Jedro

S strokovnega stališča omejitev gibanja tožnika na kraj bivanja ni bila utemeljena, saj v psihiatričnem zdravljenju psihiatri vzpodbujajo kakršnokoli aktivacijo pacienta izven doma. Tožnik je le sledil navodilom psihiatra, naj se aktivira zunaj s pomočjo družinskih članov, pri čemer njegovo gibanje izven kraja ni bilo v nasprotju z režimom zdravljenja. Imel je že hudo depresijo, ki je imela kronični značaj, njegovo mišljenje je bilo togo in se je prepuščal spodbudam iz okolja, v določenem delu pa je deloval samorefleksno, prav tako v spornem obdobju ni bil sposoben opravljati pridobitne dejavnosti. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni storil kršitve iz 6. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 17. 1. 2007 nezakonita in se razveljavi (I. točka) ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 1. 2007 temveč je trajalo do 6. 11. 2008 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (II. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 1. 2007 do 6. 11. 2008 ter mu izplačati neto plače od bruto mesečnih zneskov, od zapadlosti 18. dne v mesecu do plačila ter od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v znesku 617,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2007 do plačila in obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 665,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 do plačila (IV. točka). Postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vrnitev nazaj na delo tožnika k toženi stranki, je sodišče ustavilo (V. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.516,56 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (VI. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da je odločitev sodišča napačna in neutemeljena. Sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je storilo kršitev iz 362. člena ZPP, saj ni upoštevalo napotkov sodišča druge stopnje iz sklepa opr. št. Pdp 252/2010 z dne 1. 4. 2010. Sodišče navaja, da pokojnika v času bolniškega staleža ni bilo v D dne 10. 12. 2006 in da ni overil podpisa na Upravni enoti D dne 11. 12. 2006. Osnovni pomen overitve podpisa je v tem, da nepristrana tretja oseba (upravna enota) potrdi, da se je pred njo zglasila oseba, ki se podpisuje. Posledica dejstva, da je nekdo na listini overil podpis je, da se šteje, da je dejanski podpisnik listine. Navedba sina pokojnika, ki ima kot dedič očiten (finančni) interes za uspeh v postopku, tega dejstva ne more spremeniti. Tožnik je bil prisoten pri podpisovanju kupoprodajnih pogodb in komisijski prodaji. Sodišče je storil kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Sodišče je storilo tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pavšalnega zaključka ne more izvesti brez pomoči mnenja izvedenca grafološke stroke, ki pa v postopku ni bil predlagan. Ta predlog bi morala podati stranka, ki je dokazovala nasprotno, to je tožnik. Po odločitvi ZZZS, OE E , št. ... z dne 16. 11. 2006 izhaja, da je bil pokojni od 17. 11. 2006 do 17. 12. 2006 začasno nezmožen za delo in je v času zadržanosti z dela pokojniku dovoljeno gibanje v kraju prebivališča. V predmetni zadevi bi se moralo sodišče osredotočiti na kritično obdobje, ne pa, da kot dokaze upošteva tudi listine, ki so nastale po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev v tem delu je povsem nejasna. Glede na izpovedbe detektiva AA. B. A. in glede na v spis predložene kupoprodajne pogodbe ter glede na obnašanje pokojnika razvidno iz videoposnetka, je mogoče zelo jasno zaključiti, da je pokojnik aktivno preprodajal vozila. Nepomembno je ali so izvedenci naknadno menili, da je bila s strokovnega stališča omejitev gibanja na kraj prebivališča neutemeljena. Iz posnetka je mogoče razbrati, da je pokojnik aktivni protagonist sklepanja posla, njegov sin zgolj tiho in nemočno sedi poleg. Poleg tega je sodišče sicer implicitno vso dokazno težo v predmetni zadevi položilo na izvedenska mnenja in pričanje izvedencev, ki so kljub vpogledu v videoposnetek vztrajali na svojih zmotnih stališčih. Sodišče bi moralo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Četudi sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, izvedenskega mnenja, ki s stališča pravil logičnega mišljenja in splošnih človeških izkušenj ni prepričljivo, sodišče ni dolžno sprejeti. Izvedenci so svoja mnenja izdelali na podlagi podatkov v zdravstvenem kartonu pokojnega, brez neposredne zaznave subjektov obravnavanja. Pokojnik je svojemu osebnemu psihiatru dr. A. B. pojasnil svoje težave, ta jih je opisal v zdravstvenem kartonu, ki je služil izdelavi izvedenskih mnenj. Videoposnetek ima po mnenju tožene stranke večjo dokazno vrednost kljub izpovedbam izvedencev. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika A. C., priče A. D., dr. A. B., mag. A. E., detektiva A. A., tožeče stranke A. F., A. G. in A. I. ter izvedencev dr. A. J., prof. dr. A. K in doc. dr. A. L. ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zaradi razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reparacije utemeljen, pri čemer so tožniki dediči po pokojnem A. E. tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo umaknili in je sodišče v tem delu postopek ustavilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali če jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, in se tudi jasno opredelilo do njih.

Pritožba uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da so podane, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba uveljavlja, da so si ugotovitve sodišča podane na 13. in 14. točki obrazložitve nasprotujoče. Navedeno ne drži, sodišče v točki 13 obrazložitve navede, da iz komisijske prodaje vozil z dne 9. 12. 2006, pogodbe o komisijski prodaji z dne 9. 12. 2006, pogodbe o komisijski prodaji z dne 9. 12. 2006 ter potrdila UE G, ne izhaja, da naj bi bil tožnik dejansko tega dne prisoten v D. Pač pa listine le izkazujejo, da naj bi bil on kupec, česar pa tožnik ni zanikal, vendar pa je avto (Renault Clio) zanj kupil sin (skupaj s tožnikovo ženo), ki je to smiselno potrdila in ker mu ni bil všeč, sta avto s sinom prodajala. V točki 14 obrazložitve pa sodišče prve stopnje zapiše, da je bil lastnik avtomobila Ida Kadet 1,4 LS in avtomobila Opel Kadet 1,3 LS tožnikov sin A. I. in ne tožnik, zaradi česar tožniku tudi iz tega razloga ni mogoče očitati preprodaje avtomobilov. Pritožba navaja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je napačen zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, kjer sodišče navede, da vozila, ki so bila na dvorišču pokojnika niso bila preprodana s strani pokojnika, temveč s strani njegovega sina. Navedena kršitev ni podana, sodišče po vseh izvedenih dokazov sprejme zaključek, da je vozila preprodajal tožnikov sin, saj so smiselno vsi psihiatri tako tožnikov lečeči specialist kot imenovani izvedenci s strani sodišča smiselno izpovedali povsem enako, to je, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben urejati pravnega prometa z avtomobili, da je navedeno počel avtomatično, glede na prejšnja svoja ravnanja, ko se je sicer dejansko ukvarjal s preprodajo avtomobilov.

Podane tudi niso bistvene kršitve pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so sicer podane, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisniku o izpovedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnih nasprotij ni, sodišče je napravilo tudi jasen zaključek glede na vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej. Ob navedenem je poudariti tudi, da 8. člen ZPP določa, da sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, pri čemer mu je le-ta podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2007 iz razloga po 6. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ker v času odsotnosti zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Po določilih 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbe o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dne zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožena stranka je tožniku očitala, da je bil dne 9. 12. 2006 v podjetju H d.o.o. D, da se je dne 10. 12. 2006 med 10 in 12 uro nahajal na avtosejmu F F , kjer je prodajal več vozil, da je dne 11. 12. 2006 opravil prepis za dve vozili, prav tako pa naj bi se nahajal na UE D in se je dne 17. 12. 2006 ponovno nahajal na avtosejmu, F F, kjer je kupoval in prodajal rabljena vozila. Ob navedenem je tožena stranka navajala, da se je število rabljenih avtomobilom na tožnikovem dvorišču spreminjalo. Glede obiska avtosejma je tožnik sam priznal, da ga je sin A. I. vzel s seboj na avtosejem, kar je potrdil tudi sin, pri čemer sta bila skupaj v I, ko sta urejala prepis avtomobila, glede prepisa avtomobila na UE v D je tožnik navajal, da je prepis v D opravil njegov sin, poleg tega pa je navajal, da podpis ni njegov ampak sinov. Sam podpis na UE D dne 11. 12. 2006 ni bil ugotovljen z gotovostjo, saj so tako tožnik, tožnikov sin kot žena izpovedali, da je tožnikov podpis overil njegov sin A. I., ki naj bi na UE D nesel tožnikovo osebno izkaznico, prav tako pa je detektivka A. D. v zvezi s prepisom v D pojasnila, da ob samem prepisu ni bila prisotna ter da je bila o tem seznanjena iz listin. Glede očitka, da je bil tožnik dne 9. 12. 2006 v podjetju H d.o.o. D ne izhaja, da je bil tožnik dejansko prisoten v D. Listine izkazujejo le, da je bil on kupec, pri čemer pa je sin tudi izpovedal, kako so potekle prodaje, ter da je včasih uporabil očetovo ime, ki ga je navedel kot lastnika. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe o tem, da bi moral biti v zvezi z avtentičnostjo podpisa predlagan izvedenec grafolog ter da bi ga moral predlagati tožnik (oz. njegovi dediči), navaja, da bi tudi tožena stranka lahko predlagala postavitev izvedenca grafologa, pri čemer pa lahko vsaka stranka predlaga dokaze, za katere sama oceni, da so potrebni za ugotovitev njenih navedb, kot to sicer izhaja iz 286. člena ZPP.

Po določilih 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s sprem.) mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). Delavec mora biti v času zadržanosti doma, odsotnost je možna ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo. Za odhod izven kraja bivanja pa je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 16. 11. 2006 izhaja, da je tožnik od 17. 11. 2006 do 17. 12. 2006 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ter da je v času začasne zadržanosti z dela tožniku dovoljeno gibanje v kraju bivališča. Iz odločbe sicer izhaja, da je tožniku v času začasne zadržanosti dovoljeno gibanje v kraju prebivališča, vendar je sodišče po zaslišanju tožnikovega lečečega psihiatra dr. A. B. ugotovilo, da je glede na tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo depresivno stanje tožnika vzpodbujal, da je aktiven, da gre ven z ženo in otroci. Po izpovedbi tožnikovega lečečega psihiatra dr. A. B. je v takšnem zdravstvenem stanju primerna zmerna fizična aktivnost, pri čemer je to celo bistveno bolje, kot če je pacient doma, gibanje zunaj pa je tudi del zdravljenja in rehabilitacije. Res je sicer, da tožnik svojega lečečega zdravnika ni izrecno vprašal ali gre lahko v F, bi pa mu on to nedvomno dovolil, prav tako pa bi mu tudi svetoval terapijo izven kraja bivanja. Tudi iz izvedenskih mnenj prof. dr. A. K. in doc. dr. A. L. izhaja, da s strokovnega stališča omejitev gibanja na kraj bivališča ni bila utemeljena, saj v psihiatričnem zdravljenju psihiatri vzpodbujajo kakršnokoli aktivacijo pacienta izven doma. Tožnik je le sledil navodilom psihiatra naj se aktivira zunaj s pomočjo družinskih članov, pri čemer njegovo gibanje izven kraja ni bilo v nasprotju z režimom zdravljenja, iz izpovedi izvedenca prof. dr. A. K. in doc. dr. A. L. pa tudi izhaja, da je tožnik imel že hudo depresijo, ki je imela kronični značaj, tožnikovo mišljenje je bilo togo in se je prepuščal spodbudam iz okolja, v določenem delu pa je deloval samorefleksno, prav tako pa tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben opravljati pridobitne dejavnosti, normalno je lahko deloval le v spremstvu svojega sina ali ostalih svojcev. Tako pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje podkrepljeno sicer z identičnimi mnenji medicinskih izvedencev in lečečega psihiatra.

Pritožbeno sodišče na podane pritožbene ugovore glede vpogleda v videoposnetek in ocene le-tega navaja, da se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo glede tega, pri čemer je tudi izrecno navedlo, da iz izpovedbe prof. dr. A. K., izhaja, da sicer oseba lahko na videz deluje normalno, vendar je šlo pri tožniku celo za takšno stanje, da tožnik ni bil sposoben niti razumeti odločbe ZZZS.

Pritožba tudi navaja, da bi moralo sodišče ob vpogledu v videoposnetek tudi samo ugotoviti, da je bil tožnik aktiven in da je tožnikov sin le sodeloval pri prodaji. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče navaja, da je tudi samo na seji senata vpogledalo v videoposnetek, pri čemer pa glede na jasne in nedvoumne izpovedi izvedencev psihiatrične stroke, sprejema enako stališče kot sodišče prve stopnje, saj iz njihovih izpovedb izhaja, da pacient z diagnozo kot jo je imel tožnik v situacijah, ki ga veselijo, funkcionira veliko bolje kot v situacijah, ki so povezane s storilnostnim delom, s stresnimi okoliščinami in podobno. Prav tako iz izpovedbe dr. A. J. izhaja, da je tožnik avtomobile preprodajal avtomatsko ker je bil to navajen že iz prejšnjih obdobij, prav tako pa tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da so psihiatri podali izvedenska mnenja po preučitvi le listinske dokumentacije lečečega zdravnika dr. A. B., saj je tožena stranka seznanjena, da je tožnik v času sodnega postopka umrl, torej ga ni bilo mogoče več preiskati.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni storil kršitve iz 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, posledično navedenemu pa mu je tožena stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku tako za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do dneva smrti pripadajo nadomestila plače za posamezne mesece in regres za letni dopust. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravo podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.