Jedro

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, ko so bile za določitev preživnin kot izhodišče upoštevane možnosti vsakega izmed staršev in potrebe vsake od mladoletnih hčerk. Pravilno je bilo ocenjeno, da so preživninske možnosti obeh staršev izenačene in potrebe otrok približno enake, kar je utemeljevalo enak preživninski prispevek vsakega od staršev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, odločilo, da dne 09.10.1984 rojena mladoletna hčerka L. ostane v varstvu in vzgoji pri očetu tožencu in dne 25.07.1990 rojena mladoletna hčerka S. pri materi tožnici. Tožnici je naložilo plačevanje preživnine za mladoletno hčerko L. v višini 44.000 SIT mesečno od vložitve tožbe dalje, tožencu pa je naložilo plačevanje preživnine za mladoletno hčerko S. v višini 20.000 SIT mesečno od vložitve tožbe dalje.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o preživnini tako, da je tožnica dolžna za preživljanje mladoletne hčerke L. plačevati preživnino v znesku 33.000 SIT mesečno, toženec pa je dolžan plačevati za preživljanje mladoletne hčerke S. tudi znesek 33.000 SIT mesečno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se v celoti potrdi sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj svoje odločitve ni obrazložilo oziroma jo je obrazložilo v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov ter na podlagi odločilnih dejstev napravilo napačen zaključek ter tako zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 79. člena ZZZDR. Razmerje med osebnimi dohodki pravdnih strank je 1 proti 2,5 v korist tožeče stranke. Obe pravdni stranki imata možnost dodatnega zaslužka. Četudi bi toženec, glede na obseg dela, ki ga ima v podjetju, v katerem je zaposlen, lahko opravljal še dodatna projektantska dela, bi le-ta morala biti v skladu s konkurenčno klavzulo, nikoli pa ne bi zaslužil toliko, kot tožnica. Krediti za stanovanje, avtomobile ali pohištvo, se pri določanju preživninskih obveznosti ne upoštevajo, sodišče druge stopnje pa ravno kredit postavlja pred preživninsko obveznost in ga navaja kot trajno postavko. V nasprotju z veljavnimi predpisi je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica plačuje visoko najemnino za stanovanje, toženec pa je v stanovanju, za katerega najemnine niso plačevali. Sodišče pri tem protispisno zatrjuje, da je to trajno stanje, ki se ne bo nikoli spremenilo. Družina L. ni plačevala najemnine za stanovanje v V. zaradi stroškov adaptacije, s katerimi se je najemnina poračunala. V bodoče bo toženec ponovno moral plačevati najemnino. Tožnica bi lahko najela manjše stanovanje in plačevala manjšo najemnino.

Neobrazložen ostaja tudi zaključek sodišča druga stopnje, da so zmožnosti staršev za preživljanje otrok približno izenačene. Sodišče uporabi dve nasprotujoči si metodi. Najprej obrazloži, kako visoke stroške ima tožeča stranka z najemnino in krediti, nato pa izniči dejstvo, da ima tožnica zaradi skupne poti v S. šolo in njeno službo prihranek pri stroških. Na ta način pač z njenim prevozom nima stroškov. Zato je tudi sama s seboj v nasprotju ugotovitev oziroma zaključek Višjega sodišča v Kopru, da so stroški za preživljanje mladoletne S. nekoliko višji, povečani tudi za prevozne stroške. Ne glede na to pa sedaj mladoletna hčerka S. obiskuje osnovno šolo v Ajdovščini in stanuje v Ajdovščini, tako da prevoznih stroškov sploh nima. Sodišče prve stopnje je bilo pri obrazložitvi višine preživnine bolj izčrpno in skladno z izvedenimi dokazi kot pa višje sodišče. Tožničini krediti so do konca leta 2001 že odplačani, sodišče pa jih sprejema kot trajen strošek tožnice. Poleg tega iz spisovnega gradiva popolnoma jasno izhaja, da se ti krediti nanašajo na opremo stanovanja in popravilo avtomobila. Zato so takšni zaključki sodišča druge stopnje protispisni. Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen zaključek in s tem bistveno kršilo določbe ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka tudi opozarja, da dobiva po razvezi zakonske zveze zgolj otroški dodatek za mladoletno hčerko L., za katero je dolžan skrbeti. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, od kod je dobilo znesek 66.000 SIT za preživljanje vsake mladoletne hčerke in je zato sodba tudi v tem delu neobrazložena.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in navedla, da njene trditve nimajo podlage in da so zaključki drugostopenjskega sodišča pravilni. Predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Temu ni mogoče pritrditi, kajti ne drži trditev, da pritožbeno sodišče svoje odločitve o spremembi višine preživnin ni obrazložilo oziroma jo je obrazložilo v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Po trditvah revizije naj bi bil neobrazložen zaključek sodišča druge stopnje, da so preživninske možnosti staršev izenačene. To ne drži, kajti izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge o tem, da so premoženjske razmere tožnice glede na razmerje prejemkov obeh strank ugodnejše, vendar ima toženec možnost pridobiti dodatni zaslužek in tako svoje preživninske možnosti izboljšati. O tem, da lahko toženec z dodatnim delom dodatno zasluži, ni nobenega dvoma, saj je tako izpovedal sam, zaslišan kot stranka in zato ne gre za ugotovitev, ki bi bila v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Ker obstaja z zakonom določena dolžnost staršev, da omogočijo otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo ter so dolžni skrbeti za njihovo življenje in zdravje, šolanje in strokovno izobrazbo, je treba preživninsko obveznost staršev razumeti v takem smislu, da je vsak preživninski zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti vsako možnost za pridobivanje dohodka. Na toženčevi strani torej utemeljeno ni bil upoštevan samo njegov redni zaslužek, ker so pomembne njegove izkazane možnosti dodatnega zaslužka. Ko pa omenja konkurenčno klavzulo, gre za novo neizkazano dejansko trditev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, kar velja tudi glede v reviziji povsem nove trditve o tožničinih možnostih za visoke postranske zaslužke. Hkrati pa tožena stranka neutemeljeno oporeka zaključkom pritožbenega sodišča, da tožničine preživninske možnosti zmanjšujejo njeni izdatki za najemnino in za vračilo kredita, saj gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo, ko je toženec ostal v prejšnjem stanovanju in mu za določeno obdobje ni potrebno plačevati najemnine, toženka pa je morala ob odselitvi najeti drugo stanovanje in si zase in za hčerko S. s posojilom omogočiti nakup potrebne opreme zanj. Vse to izhaja iz izpovedi strank, zato je revizijski očitek protispisnosti teh zaključkov neutemeljen. Ko pa toženec še trdi, da bo moral v bodoče tudi on plačevati najemnino in nadalje, da so med tem tožničini krediti že odplačani, prezre, da dejanske ugotovitve in materialnopravni zaključki temeljijo na stanju v času izdaje prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je prišlo do zaključka, da so tudi potrebe mlajše hčerke S. približno tako velike kot potrebe starejše hčerke L., ker obstajajo za obe približno enako visoki splošni stroški, podobno visoke pa imata tudi obe stroške za šolske aktivnosti in prevozne stroške. Tožena stranka v reviziji zatrjuje nasprotje v teh ugotovitvah, češ da S. ter stroškov nima, ker jo zaradi skupne poti vozi mati, sploh pa stanuje v Ajdovščini in hodi v šolo v Ajdovščini. Toženec je reviziji priložil potrdilo o šolanju, vendar gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je v času izdaje prvostopenjske sodbe mladoletna S. živela v Ajdovščini in se šolala v Vipavi. Stroški za pot tako nastajajo, da pa bi ti stroški odpadli, ker naj bi imeli S. in njena mati skupno pot v šolo oziroma službo, pa ni bilo ugotovljeno.

Ponovno je potrebno ugotoviti, da nasprotja v izpodbijani sodbi ni.

Končno tudi ni utemeljena trditev v reviziji, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, od kod je dobilo znesek 66.000 SIT za preživljanje vsake mladoletne hčerke. Sodba druge stopnje namreč obrazloži, da so potrebe obeh hčerk enake in pojasni, da znašajo tudi za mlajšo toliko, kot za starejšo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo potrebe mladoletne L. v višini 74.000 SIT mesečno, kar je pritožbeno sodišče sprejelo in hkrati prišlo do zaključka, da so tudi S. potrebe enake, torej znašajo 74.000 SIT mesečno. Nadalje je ugotovljen otroški dodatek 8.000 SIT za vsako hčerko, kar se odšteje od zneska 74.000 SIT. Dobljeni znesek 66.000 SIT je pritožbeno sodišče ob presoji, da so podane enake preživninske možnosti obeh staršev, razdelilo na polovico in tako naložilo vsakemu od staršev preživnino po 33.000 SIT mesečno za otroka, ki je pri drugem od staršev. Očitno je torej, da tudi v tem delu izpodbijana sodba ni neobrazložena, in torej v nobenem od zatrjevanih primerov ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz zgoraj opisanega je razvidno, da revizija v znatnem delu posega na področje dejanskega stanja, kar je nedovoljeno, hkrati pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, češ da je bil 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 in nadaljnji) uporabljen zmotno. Revizijsko sodišče je ob preizkusu ugotovilo, da je bila materialnopravno gledano preživnina pravilno določena. V skladu z 79. členom ZZZDR so bile namreč upoštevane možnosti vsakega izmed staršev in potrebe vsake od mladoletnih hčerk kot izhodišča za določitev preživnin ob razvezi zakonske zveze. Pritožbeno sodišče je v celoti pravilno ocenilo vse odločilne okoliščine in se utemeljeno postavilo na stališče, da so preživninske možnosti obeh staršev izenačene. Prav pa je presodilo tudi, da so potrebe mlajše hčerke S. približno tolikšne kot potrebe starejše hčerke srednješolke L. in v skladu z dejanskimi ugotovitvami utemeljeno ocenilo te potrebe na 74.000 SIT mesečno. Po odbitku otroškega dodatka 8.000 SIT je nepokrite potrebe razdelilo med oba starša in vsakemu izmed njiju naložilo preživninski prispevek za otroka, ki je dodeljen drugemu od staršev po 33.000 SIT mesečno. Rrevizijsko sodišče zaključuje, da je 79. člen ZZZDR pravilno uporabljen in da tožena stranka neutemljeno uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).