Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju v času podržavljenja. Nepremičnina je bila podržavljena v letu 1946, torej je relevanten status te nepremičnine v tem letu. Zatrjevanje drugačne dejanske namembnosti nepremičnine, kolikor ta ne izhaja iz ustreznih dokazil, v denacionalizacijskemu postopku ne more biti relevantno v smislu spremembe pravnega statusa zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zahtevi za denacionalizacijo A.A. ugodi in se v korist denacionalizacijske upravičenke B.B. določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 83.119,34 DEM za nepremičnine parc. št. 368/7, travnik 6 v izmeri 4111 m2 (od skupno 14.721 m2), parc. št. 368/8, travnik 3 v izmeri 15.101 m2, parc. št. 373, travnik 3 v izmeri 2442 m2 (od skupno 6.118 m2), parc. št. 372, njiva 2 v izmeri 6.416 m2, parc. št. 375, sadovnjak 3 v izmeri 5.089 m2, parc. št. 410/3, njiva 2 v izmeri 338 m2, parc. št. 368/3, travnik 2 v izmeri 580 m2, parc. št. 386/6, travnik 2 v izmeri 7.008 m2 in parc. št. 410/1, njiva 2 v izmeri 5.821 m2, vse k.o. …, ki jih ni moč vrniti v naravi (1. točka izreka); da je zavezana stranka Slovenska odškodninska družba dolžna v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbniku za poseben primer A.A. (2. točka izreka); da se kot skrbnik za posebne primere določi A.A. (3. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. 7. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo njeni materi B.B. podržavljeno z odločbama št. 31/46 z dne 12. 4. 1946, št. 301/1 z dne 10. 12. 1946 in št. II-2-B-13189/2/54 z dne 20. 12. 1954, temelječima na Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji. Predlagateljica je zahtevala vračilo dvanajstih parcel, katerih parcelno stanje se je po podržavljenju spremenilo, predmet te odločbe pa so nepremičnine, navedene v njenem izreku. V zadevi je upravni organ odločal ponovno po sodbah tega sodišča in v skladu z napotili 24. 12. 2008 izvedel ustno obravnavo. Glede komunalne opremljenosti zemljišč je opravil poizvedbo pri Zgodovinskem arhivu Republike Slovenije. Upravni organ navaja, da situacijski načrt, ki je vložen v upravni spis, prikazuje stanje oziroma letnico nastanka po podržavljenju, zaradi česar ne more šteti, da so bila zemljišča, ki so predmet tega postopka, v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča. Zato jih je vrednotil kot kmetijska zemljišča. Glede parcele št. 410 ugotavlja, da ni bilo mogoče ugotoviti, da je na njej stal kakšen objekt. Upravni organ je vrednost nepremičnin izračunal po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije in skupaj znaša 83.119,34 DEM. Upravni organ še navaja, da je 2. 11. 2009 poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju sprejela komisija za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev pri upravni enoti in nanj nobena stranka ni imela spreminjevalnih ali dopolnilnih predlogov, zato je presodil, da je mogoče izdati odločbo o denacionalizaciji.

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka delno odločbo Upravne enote Kamnik v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/3 – njiva 2 v izmeri 338 m2 k.o. … odpravil in v tem delu vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka), ter pritožbo v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/1 – njiva v izmeri 5821 m2 k.o. … zavrnil (2. točka izreka). Uvodoma ugotavlja, da je v delu prvostopenjske odločbe v pritožbenem postopku kot pristojen organ odločalo že Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zato odloča le v delu, ki se nanaša na parc. št. 410/1 in 410/3 k.o. …. Meni, da ni sporno, da sta bili parceli podržavljeni z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku št. 31/46 z dne 12. 4. 1946. Parceli sta bili v času podržavljenja v katastru opredeljeni, parc. št. 410/1 - njiva 2 v izmeri 5821 m2, in parc. št. 410/3 stavbišče – hiša v izmeri 338 m2. Soglaša z zaključkom, da status zemljišč kot stavbnih ni izkazan na podlagi odločbe Okrajnega LO Ljubljana okolica št. II-B-13189/2-54 z dne 20. 12. 1945 ter s situacijskim načrtom, ki ga je predložila tožnica. Kot utemeljene pa šteje navedbe, ki se nanašajo na dejstvo objekta na parc. št. 401/3, zato vrača zadevo v tem delu v ponoven postopek.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper zavrnilni del drugostopne odločbe, v zvezi z odločitvijo o odškodnini za parcelo 410/1. Tožena stranka je tožnico pozvala, da predloži dokazila, zato je predložila regulacijski načrt, ki dokazuje, da so vse podržavljene parcele ležale v gradbenem okolišu in bi jih bilo zato potrebno ovrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. Ne soglaša z mnenjem, da regulacijski načrt ne izkazuje pravega obdobja, saj naj bi izviral iz leta 1954, ko sta nastali parc. št. 368/7 in 368/8. Na podlagi odločbe iz leta 1946 sta bili leta 1954 podržavljeni parceli 368/7 in 368/8. Tako je popolnoma nepomembno, ali regulacijski načrt prikazuje stanje leta 1935 ali 1954, saj so bile parcele podržavljene na podlagi predpisov o agrarni reformi. Listina, ki jo je posredoval Zgodovinski arhiv, št. 505/2/54 dokazuje, da so parcele 368/7 in 368/8 ter 375 stavbne parcele, saj so bile v letu 1954 namenjene za gradnjo hiš ter prikazuje tudi gradbeni okoliš, v katerem sta se nahajali parceli 410/1 in 410/3 k.o. …. Ker sta se nahajali v gradbenem okolišu, ju je šteti za nezazidano stavbno zemljišče. Zaradi očitane kršitve je prišlo do situacije, da je napadana odločba v nasprotju z listinskimi dokazi, iz katerih je nesporno razvidno, da se parc. št. 410/1 k.o. … nahaja ob glavni cesti in se nahaja v mejah ožjega gradbenega okoliša. Odločitev je v nasprotju z listinskimi dokazi, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Celotno posestvo … je bilo tudi komunalno opremljeno. Sklicevanje na podatke katastra je zmotno, saj je eno kultura zemljišča, drugo pa status zemljišča. Na vrednotenje vpliva status. Tožena stranka bi morala upoštevati vse listine, ki se nahajajo v spisu, ki dokazujejo, da se sporna parcela nahaja ob glavni cesti, da je bila eletrificirana ter da je bil na sosednji parceli 410/3 vodovod. Parcela 410/3 je v zemljiški knjigi vpisana kot hiša, brez dvorišča oziroma ustreznega funkcionalnega zemljišča. Parcela 410/1 predstavlja funkcionalno zemljišče parceli 410/3, zaradi česar jo je potrebno opredeliti kot nezazidano stavbno zemljišče. Del zemljišča parc. št. 368/7 in 375 oziroma sosednje parcele so bile dodeljene Upravi vojno državne smodnišnice, kar je razvidno iz dopisa z dne 11. 2. 1947, za gradnjo hiše. Torej je parcela 368/7 obstajala že leta 1947 in ni nastala šele leta 1954, kar negira ugotovitev tožene stranke, da je regulacijski načrt nastal okoli leta 1954. Ker se tožena stranka ni izjasnila glede dokazov, ki jih je v spis predložila tožnica, je izrek odločbe v nasprotju z razlogi, ki so vodili k izdaji le-te, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi dejansko namembnost podržavljenih zemljišč, kar pa ni ugotovila in je tako napadeno odločbo izdala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja tudi na dejstvo, da so se sporne parcele nahajale v predelu, ki se imenuje …, kot je to razvidno iz situacijskega načrta z dne 14. 5. 1946. Iz mape, ki prikazuje gradbeni okoliš, je razvidno, da so vse parcele v predelu … v mejah ožjega gradbenega okoliša. Nepopolno dejansko stanje dokazuje tudi fotografija makete mesta Kamnik iz leta 1930. Sklicuje se še na dokaze, ki se nahajajo v spisih U 1441/2007 in U 1752/2006 in sicer fotografijo makete ter situacijski načrt iz leta 1946 in leta 1954. Iz fotografije makete iz leta 1930 je razvidno, da je na parceli 368/8 stala hiša in bazen in je navedena parcela zazidano stavbno zemljišče. Tudi na parcelah 368/3 in 372 so stali objekti. Meni tudi, da bi drugostopni organ moral v skladu s 65. členom ZDen izdati poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve že iz razloga, ker se ugotovitve drugostopnega organa bistveno razlikujejo od ugotovitev poročila Upravne enote Kamnik, kar kaže na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vprašljivo je tudi, ali je bilo poročilo Upravne enote Kamnik z dne 10. 10. 2003 narejeno v skladu s 65. členom ZDen, saj se bistveno razlikuje od ugotovitev tožene stranke. Predlaga odpravo odločbe drugostopnega organa v zavrnilnem delu ter določitev odškodnine za parcelo 410/1 kot za nezazidano stavbno zemljišče. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom SOD je na tožbo odgovorila in navedla, da prilaga potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel z dne 25. 9. 2012, ki ga je prejela kot prilogo dopisa Upravne enote Kamnik z dne 12. 11. 2012, iz katerega izhaja, da parcela 410/1 k.o. … v času podržavljenja ni merila 5821 m2, pač pa le 2826 m2, kar je potrebno upoštevati kot nov dokaz pri odločanju. Glede na navedbe tožnice pa meni, da v postopku ni bilo z ničemer izkazano, da je imela parcela v času podržavljenja status stavbnega zemljišča. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev odškodnine za zemljišče parc. št. 410/1 k.o. …, ki ga denacionalizacijski upravičenki ni mogoče vrniti v last in posest. Tožnica ugovarja, da bi bilo potrebno odškodnino določiti kot za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče in ne kot prvostopni organ kot za kmetijsko zemljišče. Izhodišče za določanje odškodnine za denacionalizirano premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je uzakonjeno v 44. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju zemljišča, ki je bilo predmet podržavljenja, se ugotavlja na podlagi akta o podržavljenju oziroma na podlagi takratnih podatkov v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 je za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila podržavljena kot takšna, šteti, da so bila podržavljena kot stavbna zemljišča, če so bila kot stavbna že opredeljena v planih stanovanjske in komunalne graditve ali če jim je namembnost spremenil predpis podržavljenja.

Prvostopni organ je v izpodbijani odločbi obravnavano zemljišče vrednotil kot kmetijsko, ker je predloženi dokaz za zatrjevan drugačen status – situacijski načrt Kamnika – ocenil kot listino, ki ne izkazuje stanja ob podržavljenju, v letu 1946. Drugostopenjski organ je to ugotovitev preciziral z navedbo, da naj bi v situacijskem načrtu omenjeni parceli 368/7 in 369/8 nastali šele leta 1954. Tožnica tem ugotovitvam nasprotuje z navedbo, da je nepomembno, ali regulacijski načrt prikazuje stanje leta 1935 ali 1954, saj so bile parcele podržavljene na podlagi predpisov o agrarni reformi. Njenemu ugovoru sodišče ne more slediti. Iz citiranega 44. člena ZDen izhaja, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja. Parcela 410/1 je bila podržavljena v letu 1946, torej je relevanten status te parcele v tem letu. Že drugostopni organ je tožnici pojasnil, da Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji ni bil predpis, ki bi spremenil namembnost zemljišču, zato bi tožnica morala predložiti veljaven planski akt iz leta 1946, ki bi dokazoval, da je bila parcela podržavljena kot stavbno zemljišče. Predloženi situacijski načrt, ki ga je tožnica pridobila iz zgodovinskega arhiva, ne prikazuje stanja v letu 1946, iz razlogov, ki jih je navedel drugostopni organ (navedena je parcela, ki je po delilnem načrtu nastala šele leta 1954), zato ne more biti dokaz za izkazovanje namembnosti v relevantnem obdobju. Da pa bi parceli 368/8 in 368/7 obstajali že pred letom 1954, pa je v nasprotju z naznanilnim listom z dne 13. 3. 1954 in situacijskim načrtom z dne 15. 3. 1954, ki sta v predloženem upravnem spisu in iz katerih je (prikazi novega stanja) razvidno, da sta parceli nastali šele z delitvijo posestva, katerega del je bil podržavljen leta 1954. Parceli 368/8 in 368/7 pa sta parceli, na podlagi nastanka katerih organ sklepa na čas, ki ga prikazuje predložen situacijski načrt. Status zemljišča ne morejo dokazovati tudi ostale listine, na katere se tožnica sklicuje (dopisi) ter tudi ne maketa mesta Kamnik iz leta 1930. Dopis z dne 11. 2. 1947 Uprave vojne državne smodnišnice navaja „da bo Uprava smodnišnice dodeljeno zemljišče za gradnjo stanovanjske hiše izkoristila“ ter ne navaja parcel 368/8 in 368/7, torej tudi na njegovi podlagi ni sklepati, da naj bi nastali že v letu 1946. Iz dopisa z dne 30. 10. 1946, v katerem OLO Kamnik Okrožno komisijo za agrarno reformo Ljubljanskega okrožja obvešča, da je bila B.B. podržavljena stavbna parcela, ne izhaja, da se nanaša na parcelo 410/1. Dopis župana Občine Kamnik z dne 1. 6. 1937 pa tudi ne specificira, da bi bil bazen, ki se navaja, na parceli 410/1. Zgolj z navedbo, da je parcela 410/1 predstavljala funkcionalno zemljišče k hiši na parceli 410/3, ter da jo je zato opredeliti kot nezazidano stavbno zemljišče, se statusa zazidanega zemljišča, v smislu funkcionalnega zemljišča k stavbi, ne more dokazati. Zatrjevanje drugačne dejanske namembnosti parcele (po katastru njiva), kolikor ta ne izhaja iz ustreznih dokazil, v denacionalizacijskemu postopku ne more biti relevantno v smislu spremembe pravnega statusa zemljišča. Po presoji sodišča tožnica tudi ni uspela dokazati, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka. Oba organa sta izrecno presodila listine, ki jih je tožnica v dokaz statusa zemljišča predložila oziroma sta jih štela za nerelevantne. Da pa bi moral drugostopni organ v skladu s 65. členom ZDen izdati poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve v postopku reševanja tožničine pritožbe, iz ZDen in ZUP/86 ne izhaja. Drugostopni organ je zavrnil tožničino pritožbo, ker je z odločitvijo prvostopnega organa soglašal, enako z razlogi, da tožnica ni izkazala, da je imela parcela ob podržavljenju status stavbnega zemljišča. Tožnici pa je bila tudi dana možnost, da se izjasni o statusu zemljišča, glede na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, na podlagi katerega je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče v postopku upravnega spora ni moglo upoštevati ugovora SOD, ki smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ker gre za ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja – površine parcele, ki je predmet odločanja. Uveljavlja ga stranka z interesom v tem postopku, upoštevanje ugovora pa bi pomenilo odločitev, ki bi bila v škodo tožnici. Po uradni dolžnosti pa je sodišče dolžno skrbeti za pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.