Jedro

Toženka je po prejemu tožnikove vloge v skladu z določbo 334. člena ZBan-2 v postopku predhodnega preizkusa te vloge ugotovila, da je vložena prepozno. Ker predmetna vloga ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo, jo je z izpodbijanim sklepom zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Svet Banke Slovenije zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 21. 11. 2016 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d., in sicer za delež, ki je enak ali večji od 1/3 in manjši od 50 % glasovalnih pravic ali kapitala navedene banke. Citiran sklep je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 334. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ki določa postopek predhodnega preizkusa zahteve. Toženka je ugotovila, da ima tožnik status neupravičenega imetnika iz delnic bank na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena ZBan-2, saj je imetnik delnic banke, ki jih je pridobil ali jih ima v nasprotju z določbami ZBan-2, ker ni pridobil dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ali ker mu je dovoljenje prenehalo ali mu je bilo odvzeto. Tožnik ima od vročitve odločbe Banke Slovenije o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in odredbe o odsvojitvi delnic D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 (v nadaljevanju odločba o odvzemu dovoljenja) status neupravičenega imetnika. Na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZBan-2 lahko neupravičeni imetnik vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v roku enega meseca od pridobitve. V primeru neupravičenega imetnika, ki ima ta položaj zaradi odvzema dovoljenja, se šteje, da ta rok teče od dneva, ko mu je bila vročena odločba o odvzemu dovoljenja. Tožnik je v zahtevi za izdajo dovoljenja tudi sam navajal enomesečni rok iz določbe 73. člena ZBan-2, vendar je zmotno štel, da je ta rok začel teči s pravnomočnostjo prisilne poravnave, s katero naj bi po tožnikovem mnenju bili izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Tožniku je bila odločba o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vročena 21. 9. 2015. S tem dnem je začel teči rok enega meseca za vložitev zahteve za izdajo novega dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v banki. Toženka ugotavlja, da je obravnavana zahteva, ki jo je tožnik podal 21. 11. 2016, vložena prepozno, zato je, na podlagi 5. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 334. člena ZBan-2, tožnikovo vlogo zavrgla.

2. Tožnik se s sklepom toženke o zavrženju njegove zahteve za izdajo dovoljenja ne strinja in vlaga tožbo, v kateri povzema vsebino izpodbijanega sklepa in podlago zanj. Izpodbijani sklep je tožnik prejel 12. 12. 2016 in je tožbo vložil v skladu z 358. členom ZBan-2 v zakonskem 15-dnevnem roku. Banka Slovenije je z odločbo D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 tožniku odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d.. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS 10. 3. 2016 zavrnilo s sodbo I U 1419/2015. Po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja pa so nastale nekatere nove okoliščine in dejstva v zvezi s tožnikom kot kvalificiranim imetnikom, kot tudi v zvezi z A. d.d., ki v času odločanja v postopku odvzema dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža niso bile podane in tožniku tudi niso bile poznane, zato jih tudi ni mogel upoštevati. A. d.d. je uspešno odpravila vse kršitve bančnih predpisov v zvezi z zagotavljanjem kapitalske ustreznosti, ki jih je ugotovila Banka Slovenije. V postopku prisilne poravnave nad tožnikom je bil izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave. Na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave je postal tožnik spet delujoče podjetje, ki je kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Zaradi novih okoliščin in dejstev niso več podani razlogi za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ki so predstavili podlago za izdajo odločbe oz. so v trenutku podaje tožnikove zahteve bili podani pogoji, ki jih ZBan-2 predpisuje za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v kapitalu A. d.d. Zato je tožnik na podlagi 64. člena ZBan-2 vložil predmetno zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v banki, o kateri je toženka odločala z izpodbijanim sklepom.

3. Toženka je nepravilno kot prepozno zavrgla predmetno vlogo in se sklicevala na četrti odstavek 73. člena ZBan-2, po katerem lahko v roku enega meseca od dneva, ko je bila vročena odločba o odvzemu dovoljenja, stranka zahteva izdajo dovoljenja. Ker je bila po mnenju toženke predmetna zahteva vložena po preteku tega roka oz. prepozno, jo je na podlagi 5. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 334. člena ZBan-2, zavrgla. Tožnik meni, da je toženka napačno uporabila določbo 64. člena oz. 73. člena ZBan-2, zaradi česar je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Stališče toženke, ki rok za vložitev veže na trenutek vročitve odločbe o odvzemu dovoljenja, ni pravilno, saj za to ni podane podlage v določbah ZBan-2. ZBan-2 ne določa roka za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v banki. Tožena stranka je rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja napačno izpeljala iz določbe četrtega odstavka 73. člena ZBan-2, ki določa rok, v katerem lahko neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža v banki, ki ga je pridobil brez predhodnega dovoljenja Banke Slovenije (prvi odstavek 60. člena ZBan-2), tako dovoljenje pridobi naknadno. Ta rok pa ni prekluzivne narave, saj ZBan-2 ne določa, da po preteku tega roka zahteve za izdajo dovoljenja ni več mogoče vložiti. Tudi kolikor bi bil v četrtem odstavku 73. člena ZBan-2 določen prekluzivni rok za vložitev zahteve, zakon nikjer ne določa trenutka, od katerega prične teči ta rok. Zakon ne določa, da je zahtevo za izdajo dovoljenja potrebno vložiti v enem mesecu, odkar je imetnik postal neupravičen imetnik oz. od trenutka vročitve odločbe o odvzemu dovoljenja, kot to razlaga toženka. Tožnik znotraj enomesečnega roka od vročitve odločbe o odvzemu dovoljenja v nobenem primeru ni mogel vložiti nove zahteve za izdajo dovoljenja, saj je v zvezi z zakonitostjo odločbe o odvzemu dovoljenja potekal upravni spor pred Upravnim sodiščem RS v zadevi I U 1419/2015. Šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom 12. 11. 2016, so nastopile okoliščine, zaradi katerih je bilo tožniku omogočeno zakonito imetništvo kvalificiranega deleža v banki. Šele z navedenim dnem so prenehali razlogi za odvzem dovoljenja oz. so bili podani vsi pogoji, ki jih ZBan-2 in Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 73/15, v nadaljevanju Sklep) prepisujeta za imetnika kvalificiranega deleža v banki. Pred tem datumom pa tožnik sploh ni mogel vložiti zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, saj za to niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

4. Tožnik je zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d. vložil 18. 11. 2016 priporočeno po pošti, torej v okviru roka enega meseca od pravnomočno potrjene prisilne poravnave, zaradi česar je obravnavana zahteva vložena pravočasno. Toženka je napačno uporabila 5. točko prvega odstavka 334. člena v zvezi s četrtim odstavkom 73. člena ZBan-2. Zaradi napačne uporabe pravil postopka toženka o zahtevi tožnika sploh ni odločala vsebinsko, ampak je tožnikovo zahtevo zavrgla kot prepozno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naj tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da določbe četrtega odstavka 73. člena ZBan-2 ni mogoče razumeti v smislu, kot to navaja tožnik, da bi se nanašala le na upravičenega imetnika, ki je delež v banki pridobil brez predhodnega dovoljenja Banke Slovenije. Določbo četrtega odstavka 73. člena ZBan-2 je potrebno upoštevati v kontekstu celotne določbe, zlasti prvega odstavka 73. člena ZBan-2, ki določa, da imetnik iz delnic banke, ki jih je pridobil ali jih ima v nasprotju s tem zakonom (neupravičeni imetnik), ker ni pridobil dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v skladu s tem zakonom ali ker mu je dovoljenje prenehalo ali mu je bilo odvzeto, iz teh delnic nima glasovalnih pravic. Iz te določbe izhaja, da se nanaša tudi na neupravičenega imetnika, ki mu je bilo dovoljenje odvzeto. Neupravičeni imetnik lahko pridobi glasovalne pravice v banki le v primeru, da v roku enega meseca vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in če je takšno dovoljenje izdano. Rok za vložitev takšne zahteve teče od dneva neupravičene pridobitve. V primeru odvzema dovoljenja je to dan, ko je bilo subjektu dovoljenje odvzeto. Namen ureditve je doseči ustrezno lastništvo banke v celotnem obdobju delovanja bank. Sklicuje se na člen 14. Direktive 2013/36/EU o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetji, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. Določbe Direktive so bile implementirane v 263. členu ZBan-2. Namen določb ZBan-2 o ureditvi kvalificiranega deleža ne more biti vzdrževanje stanja, po katerem bi se neustrezno lastništvo banke ohranjalo dalj časa, kot to želi prikazovati tožeča stranka. Zato je tudi določen kratek rok (enega meseca), v katerem lahko neupravičeni imetnik (ne glede na razlog za status neupravičenega imetnika) vloži zahtevo za izdajo dovoljenja, da bi z izdajo dovoljenja pridobil (oz. ponovno pridobil) glasovalne pravice v banki. Po povedanem je ZBan-2 za vložitev zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža neupravičenemu imetniku določil kratek rok enega meseca. Pravica vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža pa je neomejena samo za bodoče kvalificirane imetnike. Ni pa neomejena za imetnike, ki imajo status neupravičenega imetnika. Za slednje velja prekluzivni rok enega meseca od dneva (neupravičene) pridobitve. Tožnik navaja, da ni imel možnosti vložiti zahteve v roku enega meseca, ker je zoper odločbo o odvzemu dovoljenja tekel upravni spor, kar pa na odločitev ne vpliva. Odločba je o odvzemu dovoljenja je dokončna z vročitvijo stranki in na njeno dokončnost upravni spor ne vpliva. Tožnik navaja, da postopek za izdajo novega dovoljenja ne pomeni napadanja odločbe o izdaji dovoljenja. Potrditev prisilne poravnave, na kateri tožnik temelji svoja prepričanja tako o utemeljenosti zahteve po vsebini, kot tudi o začetku teka enomesečnega roka za vložitev zahteve, je v predmetni zadevi irelevantna. Sodišču toženka predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je toženka pravilno in zakonito z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 21. 11. 2016 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d.. Sporna je tako razlaga četrtega odstavka 73. člena ZBan-2. 9. Za postopek sodnega varstva proti odločbam Banke Slovenije, se uporabljajo določbe ZUS-1, če ni z ZBan-2 določeno drugače (prvi odstavek 354. člena ZBan-2). Tožnik je na podlagi petega odstavka 356. člena ZBan-2 in v skladu s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu pravočasno, v roku 15 dni vložil tožbo zoper predmetni sklep (prvi odstavek 358. člena ZBan-2). Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZBan-2 sodišče preizkuša izpodbijani akt v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Po uradni dolžnosti pa sodišče pazi na bistvene kršitve določb postopka oz. na kršitve, navedene v določbi drugega odstavka 360. člena ZBan-2. 10. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka po prejemu obravnavane tožnikove vloge v skladu z določbo 334. člena ZBan-2 v postopku predhodnega preizkusa te vloge ugotovila, da je vložena prepozno. Ker predmetna vloga ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk (zlasti 5. točke prvega odstavka 334. člena ZBan-2) za vsebinsko obravnavo, jo je z izpodbijanim sklepom zavrgla. Med strankama je sporna zlasti razlaga četrtega odstavka 73. člena ZBan-2, ki določa, da v primeru, če neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve vloži zahtevo za dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža in če je dovoljenje izdano, imetnik pridobi glasovalne pravice iz delnic do števila delnic, ki pomenijo zgornjo mejo razpona, za katerega je izdano to dovoljenje. Določba 73. člena ZBan-2 ureja glasovalne pravice neupravičenega imetnika. Na podlagi prvega odstavka 73. člena ZBan-2 imetnik iz delnic banke, ki jih je pridobil ali jih ima v nasprotju s tem zakonom (neupravičeni imetnik), ker ni pridobil dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v skladu s tem zakonom ali ker mu je dovoljenje prenehalo ali mu je bilo odvzeto, iz teh delnic nima glasovalnih pravic. Med strankama v predmetni zadevi ni sporno, da je bila tožniku vročena Odločba Banke Slovenije D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d. in odredba o odsvojitvi delnic. Pravne posledice iz te odločbe in odredbe pa v skladu z določbo 73. člena ZBan-2 nastopijo z dokončnostjo. Na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZBan-2 tožba v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije ne zadrži njene izvršitve. Iz navedenega izhaja, da je z vročitvijo Odločbe Banke Slovenije D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d. in odredbe o odsvojitvi delnic, ta postala dokončna in izvršljiva in bi jo moral tožnik izvršiti. Tožnik je tako z vročitvijo predhodno navedene odločbe in odredbe Banke Slovenije posledično postal neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža banke, kot to določa določba prvega odstavka 73. člena ZBan-2. Med strankama pa ni sporno, da je tožniku Banka Slovenije 17. 9. 2015 izdala odločbo o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in odredbo o odsvojitvi delnic, ki jo je tožnik nesporno tudi prejel, saj je zoper njo vložil tožbo. Po povedanem na navedeno dejstvo ne vpliva, da je tožnik zoper predhodno navedeno odločbo in odredbo Banke Slovenije z vložitvijo tožbe sprožil upravni spor. Ker po predhodno povedanem vložitev tožbe ne zadrži izvršitve odločbe in odredbe Banke Slovenije, bi moral tožnik odredbo o odsvojitvi delnic tudi po presoji sodišča izvršiti. Po presoji sodišča je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da znotraj enomesečnega roka od vročitve citirane odločbe Banke Slovenije o odvzemu dovoljenja v nobenem primeru ni mogel vložiti nove zahteve za izdajo dovoljenja, saj je v zvezi z zakonitostjo te odločbe o odvzemu dovoljenja potekal upravni spor (I U 1419/2015).

11. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da rok, določen v četrtem odstavku 73. člena ZBan-2, ni prekluzivne narave. Iz predhodno citirane določbe ZBan-2 jasno izhaja, da zakonsko določen rok enega meseca teče od dneva pridobitve. Po povedanem mora neupravičeni imetnik (kot ga opredeljuje prvi odstavek 73. člena ZBan-2) v roku enega meseca od (neupravičene) pridobitve kvalificiranega deleža vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, sicer izgubi glasovalne pravice iz tega naslova (četrti odstavek 73. člena ZBan-2). Neupravičeni imetnik, ki zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža ne vloži v roku enega meseca od pridobitve (neupravičene) takšnega deleža, mora delnice prodati, v skladu z odredbo o odsvojitvi delnic, ki jo Banka Slovenije izda na podlagi prvega odstavka 267. člena ZBan-2 (odredba o odsvojitvi delnic). Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da je rok iz četrtega odstavka 73. člena ZBan-2 prekluziven in da je le v tem roku mogoče vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, jo je v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno tolmačiti restriktivno, kot je to tožniku pravilno pojasnila tudi toženka. V primeru odvzema dovoljenja pomeni, da bi moral neupravičeni imetnik delnice prodati, v skladu z odredbo o odsvojitvi delnic in šele nato pred morebitno ponovno pridobitvijo delnic predhodno vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. 12. Glede na to, da ZBan-2 za pridobitev kvalificiranega deleža v banki zahteva pridobitev dovoljenja Banke Slovenije, se upravičenost pridobitve ali imetništva delnic banke lahko presoja le glede na obstoj takšnega dovoljenja Banke Slovenije in ne na potencialni obstoj pogojev za izdajo dovoljenja, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka. Utemeljenost zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža pa ocenjuje Banka Slovenije. V tem postopku Banka Slovenije preverja izpolnjevanje vseh zakonsko predpisanih meril, ki jih mora kvalificirani imetnik izpolnjevati v času vložitve vloge za izdajo dovoljenja, ko mora izpolnjevati tudi vse procesne predpostavke za odločanja. Po povedanem tudi po presoji sodišča na pravilnost izpodbijanega sklepa pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave ne more vplivati.

13. Po presoji sodišča je v predmetni zadevi toženka pravilno uporabila 5. točko prvega odstavka 334. člena v zvezi s četrtim odstavkom 73. člena ZBan-2. Med procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odločanje o vsaki vlogi, pa je med drugim tudi pravočasnost vloge. Kot je to tožniku pravilno pojasnila že toženka, rok ne more teči od dneva, ko stranka meni, da izpolnjuje zakonske pogoje. Vloge, vložene po preteku enega meseca od (neupravičene) pridobitve delnic, pa so tudi po presoji sodišča vložene prepozno (četrti odstavek 73. člena ZBan-2) in posledično ne izpolnjujejo procesne predpostavke (5. točka prvega odstavka 334. člena ZBan-2). Zato je toženka po presoji sodišča pravilno vlogo tožnika kot prepozno zavrgla.

14. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da so v zadevi po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe in odredbe Banke Slovenije z dne 17. 9. 2015 nastopile nove okoliščine in dejstva, ki v času odločanja Banke Slovenije v postopku odvzema kvalificiranega deleža niso bile poznane in jih zato tudi ni mogla upoštevati. Takšna dejstva pa se lahko upoštevajo le, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, kot izrednega pravnega sredstva (260. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).

15. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2, saj dejansko stanje ni sporno. Med strankama je namreč sporna razlaga četrtega odstavka 73. člena ZBan-2, zato po presoji sodišča zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, kot ga predlaga tožnik, ni bilo potrebno.

16. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 354. člena ZBan-2. 17. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2 odločilo v zadevi brez glavne obravnave, ker dejansko stanje ni sporno, sporna je razlaga materialnega prava in sicer določbe četrtega odstavka 73. člena ZBan-2. 18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.