Jedro

Tožena stranka ni imela pravne podlage za delno odločitev, saj je določitev odškodnine bistven in sestavni del denacionalizacijske odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi delna odločba Ministrstva za kulturo z dne 1.2.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se upravičenki prejšnji lastnici A.B., umrli 26.6.1976, v času podržavljanja jugoslovanski državljanki, vrne lastninska pravica na podržavljenem premoženju parc. št. 333 stavbišče, parc. št. 363 stavbišče, parc. št. 12 vrt ter hiša v ..., stoječa na parcelni številki 333, vpisana pri vl. št. 83, ki je bilo nacionalizirano, razen dveh iz nacionalizacije vzetih stanovanj v 2. nadstropju na severni strani prvega nadstropja, tako, da se pri vložni številki 83 vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred nacionalizacijo najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z vknjižbo lastninske pravice na upravičenko A.B., razen v B listu vložka pri iz nacionalizacije odvzetih stanovanjih. Dalje je določeno, da je zavezanec Gostinsko podjetje ... dolžan izročiti v 1. točki te odločbe navedeno premoženje v last upravičenki in v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere A.B., poslovne prostore gostilne ... v pritličju in 1. nadstropju v skupni izmeri 257,22 m2. Pri tem ima zavezanec Gostinsko podjetje ... še nadalje pravico uporabljati nepremičnino z 2. točke izreka odločbe 5 let po pravnomočnosti odločbe tako, da najemno razmerje uredita zavarovanec in vlagateljica kot skrbnica premoženja z najemno pogodbo. Zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v ... je bilo naloženo, da po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Istočasno pa je bilo tudi odločeno, da bo o zahtevi zavezanca za odškodnino za vlaganje v nepremičnino, ki se vrača, in o obveznosti za plačilo razlike vrednosti nepremičnine odločeno s posebno odločbo.

V tožbi, ki jo je kot zavezanec vložilo Gostinsko podjetje ..., tožnik navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo in kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku. V prvi vrsti meni, da tožena stranka ni imela nobene zakonske podlage za izdajo delne odločbe pri takem pravnem stališču, kot ga je zavzela. Pri izpodbijani delni odločbi bi namreč morala tožena stranka v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku v celoti odločiti o stvari, ki je predmet postopka. Zaradi delne odločbe je tožeča stranka oškodovana, ker mora čakati na novo posebno odločbo, kot je to odločila tožena stranka. Dalje tožeča stranka meni, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje že v zvezi z ugotavljanjem vprašanja ali je sporno premoženje sploh bilo nacionalizirano ali ne. Ker je sporna gostilna že v letu 1945 prišla v družbeno upravljanje, bi bilo možno zaključevati, da je prejšnji lastnik gostilne le-to prostovoljno izročil v upravljanje državi in je bila poznejša odločba o nacionalizaciji le formalna. Tako dejansko stanje pa bi spravilo pod vprašaj ugotovitev, da je podan temelj za denacionalizacijo glede na določbo 3. člena zakona o denacionalizaciji. Meni tudi, da je napačna odločitev tožene stranke, da je tožeča stranka dolžna izročiti omenjeno gostilno s pripadajočimi poslovnimi prostori skrbnici za posebne primere A.B., saj bi bila taka odločitev v nasprotju z odločitvijo, da ima tožeča stranka še nadalje pravico uporabljati predmetni del nepremičnine. Izpodbijana delna odločba pa je nepravilna tudi zaradi ugotovitve, da prejšnja lastnica ni za nacionalizirano premoženje sprejela nobene odškodnine kot to ugotavlja tožena stranka. Iz dokazov v spisu je razvidno, da je bila namreč odškodnina plačana, poleg tega pa je upravičenka še kasneje prejemala določene zneske odškodnin, ki lahko znašajo celo več, kot je bila vrednost spornih poslovnih prostorov. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano delno odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

Odgovor na tožbo z dodatki je vložila tudi prizadeta stranka. V svojih vlogah je dodatno pojasnjevala pravilno odločitev tožene stranke in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče kot prvo meni, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo delne odločbe glede na določbo 1. odstavka 215. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta namreč določa, da takrat, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah (delna odločba). Vendar pa pride ta določba v poštev samo takrat, kadar stranka uveljavlja v enem samem postopku več različnih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago. V konkretnem primeru pa ne gre za več zahtevkov, ampak za en sam zahtevek, ki pa je glede na izbiro upravičenca pogojen s plačilom odškodnine. Po določbi 25. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93), ki je bil uporabljen v sporni zadevi, se namreč nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali vrne pod pogojem, da za razliko vrednosti plača odškodnino. Pri tem se rok plačila odškodnine in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji. Očitno je torej, da je določitev odškodnine bistven in sestavni del denacionalizacijske odločbe, ne pa eden od večih zahtevkov, o katerem bi se lahko odločalo posebej. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, ampak bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti, kot to določa 1. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Dalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani delni odločbi napačno zaključila, da iz spisov ni razvidno, da bi bila upravičenki za podržavljeno premoženja plačana odškodnina in da je vsaj preuranjeno zaključila, da tudi v primeru, če je odškodnina bila plačana, ta ne bi predstavljala več kot 30 % dejanske vrednosti podržavljenega dela nepremičnine, tako da bi jo bilo treba pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati v skladu s 1. odstavkom 72. člena zakona o denacionalizaciji. Ker je eno od temeljnih načel upravnega postopka načelo materialne resnice, in je zato v 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, izpodbijana delna odločba tudi zaradi tega ne more biti zakonita. V spisu je tožena stranka celo imela na razpolago podatke, da je upravičenki za podržavljeno premoženje bila plačana odškodnina in v kakšni višini, vendar pa tožena stranka ni izvedla ustreznega postopka, da bi ugotovila, ali bi tako določena odškodnina predstavljala več kot 30 % dejanske vrednosti podržavljenega dela nepremičnine ali ne. Ker gre za presojo, od katere je odvisna odločitev v sporni zadevi, bi morala tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku svoje stališče ustrezno obrazložiti.

Končno sodišče meni, da tožena stranka v izpodbijani delni odločbi ni pravilno uporabila materialnega predpisa. V izpodbijani delni odločbi je namreč zavzela stališče, da plačilo odškodnine po 25. členu zakona o denacionalizaciji ni obveznost upravičenca do zavezanca, ampak obveznost Slovenskega odškodninskega sklada proti zavezancu. Za tako stališče pa v določilih 25. člena zakona o denacionalizaciji ni opore. Celo nasprotno, celotna dikcija zakona kaže na to, da se v primeru 3. alinee 2. odstavka 25. člena zakona o denacionalizaciji, to je v primeru, če se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca vrne, vrne samo pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Ta odškodnina pa ni vezana, kot to obrazlaga tožena stranka, na plačilo obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada, kot to določa 2. odstavek 73. člena zakona o denacionalizaciji za odškodnine, ki so bile v času podržavljenja plačane oziroma dane na podlagi predpisov iz 3., 4. oz. 5. člena zakona o denacionalizaciji. Odškodnino zaradi večje vrednosti mora namreč plačati upravičenec, ki si je tudi izbral obliko vrnitve nepremičnine. In prav zato morajo biti roki plačila odškodnine in drugi pogoji tudi določeni že v odločbi o denacionalizaciji. To pa določa 3. odstavek 25. člena zakona o denacionalizaciji.

Da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).