Jedro

Take ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek nižjih sodišč, da sta pravdni stranki 6.2.1990 sklenili kupoprodajno predpogodbo (ki nalaga po prvem odstavku 45. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - zgolj obveznost skleniti pozneje glavno pogodbo) in da ta med pravdnima strankama ne ustvarja nobene obveznosti več, ker skladno z določili četrtega in petega odstavka 45. člena ZOR pozneje ni prišlo do sklenitve kupne pogodbe, toženca pa sta svojo nepremičnino tudi že leta 1991 prodala tretjemu. Pravilen je tudi zaključek, da dogovor o ari s predpogodbo ni združljiv, ker se ara daje v znamenje, da je pogodba sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZOR). Glede na povedano in ker s predpogodbo nastane zgolj obveznost skleniti pogodbo, ne nastane pa z njo obveznost iz pogodbe, ki sta jo stranki nameravali skleniti, pomeni, da sta toženca zneska 15.000 DEM (kot aro) in 25.000 DEM (kot delno plačilo kupnine) prejela glede na podlago, ki se ni uresničila, zaradi česar sta skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna ta prejeta denarna sredstva vrniti tožniku kot plačniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da mu morata toženca plačati 40.000,00 DEM, ugodilo pa je njegovemu podrejenemu zahtevku, da sta mu dolžna plačati tolarsko protivrednost 40.000,00 DEM z obrestmi, ker je ugotovilo, da sta toženca ta znesek prejela glede na podlago, ki se ni uresničila oziroma je pozneje odpadla. Zavrnilo pa je nasprotni zahtevek tožencev, da jima mora tožnik plačati iz naslova odškodnine tolarsko protivrednost 30.380,00 DEM, ker je ugotovilo, da ni podana tožnikova odškodninska odgovornost za domnevno škodo tožencev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. V reviziji poudarjata, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno predpogodbo in ker tožnik tudi do novo določenega roka ni izpolnil svojih obveznosti, sta toženca zašla v zelo neugoden položaj zaradi nameravanega nakupa hiše v Nemčiji. Menila sta, da predstavlja predpogodba zadostno zagotovilo, da bosta prejela kupnino za hišo in nista vedela, da bi morala skleniti pogodbo v točno določenem roku. Vzrok, da do realizacije posla ni prišlo, je na strani tožnika in zato je tožencema odškodninsko odgovoren za škodo, ki sta jo utrpela zaradi stroškov najetja kredita in manjšega izkupička za pozneje prodano sporno hišo. Tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo materialnopravno pravilnost sodbe sodišča druge stopnje na podlagi v reviziji uveljavljenih razlogov, glede postopkovnih kršitev pa le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kršitev katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava uveljavljata toženca očitno zoper celotno odločitev to je tako po tožbi tožnikov kot po njuni nasprotni tožbi. Predmet materialnopravnega preizkusa teh odločitev je na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. To pa pomeni, da je pravna presoja spora omejena na okvir, ki ga predstavljajo ugotovitve nižjih sodišč in ki jih je potrebno oceniti z vseh možnih pravnih vidikov. Če je tako postavljeni zahtevek utemeljen s kateregakoli pravnega vidika, sme sodišče zahtevku ugoditi, sicer pa ga mora zavrniti. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da sta se pravdni stranki 6.2.1990 dogovorili s kupoprodajno predpogodbo o vseh elementih prodajne pogodbe, katere predmet je bila hiša tožencev v gradnji, da nobena od pravdnih strank pozneje ni zahtevala sklenitve končne kupne pogodbe in ta zato ni bila sklenjena, da je bila sklenitev končne pogodbe dogovorjena pod odložnim pogojem (ki se ni izpolnil), da je ob sklenitvi predpogodbe izročil tožnik tožencema aro 15.000 DEM in pozneje plačal še 25.000 DEM na račun kupnine (ki je bila dogovorjena v višini 115.000 DEM) in da toženca prejetega denarja pozneje nista vrnila tožniku. Take ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek nižjih sodišč, da sta pravdni stranki 6.2.1990 sklenili kupoprodajno predpogodbo (ki nalaga po prvem odstavku 45. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - zgolj obveznost skleniti pozneje glavno pogodbo) in da ta med pravdnima strankama ne ustvarja nobene obveznosti več, ker skladno z določili četrtega in petega odstavka 45. člena ZOR pozneje ni prišlo do sklenitve kupne pogodbe, toženca pa sta svojo nepremičnino tudi že leta 1991 prodala tretjemu. Pravilen je tudi zaključek, da dogovor o ari s predpogodbo ni združljiv, ker se ara daje v znamenje, da je pogodba sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZOR). Glede na povedano in ker s predpogodbo nastane zgolj obveznost skleniti pogodbo, ne nastane pa z njo obveznost iz pogodbe, ki sta jo stranki nameravali skleniti, pomeni, da sta toženca zneska 15.000 DEM (kot aro) in 25.000 DEM (kot delno plačilo kupnine) prejela glede na podlago, ki se ni uresničila, zaradi česar sta skladno z določilom četrtega odstavka 210. člena ZOR dolžna ta prejeta denarna sredstva vrniti tožniku kot plačniku.

Odločitev nižjih sodišč, da morata toženca vrniti tožniku tolarsko protivrednost 40.000 DEM z zamudnimi obrestmi je tako materialnopravno pravilna.

Nasprotni to je odškodninski zahtevek tožencev zoper tožnika bi bil utemeljen le v primeru, če bi bila podana tožnikova odškodninska odgovornost za nastanek njune zatrjevane škode. Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana tožnikova odškodninska odgovornost (v smislu 158. člena ZOR). S tako presojo revizijsko sodišče soglaša. Namreč predpogodba obvezuje oba pogodbenika le k sklenitvi glavne pogodbe (prvi odstavek 45. člena ZOR), katere sklenitev pa ni zahtevala nobena od pravdnih strank. Dalje sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da se je tožnik prizadeval prodati svojo nepremičnino, da bi tako pridobil sredstva za nakup nepremičnine tožencev in da kljub prizadevanjem svoje nepremičnine ni uspel prodati. Končno sta še ugotovili, da je bila sklenitev glavne pogodbe dogovorjena tudi pod odložnim pogojem (ki ga je predstavljala prav prodaja tožnikove hiše), ki pa se ni uresničil. Toženca tako nista uspela dokazati tožnikove odgovornosti za nastanek njune zatrjevane škode na podlagi, ki sta jo uveljavljala v pravdi. Odškodninski zahtevek tožencev je bil zato zoper tožnika utemeljeno zavrnjen in je tako tudi ta del odločitve materialnopravno pravilen. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi ugotovitvami moralo zavrniti revizijo tožencev kot neutemeljeno (393. člen ZOR).