnik ni smel vrniti na tribuno in sedež, za katerega je imel kupljeno karto, in posledične odstranitve iz dvorane. Ni dokazala napačnega ravnanja tožnika, ki naj bi bil podlaga za izrečen ukrep.

8. Pritrditi je pritožbi, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da je bilo ravnanje policistov nezakonito zato, ker je bil nezakonit ukrep prepovedi vrnitve na tribuno po koncu prve tretjine hokejske tekme, in z njim povezana odstranitev iz dvorane, temveč, da je policist brez razloga zoper tožnika uporabil silo, ki je bila nesorazmerna in prekomerna in ga je pri tem poškodoval(1). Tožena stranka pa se je branila s trditvami, da se je tožnik aktivno upiral in da je policist ukrepal zakonito.

9. Zavzeto stališče sodbe pa je tudi sicer materialnopravno zmotno. Tožnik je bil obiskovalec hokejske tekme med ... in ..., na kateri je veljal poostren varnostni režim in je sedel na tribuni skupaj z avstrijskimi navijači. Na poostren varnostni režim se je tožnik sicer skliceval, navajal je, da so tekmo poleg varnostnikov varovali pripadniki posebne policijske enote. S slednjim je celo utemeljeval obstoj objektivne odgovornosti(2). Upoštevaje navedeno, bi bil tožnik dolžan upoštevati (po končanem odmoru po prvi tretjini tekme) izrečen ukrep varnostnika, da naj gre na drug vhod (da se ne sme vrniti na tribuno med avstrijske navijače), zaradi neupoštevanja katerega je prišlo do ukrepanja policista (tožnika je prisilno odpeljal iz dvorane). Tožnik ni bil upravičen presojati, ali naj ukrep upošteva, ali ne (tožnik priznava, da ukrepa ni upošteval)(3). Kot je tožena stranka navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ponavlja v pritožbi, je bila naloga policije, da prepreči stik, oziroma loči domače od gostujočih navijačev, v izogib kršitvam javnega reda in mira. Dejstvo, da je tožnik sedel med avstrijskimi navijači (ni pomembno, kot navaja tožnik, da se je z njimi razumel), glede na visoko varnostno tveganje, zadošča za izrek ukrepa, ki bi ga moral tožnik upoštevati.

10. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe osredotoči na ravnanje tožnika pred odmorom (ugotovi, da ni kršil javnega reda in mira, da se je z navijači nasprotnega moštva pogovarjal in med njimi ni prišlo do konflikta) in na to, ali bi izrečen ukrep lahko upošteval (ugotovi, da je bil ukaz varnostnikov, da naj gre na drug vhod, nedoločen, da ga tožnik ni mogel izvršiti; za sedež na tribuni, na katerega se ni smel vrniti, pa je imel karto). Sodba ne ugotovi, ali in kako se je tožnik policistom upiral (potrditvi toženke aktivno), če in kateri so bili (prisilni) ukrepi policista, ki ga je odstranjeval iz dvorane in tudi ne, ali so bili uporabljeni ukrepi sorazmerni.

11. Po določbi 51. člena ZPol, so policisti upravičeni uporabiti prisilna sredstva za obvladovanje upiranja (aktivnega ali pasivnega). Uporabiti smejo sorazmerna prisilna sredstva, kar pomeni, da morajo uporabiti najmilejše prisilno sredstvo, ki omogoča obvladovanje upiranja, ki sme trajati le toliko časa, da je dosežen namen, ali da se izkaže, da namen ne bo dosežen. Pri uporabi prisilnih sredstev mora biti upoštevano načelo sorazmernosti, sicer lahko dovoljena uporaba preraste v nedovoljeno (neprimerno(4)).

12. Tožnik ni zatrjeval, da se je nameraval "prostovoljno umakniti" s tribune, kjer so bili avstrijski navijači, kamor se je kljub prepovedi vrnil, temveč, da ga je varnostnik pri izvajanju ukrepa odstranitve porinil proti policistu, slednji pa ga je brez razloga močno udaril. V nadaljevanju pa pojasnjuje, kakšno je bilo postopanje policista (I. točka tožbe(5)).

13. Po povedanem se izkaže, da je glede vprašanja krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodbe ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje . Pritožbeno sodišče pa soglaša s sodbo, da objektivna odgovornost ni podana.

14. Neugotovljena so ostala odločilna dejstva glede temelja zahtevka (kakšno je bilo tožnikovo ravnanje po izrečenem ukrepu varnostnika o prepovedi vrnitve na tribuno; kakšno je bilo postopanje policista, ki je izvrševal ukrep tožnikove odstranitve iz dvorane; ali je bila uporaba prisilnih sredstev primerna, v okviru dovoljenega, ali prekoračena; in, če in kakšen je bil tožnikov soprispevek k nastali škodi), kar narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe v izpodbijenem (ugodilnem) delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Sodišče prve stopnje, ki je dokaze že neposredno izvajalo in si je s strankama tudi ogledalo sporne posnetke na DVD, bo lažje in ekonomičneje ugotovilo manjkajoča odločilna dejstva. Če bi jih ugotavljalo pritožbeno sodišče samo, bi kršilo pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje naj presodi, ali je (sicer že obsežno izveden) dokazni postopek treba dopolniti ali pa lahko že na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovi manjkajoča odločilna dejstva. Sicer pa, glede na obrazloženo, posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Upoštevaje (pravočasno) ponujene trditve in dokaze strank, naj ponovno odloči o obstoju temelja, in, odvisno od odločitve, o višini odškodnine.

16. Ob rob trditvam pritožbe, da je iz posnetka DVD-ja razvidno, da je tožnik z roko zamahnil nazaj proti varnostniku I. R., velja pojasniti, da prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave 13.11.2012 tega ne potrjuje. Iz njega izhaja kvečjemu drugače. Ko si je sodišče prve stopnje s strankama namreč ogledalo sporni posnetek, tožena stranka tožnikovi izjavi, da je iz posnetka jasno razvidno, da je varnostnika udaril policist (stran 65 zvočnega prepisa zapisnika(6)) in ne on, ni nasprotovala.

17. Na druge pritožbene trditve pritožbenemu sodišču zaenkrat ni treba odgovarjati. Ker ostaja sporna odločitev o temelju, se pritožbeno sodišče o višini priznane odškodnine, ne opredeljuje.

18. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

(1) V I. točki tožbe je tožnik med drugim navajal, da ni bil nasilen ne fizično, ne verbalno, da se postopkom ni upiral, da je spoštoval navodila, vendar je policist uporabil fizično silo, ki je bila nesorazmerna in prekomerna, in je ravnal mimo ustaljenih policijskih postopkov.

(2) Na prvem naroku za glavno obravnavo 5.10.2012 je tožnik navajal, "da je v konkretni zadevi policija očitno ocenjevala, da gre za prireditev visokega varnostnega tveganja, zato je bil izdelan tudi načrt varovanja, zato so dogodek varovali policisti specialci, več kot očitno je šlo za dejavnost iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode od običajne, saj na običajnih hokejskih tekmah ni policistov specialcev, oboroženih do zob, ki bi varovali dogodek".

(3) Šel je na drug vhod, vendar je preplezal ograjo in se vrnil na del tribune, na katerega mu je bil vstop prepovedan, in tribune prostovoljno ni hotel zapustiti.

(4) Tako odločbe II Ips 201/2008, II Ips 313/2004, II Cp 2146/2012, II Cp 3448/2010, II Cp 478/2010 in druge.

(5) V njej navaja, da ga je policist vlekel stopnicah proti izhodu, ga privlekel do točilnega pulta in zahteval, da se uleže na tla (bila so umazana in polita od pijače). Brez vsakršnega razloga in dodatnega opozorila ga je zbil na tla, mu na levo roko namestil vezico in ker je odklonil (zaradi poškodbe roke), da bi mu omogočil namestitev vezice tudi na drugo roko, ga je začel dodatno pretepati s pendrekom po desni strani desni strani glave.

(6) "Tožnik: Varnostnika je udaril policist, lepo se vidi njegovo roko, to lahko date na počasneje ... udaril ga je pa policist, ki je mene falil zgleda."