Jedro

Samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.759,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba v določenem delu (točka II izreka izpodbijanega sklepa) zavrže, sicer pa se tožbeni zahtevek v preostalem delu zavrne (točka III izreka sodbe). Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki 2.976,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je celo prekršilo razpravno načelo, saj tožena stranka nikoli ni trdila, da je v nasprotju s svojo resnično voljo sklenila sporne pogodbe o finančnem lizingu. Sodišče je torej zmotno zaključilo, da pravdni stranki nista imeli resnične volje za sklenitev pogodb o lizingu. Vse priče, ki so bile prisotne pri sklepanju pogodb, so v svojih izpovedbah povedale, da sta pogodbeni stranki želeli skleniti pogodbe o lizingu in da je bila takšna njuna resnična volja. To je brez dvoma potrdila tudi priča A.B., ki je več kot dve desetletji večinski lastnik tožene stranke. O lastništvu tožeče stranke nad predmeti pogodb so bili seznanjeni tudi zaposleni pri toženi stranki, kar kaže na to, da je bila resnična volja strank, ki je bila izražena v pogodbah. Navedeno je potrdila tudi priča T.K.. V tej zvezi se sodišče tudi ni opredelilo do izpovedbe te priče, ki je na zaslišanju povedal, da je tožeča stranka, ki je financirala toženo stranko, naknadno ugotovila, da cisterne še niso bile dokončane. Glede na navedeno je jasno, da tožeča stranka ob sklenitvi pogodb sploh ni vedela, da predmet lizinga še ni dokončan. Tako je tudi protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi stranki že ob sklenitvi pogodbe bili dogovorjeni, da se predmeti pogodb izdelajo do določene faze ter da bodo nato obe stranki skupaj iskali kupca za te predmete.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pogodba o lizingu je rezultat modernega gospodarskega prava, ki se je razvila zaradi večje kompleksnosti ekonomskih odnosov, obligacijske avtonomije volje ter nevzdržnosti numerus clausus pogodb obligacijskega prava. Popolnoma irelevantno je stališče sodišča prve stopnje, da lizingojemalec ni imel namena stvari lizinga uporabljati. V tej zvezi je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je potrebno za pravno opredelitev pravne narave lizinga ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe so v tem, da gre za poseben način financiranja. V skladu z navedenim je sodišče zmotno izenačilo kavzo pogodbe z njeno pravno naravo. Stranki se lahko pri sklepanju pogodbe o lizingu dogovorita, da se le-ta sklene v obliki sale and lease back posla. Gre za eno izmed oblik pogodbe o lizingu, pri kateri je lahko dobavitelj predmeta lizinga in lizingojemalec ista oseba. Bistvo tovrstnih povezanih pogodb je v tem, da omogočajo lizingodajalcu financiranje z oplemenitenjem svojega premoženja, lizingojemalec pa si s tem zagotovi finančna sredstva s kreditiranjem. Stranke lahko skleneta povezani pogodbi glede kateregakoli predmeta lizinga, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zapisalo, da bi lahko šlo kvečjemu za lizing po načelu sale and lease back, kjer jemalec lizinga proda svojo osnovno sredstvo dajalcu lizinga. V konkretnem primeru pa je šlo za zaloge oziroma polproizvode. Jasno je, da se sodišče prve stopnje pri opredelitvi dopustnosti predmeta lizinga ne more utemeljeno sklicevati na ekonomsko definicijo iz slovenskih računovodskih standardov. Poleg tega pritožnik tudi meni, da lahko stranki lizing pogodbe skleneta to pogodbo glede kateregakoli predmeta lizina, pri tem pa sta omejeni le z nekaterimi predpostavkami za sklenitev pogodbe, ki so bile v konkretnem primeru izpolnjene. Pritožnik poudarja, da sta pravdni stranki sklenili 22 pogodb po finančnem lizingu in da je šele pritožnik naknadno izvedel, da nekateri predmeta lizinga še niso bili dokončani. Upoštevaje določbo 438. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je potrebno izpostaviti, da sta stranki v skladu z njuno voljo nadaljevali z izvrševanjem lizing pogodb, katere predmeti so bili v nekaterih primerih v resnici polizdelki, zato nadaljnjega izvrševanja pogodb po lizingu ni pravno vprašljiva. Izhajati je tudi potrebno iz splošnih pravil civilnega prava, konkretno iz načela proste ureditve obligacijskih razmerij, na podlagi katerega lahko udeleženci prosto uredijo obligacijskega razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Stališče sodišča, da stranki nista sklenili pogodb po lizingu, ker naj bi sklenili pogodbe glede polproizvodov (in ne glede osnovnih sredstev), je v nasprotju z načelom proste ureditve obligacijskih razmerij in grobo posega tudi v ustavno varovano pravico do svobodne gospodarske pobude. Sklenjen lizing pogodbe niso navidezne, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Bistveno je, da pravno poslovna izjava volje obeh strank ob sklepanju pogodb ni bila zaigrana, temveč je bila resnična. V tej zvezi je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil davek v zvezi s temi pogodbami obračunan. Pritožnik je tudi vseskozi knjižil predmete lizinga po spornih pogodbah kot svojo lastnino. V tej zvezi je sodišče zavzelo arbitralno stališče, ko je ugotovilo, da gre za kreditne pogodbe.

Sodišče je tudi kršilo pravila pravdnega postopka. Stečajna upraviteljica je v končnem poročilu seznama preizkušenih terjatev zapisana, da predmetov lizinga, nad katerim je tožeča stranka uveljavljala izločitveno pravico, bodisi ni v posesti dolžnika ali pa ne obstajajo. Tožeča stranka zato meni, da prav dejstvo, da tožena stranka predmetov po pogodbah o lizingu neupravičeno nima v posesti, utemeljuje pravni interes ugotovitvenega zahtevka. Kolikor bi tožena stranka zopet pridobila posest nad predmeti pogodb, bi imela tožeča stranka gotovo boljši položaj, če bi razpolagala s pravnomočno in izvršljivo ugotovitveno sodbo. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da v zvezi z odtujenimi predmeti pogodb dajatveni zahtevek zoper toženo stranko ni mogoč, zaradi česar ima tožeča stranka nedvomno pravni interes za ugotovitveni zahtevek zoper nepošteno stranko. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi ostala pravila postopka, zlasti je v obrazložitvi utemeljilo nasprotujoče si ugotovitve. Glede pogodbe o lizingu številka 1 je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati posesti tožene stranke nad predmetom lizinga, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nasprotno je pri vseh ostalih šestih pogodbah o lizingu, na podlagi katerih je tožeča stranka prav tako uveljavljala izločitveno pravico, ugotovilo, da sta stranki sklenili navidezne kreditne pogodbe. Zakaj je sodišče pri istovrstnih zahtevkih prišlo do drugačne ugotovitve, iz obrazložitve odločbe ni mogoče razbrati. Poleg navedenega je tožeča stranka glede prenosa posesti nad predmetom pogodbe o lizingu številka 1 predlagala zaslišanje A.B., sodišče prve stopnje pa neupravičeno tega dokaza ni izvedlo. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje te priče tudi zato, da bo lahko potrdil posredno posest nad predmetom omenjene pogodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem izven konteksta in napačno povzelo trditev priče T.K., ki naj bi izpovedal, da je bil delni namen posla tudi pomoč toženi stranki, da dokonča predmete lizing pogodb in jih nato proda kupcem. Pri tem sodišče ni upoštevalo drugih navedb omenjene priče, torej da tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe ni vedela, da predmeti pogodbe še niso dokončani in da je bila resnična volja pogodbenih strank skleniti pogodbe o lizingu. Prav tako sodišče ni vpogledalo v stečajni spis naslovnega sodišča St 1. Pritožnik meni, da bi bila izvedba predlaganega dokaza ključnega pomena v obravnavani zadevi, saj bi se ob vpogledu lahko ugotovilo, da je stečajna upraviteljica priznala izločitveno pravico v bistveno podobnih pogodbah o lizingu (torej glede polproizvodov), ki sta jih sklenili pravdni stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pravne koristi od tega, da se ugotovi, da ima na določenih premičnih stvareh lastninsko pravico, spričo česar je sodišče prve stopnje v tem delu (točka II sklepa) povsem pravilno tožbo tožeče stranke zavrglo (prvi odstavek 274. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V konkretnem primeru za izkazano pravno korist za vložitev ugotovitvene tožbe namreč ne zadostuje, da tožena stranka nasprotuje temu, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica določenih premičnin (ki so bile odtujene in niso več v lasti in posesti tožene stranke), niti ne zadostuje, da se tožeča stranka v tej zvezi sklicuje na potencialno (posplošeno) možnost, da bo v (nedoločljivi) prihodnosti tožena stranka ponovno pridobila posest nad spornimi premičninami, upoštevaje ob tem tudi, da se tožena stranka nahaja v stečajnem postopku in da bo po zaključku tega postopka kot pravna oseba prenehala obstajati. Tudi okoliščina, da je bila tožena stranka pri odtujevanju spornih premičnin nepoštena sama po sebi ne more zadostiti zaključku, da je v konkretnem primeru podan pravni interes za konkretno ugotovitveno tožbo.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pravilna je tudi sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka III izreka izpodbijane sodne odločbe). Izločitvena pravica je pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je glede krivilnega stroja znamke Alpha, model 4 160/25 s konzolo za pridržanje (v zvezi s pogodbo o finančnem lizingu številka 1 pravilno ugotovilo, da ni v neposredni ali posredni posesti tožene stranke, zato je v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zgolj dejstvo, da je F. hčerinska družba tožene stranke še ne pomeni, da ima zato tožena stranka posredno posest nad spornim predmetom (pa potrditvah tožeče stranke se je sporna stvar nahajala pri tej družbi v S.), saj gre kljub korporacijski povezanosti za dve samostojni pravni osebi. Druge pravne oziroma dejanske podlage v tej smeri (npr. da je sporni predmet oddan v najem ipd.) pa tožeča stranka ni konkretno zatrjevala (v tej zvezi zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.B.). V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje tudi dodatno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožena stranka lastniški delež (delnice) v omenjeni srbski družbi itak tudi že odtujila.

Pogodba o finančnem lizingu (1) se je razvila v gospodarski praksi, pri čemer gre za posel modernega avtonomnega prava. Ta pogodba zaradi svojega avtohtonega značaja odraža posamezne specifičnosti glede na splošna pravila in načela zasebnega in obligacijskega prava. Za to vrsto pogodbe so značilne številne specifičnosti, ki so se izoblikovale v poslovni praksi, pri čemer te pogodbe ni mogoče podrediti pod katero od zakonskih pogodb. Gre za pogodbo sui generis, kjer so specifične pogodbene klavzule dogovorjene, ker so tipične za lastnino na stvari, ki ekonomsko (2) pripada jemalcu lizinga. Pritožba upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi preseglo trditveno podlago v delu, kolikor je zaključilo, da stranki spornih pogodb po finančnem lizingu (v trenutku sklepanja) sploh nista imeli namena skleniti (pač pa sta hoteli na prikrit način skleniti posojilne oziroma kreditne pogodbe). Takšne volje pravdnih strank ob sklenitvi spornih pogodb niso potrdile niti zaslišane priče, ki jih je sodišče zaslišalo v okviru izvedbe dokaznega postopka na prvi stopnji. Zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določila 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ), marveč bi moralo sodišče prve stopnje konkretna pogodbena razmerja (2. do 7. alineja točke III izreka sodbe) presojati v okviru uveljavljene avtonomne pogodbene ureditve (sale and lease back), pri čemer (tudi glede na uveljavljeno poslovno prakso med strankama) samo dejstvo, da tožena stranka predmetov lizinga ni imela namena uporabljati sama (ampak jih je – potem ko bodo predmeti dokončno izdelani - imela namen prodati na trgu) po oceni pritožbenega sodišča tudi ne pomeni, da so konkretne pogodbe o finančnem lizingu nične oziroma navidezne pogodbe (pogodbo o finančnem lizingu, kjer je v ospredju element financiranja, ni mogoče enostavno podrediti pravilom zakupne pogodbe).

V konkretnem primeru je bistvenega pomena (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), da pogodbeni predmeti (cisterne polprikolice oziroma cisterne za bitumen – priloge A 8, A 10, A 16, A 20, A 21 in A 22) ob sklenitvi pogodbe še niso bili izdelani. Prodaja bodoče stvari (in nato sklenitev pogodbe o finančnem lizingu glede takšne še neizdelane stvari) je seveda pravno dopustna, pri čemer pa lastninska pravica (na še neizdelani stvari) ne more nastati, dokler stvar ni izdelana (prvi odstavek 57. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Pri izdelavi nove stvari gre namreč za to, da prvotne stvari s predelavo spremenijo svojo fizično in pravno identiteto tako, da na njih preneha lastninska pravica in na novo nastane ta pravica na novi stvari. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da pogodbeni predmeti nikdar niso bili dokončani, ampak so ostali v fazi proizvodnje v obliki nedokončanih stvari oziroma polproizvodov (ugotovitveno poročilo v prilogi A 6), pri čemer določeni deli, ki naj bi spadali k nedokončanim pogodbenim predmetom (opisani v 2. do 7. alineji točke III izreka sodbe), niti niso bili predmet pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, in zato tožeča stranka na teh predmetih izločitvene pravice ni mogla pridobiti. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali je stečajna upraviteljica eventualno priznala izločitvene pravice na predmetih po drugih lizing pogodbah, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo dokaza z vpogledom v stečajni spis St 1. Zaradi teh materialnopravnih razlogov (ki so drugačni od razlogov sodišča prve stopnje) in upoštevaje pravilno ugotovljena pravno pomembna dejstva, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ( ob ugotovitvi, da niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v skupnem znesku 1.759,73 EUR s pp (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 1.422,40 EUR, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Slovensko pravo te pogodbe zakonske ne ureja.

op. št. 2: Lizingodajalec obdrži na stvari golo lastninsko pravico, ki je pravzaprav zgolj neke vrste jamstveni interes lizngodajalca na predmetu lizinga, pri čemer pri lizingodajalcu prevladuje finančni interes.