Jedro

Ker je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila in pri tem tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto, tožniku ni mogla očitati neupravičenih izostankov. Razlogi, zaradi keterih tožnik ni mogel opravljati dela, so bili na njeni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 95.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Iz izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom razveljavilo odločbi direktorja tožene stranke z dne 22.3.1994 in 22.4.1994, na podlagi katerih naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki s 30.9.1993 zaradi neopravljanja dela oziroma več kot 5 neopravičenih izostankov. Hkrati je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do 16.7.1998, ko se je upokojil in mu je za čas od 1.10.1993 do 16.7.1998 v breme tožene stranke dosodilo mesečne zneske nadomestila plače od 45.000,00 SIT do 65.000,00 SIT mesečno, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 13.300,00 SIT stroškov predhodnega postopka varstva pravic in 495.405,00 SIT stroškov sodnega postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je gradilo na ugotovitvi, da je tožena stranka v letu 1993 tožnikovo delovno mesto na območju Republike Slovenije ukinila, ne da bi tožnika formalno razporedila na drugo delovno mesto in zato razlogi za neopravljanje dela oziroma neprihajanja na delo niso na tožnikovi strani. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponovno ugovarja pristojnosti sodišča v Kopru in uporabi slovenskega prava glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri njej na Hrvaškem, ugovarja pasivno legitimacijo, glede na to, da se je tožnik zaposlil pri bivšem TOZD T., navaja, da je tožnik z izjavo z dne 22.3.1994 soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da tožnik zoper odločbo direktorja z dne 22.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja sploh naj ne bi ugovarjal, tako da je postala pravnomočna, zatrjuje, da je ugovarjala tudi tožnikovemu denarnemu zahtevku in navaja, da naj bi tožnik vtoževal plačo tudi v sporu opr.št. Pd 373/96, graja priznanje nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker tožnik v spornem času sploh ni delal, zanika obstoj predstavništva v Kopru in ponavlja trditev, da tožnik ni hotel priti na delo v Umag, graja pa tudi odločitev o stroških postopka. V odgovoru tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pri tem pojasnjuje, da je bilo predmet spora v zadevi opr.št. 373/96 izplačilo nadomestila plače iz predhodnega obdobja od oktobra 1991 do septembra 1993, opozarja na domnevno nekorektne pritožbene navedbe in zatrjuje, da je v leta 1993 nastali situaciji toženki izrecno predlagal eno od zakonitih možnosti korektne razrešitve njunega delovnega razmerja, vendar toženka na tako zakonito rešitev ni pristala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino odločitve in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi dovolj popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa v postopku tudi ni zagrešilo v pritožbi očitanih in drugih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede pristojnosti sodišča v Kopru in uporabe prava Republike Slovenije je v tej zadevi pritožbeno sodišče že zavzelo stališče. Prvostopno sodišče je na podlagi dokaznih listin prepričljivo ugotovilo, da se je tožnik v letu 1982 zaposlil pri pravni prednici tožene stranke kot njen predstavnik v Kopru in da mu je na delovnem mestu predstavnika podjetja v Kopru v letu 1994 tožena stranka tudi odpovedala delovno razmerje. Nobenega dvoma torej ni, da je bil v letu 1993 in 1994 tožnik delavec tožene stranke in da se je njegovo delovno mesto predstavnika nahajalo v Republiki Sloveniji na območju krajevne pristojnosti Delovnega sodišča v Kopru. Ker je tožnik, kot predstavnik tožene stranke, opravljal delo na območju Republike Slovenije, je v skladu s 1. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in v skladu z opredelitvijo veljavnosti Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) zanj veljala slovenska delovnopravna ureditev. Pritožbene trditve, ki so nasprotne gornjim ugotovitvam, zato ne morejo biti utemeljene. Glede odločanja o odpovedi delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožena stranka o tožnikovem ugovoru zoper prvostopne odločbe direktorja tožene stranke ni odločala. Izkazano je, da je tožnik zoper odločbo direktorja tožene stranke z dne 22.3.1994 dne 7.4.1994 ugovarjal (vložil pritožbo) in potem dne 8.4.1994 vložil še dopolnitev pritožbe. Ne da bi tožena stranka obravnavala to pritožbo, je direktor tožene stranke dne 22.4.1994 tožniku izdal novo odločbo s praktično enako vsebino, to je o prenehanju delovnega razmerja s 1.10.1993. Tudi zoper to odločbo se je tožnik dne 5.5.1994 pritožil (priloga A 20 spisa), tako da noben od naštetih aktov ni postal pravnomočen. Nedvomno je tako tožnik s tožbo z dne 21.6.1994 pravočasno uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in je bil izrek izpodbijane sodbe tekom postopka oblikovan v skladu z določbami 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) tako, da je sodišče med drugim izrecno razveljavilo obe navedeni odločbi direktorja tožene stranke o odpovedi oziroma prenehanju delovnega razmerja tožnika. V postopku na prvi stopnji je bilo jasno ugotovljeno, da tožnik toženi stranki ni posredoval soglasja k spornemu prenehanju delovnega razmerja z dne 22.3.1994, tako da so nasprotne pritožbene navedbe brezpredmetne. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je tožena stranka v letu 1993 tožnikovo delovno mesto v Kopru ukinila in da ga ob tem ni razporedila na drugo delovno mesto, oziroma tožena stranka takšne druge izrecne razporeditve ni izkazala. Zato tožniku ni moglo očitati neupravičenega izostanka in nedela, saj so bili razlogi, da tožnik ni mogel nadaljevati dotedanjega dela, na strani tožene stranke. Zato sporna odpoved delovnega razmerja ni mogla biti zakonita, posledično pa je bil tožnik tudi po 1.10.1993 poleg drugih pravic iz delovnega razmerja upravičen do prisojenega nadomestila plače. Tožena stranka tudi v pritožbi ni izkazala, da bi bilo prisojeno nadomestilo plače po višini neutemeljeno, po pavšalni oceni pa je prisojena višina nadomestila vsekakor v okvirih vrednosti tarifnega razreda tožnikovega delovnega mesta po v spornih obdobjih veljavnih SKPG. Poleg tega se dosojeno nadomestilo plače ne pokriva s predmetom spora v zadevi opr.št. Pd 393/96, na katero se pritožba neutemeljeno sklicuje. Ker je bila tožena stranka s temi izplačili v zamudi, je tožnik utemeljeno zahteval tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti. Prvostopno sodišče je pravilno odločilo tudi o stroških tako predsodnega postopka, kot stroških postopka pred sodiščem in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Glede na povedano se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je z odgovorom na pritožbo utemeljeno odreagiral na številne pritožbene navedbe, ki so se izkazale za neutemeljene. Zato je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo v višini potrebnih stroškov za sestavo odgovora po odvetniku v znesku 95.000,00 SIT (tar.št. 10/d in c in tar.št. 16 Odvetniške tarife). Glede na izid pritožbenega postopka tožena stranka ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov.