Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni mogla enostransko poseči v delavčevo pravico do odpravnine v zakonsko določeni minimalni višini, kot je bila ta opredeljena v tretjem odstavku 36. f člena ZDR/90. Odpravnina na podlagi navedene zakonske določbe je za delavca predstavljala denarno terjatev, ki jo ob neizplačilu ob prenehanju delovnega razmerja lahko delavec neposredno uveljavlja pred sodiščem, s tem da je za tovrstne terjatve v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja tožnika veljal splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 1.417 EUR v 15 dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati revizijske stroške v znesku 576 EUR v 15. dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožnik je pred sodiščem uveljavljal plačilo razlike odpravnine, ker mu je na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13. 12. 2002 dne 30. 6. 2003 prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu v smislu določb takratnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Navajal je, da je tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja določila višino odpravnine na podlagi 60 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih za vsako leto delovne dobe pri toženi stranki. Pri tem pa pri izračunu višine odpravnine ni upoštevala bruto zneska njegove povprečne plače. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ob prenehanju delovnega razmerja glede na njegovo 39-letno delo iz naslova odpravnine že izplačala 3,728.400 takratnih SIT (15.558,34 EUR) ob upoštevanju pri izračunu tožnikovo povprečno neto plačo. Ker predstavlja podlago za izračun odpravnine delavčeva bruto plača, je tožniku na tej podlagi dosodilo še razliko 2,216.206 takratnih SIT (9.248,06 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 7. 2003 dalje do plačila. Pri tem ni upoštevalo izplačila dodatka k odpravnini, ki je bil tožniku s strani tožene stranke izplačan na podlagi sklepa nadzornega sveta družbe v bruto višini 60.000 takratnih SIT (250,38 EUR) za vsako leto zaposlitve.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožniku prisojeni znesek znižalo na 1,225.438,50 takratnih SIT (5.113,66 EUR), višji zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožniku že na podlagi tretjega odstavka 36. f člena ZDR/90 pripadala odpravnina v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki, s tem da je s pojmom plače v tej zakonski normi določena delavčeva bruto plača. V tako določeno pravico do odpravnine delodajalec ne more enostransko poseči, lahko pa določi višji znesek odpravnine. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja tožnika izrecno določila odpravnino na podlagi upoštevanja 60 % delavčeve neto plače za vsako leto zaposlitve, se ni strinjalo, da je bila tudi na tak način v sklepu tožene stranke določena osnova za izračun odpravnine v bruto višini plače, hkrati pa je ugotovilo, da tako določena odpravnina ni dosegala višine odpravnine, ki bi tožniku šla na podlagi 36. f člena ZDR/90. Pri tem je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da se dodatek k odpravnini, ki je bil tožniku izplačan na podlagi sklepa nadzornega sveta, ne všteva v odpravnino, ker predstavlja neke vrste odškodnino, ki jo je tožena stranka izplačala zato, da delavci, ki so izgubili zaposlitev, ne bi bili prikrajšani v primerjavi z delavci, ki jim je bila zagotovljena zaposlitev pri drugem delodajalcu, to izplačilo pa je bilo tudi obremenjeno s prispevki in dajatvami.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, ki je bila pomotoma revizijskemu sodišču predložena v reševanje šele v letu 2013. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se sodišči nista opredelili do njenega ugovora, da je tožnik že ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja soglašal z uvrstitvijo med presežne delavce in predstavljeno ter kasneje izplačano višino odpravnine. Vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati pravnomočnost sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika, v katerem so bile izrecno opredeljene podlage za izračun višine odpravnine. V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati tudi zastaranje terjatve. Vztraja, da je predstavljalo odpravnino tako izplačilo na podlagi upoštevanja 60 % tožnikove neto plače za vsako leto zaposlitve, kot tudi izplačilo dodatka v višini 60.000 SIT bruto za vsako leto tožnikove zaposlitve. Oba zneska sta bila tožniku izplačana kot odmena za njegovo dotedanje delo in v smislu zagotavljanja socialne varnosti ob prehodu v brezposelnost, kar je bistvena vsebina odpravnine. Tožena stranka je od posebej določenega dodatka k odpravnini obračunala in odvedla davčne obveznosti zgolj zaradi takratne nejasne ureditve le teh. Tudi ob tem pa je tožnik iz naslova odpravnine prejel več, kot pa bi mu bila dolžna tožena stranka plačati na podlagi zakonskih določb. 5. Tožnik je prerekal revizijske navedbe in predlagal, da sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navedb tožene stranke, da naj bi tožnik soglašal s prenehanjem delovnega razmerja zaradi domnevnega prenehanja potreb po delu in z višino odpravnine, kot je bila opredeljena v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 13. 12. 2002. Take navedbe so bile za odločitev v zadevi brezpredmetne.

8. Prav tako revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni mogla enostransko poseči v delavčevo pravico do odpravnine v zakonsko določeni minimalni višini, kot je bila ta opredeljena v tretjem odstavku 36. f člena ZDR/90. Odpravnina na podlagi navedene zakonske določbe je za delavca predstavljala denarno terjatev, ki jo ob neizplačilu ob prenehanju delovnega razmerja lahko delavec neposredno uveljavlja pred sodiščem, s tem da je za tovrstne terjatve v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja tožnika veljal splošni petletni zastaralni rok. Ker je tožnik vložil tožbo v mesecu novembru 2004, toženkin ugovor zastaranja ni mogel biti utemeljen.

9. Utemeljene pa so revizijske navedbe, da bi moralo sodišče kot plačilo odpravnine upoštevati tudi to, kar je tožena stranka tožniku izplačala kot dodatek k odpravnini na podlagi sklepa njenega nadzornega sveta v višini 60.000 takratnih SIT bruto za vsako leto delovne dobe, vsaj kar je bilo tožniku iz tega naslova dejansko izplačano po odvodu davčnih obveznosti. Sodišče samo ugotavlja, da je tožena stranka ta dodatek izplačala kot neke vrste odškodnino, da delavci, ki so izgubili zaposlitev, ne bi bili prikrajšani v primerjavi z delavci, ki jim je bila zaposlitev zagotovljena pri drugem delodajalcu. To pa je bil eden od bistvenih namenov odpravnine, saj je bilo v tretjem odstavku 36. f člena ZDR/90 izrecno določeno, da delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Dejstvo, da je tožena stranka ta del odpravnine vsem delavcem izplačala na podlagi enake izhodiščne višine in upoštevaje delavčevo delovno dobo ter da je od teh izplačil odvedla davčne obveznosti, na sam namen in značaj izplačila ne vpliva.

10. Tožnik je v tožbi navajal, da mu je bila s strani tožene stranke dne 10. 7. 2004 nakazana odpravnina v višini 3,728.400 takratnih SIT (15.558,34 EUR) in iz naslova dodatka k odpravnini 2,340.000 takratnih SIT (9.764,65 EUR), torej skupno 6,068.400 takratnih SIT (25.322,98 EUR).

11. Sodišče je ugotovilo, da bi šla tožniku na podlagi tretjega odstavka 36. f člena ZDR/90 odpravnina v višini 4,953.838,50 takratnih SIT oziroma 20.672 EUR (v obrazložitvi svoje sodbe je sodišče druge stopnje očitno pomotno zapisalo 4,053.838,50 SIT).

12. Glede na gornje navedbe tožnika v tožbi o nakazilih iz naslova odpravnine, ki niso bile prerekane, in glede na navedene ugotovitve sodišča se izkaže, da je bil tožniku s strani tožene stranke iz naslova odpravnine izplačan višji znesek, kot bi mu šel na podlagi določb tretjega odstavka 36. f člena ZDR/90. Zato njegov zahtevek za plačilo višje odpravnine ni bil utemeljen, oziroma mu je sodišče razliko odpravnine neutemeljeno prisodilo ob zmotni materialnopravni presoji, da izplačilo iz naslova dodatka k odpravnini po svoji naravi ni predstavljalo plačila odpravnine.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

14. Glede na izid postopka mora tožnik toženi stranki povrniti utemeljene stroške postopka v višini utemeljenih stroškov zastopanja po odvetniku pred sodiščem prve in druge stopnje, obračunanih po odvetniški tarifi, veljavni ob vložitvi tožbe ter iz naslova plačane sodne takse, v skupnem znesku 1.417 EUR, ter stroške za vložitev revizije v skupnem znesku 576 EUR, vse v 15. dneh, sicer za naprej dolguje tudi zakonske zamudne obresti od teh zneskov.