Jedro

Pritožnik je torej svoj dedni delež sprejel in sočasno z njim razpolagal v korist dedinje. Za povrh se je v Pogodbi o priznanju solastninske pravice in pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006 izrecno odpovedal pravici do svojega nujnega deleža na izročenem premoženju. Pritožnik zato ne more uspešno uveljavljati domnevnega prikrajšanja svojega nujnega deleža.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Dediča krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapuščina obsega neizplačane pokojninske prejemke zapustnika, denarna sredstva na dveh njegovih računih pri Banki X., d. d., osebno vozilo znamke ... ter traktor znamke ... Za dedinjo celotne zapuščine je razglasilo zapustnikovo vdovo A. A., ker so se vsi trije zapustnikovi otroci, B. B., C. C. in D. D., odpovedali dedovanju svojega zakonitega dednega deleža v njeno korist. Nazadnje je odredilo izplačilo še neizplačanih pokojninskih prejemkov zapustnika in njegovih denarnih sredstev ter registracijo lastništva vozila v korist dedinje.

2.Zoper sklep se je pritožil dedič B. B. (v nadaljevanju: pritožnik). Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je v zapuščinskem postopku nastopal kot laik. Čeprav je 11. 2. 2022 podal pisno izjavo, da uveljavlja nujni delež, se sodišče v sklepu do te njegove izjave ni opredelilo. Celo zapuščinske obravnave ni opravilo, s čimer je pritožniku odvzelo pravico do obravnavanja, obenem pa je izpodbijani sklep pomanjkljiv. Poleg tega je sodišče nepravilno ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja. Del pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006, kjer je zapustnik izročitev svoje ¼ nepremičnin parc. št. 82/1 in 82/2, k. o. ..., odložil na trenutek svoje smrti, dejansko predstavlja darilno pogodbo za primer smrti, zato ima pritožnik pravico do uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža in do njegovega dedovanja.

3.Na pritožbo je odgovoril dedič C. C., ki predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sporne nepremičnine ne morejo biti predmet dedovanja po zapustniku, ker niso del njegove zapuščine. Njihovemu dedovanju se je pritožnik odpovedal, prav tako zapuščinski obravnavi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih procesnih kršitev. Ker v zapuščini ni nepremičnega premoženja, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 203. člena Zakona o dedovanju (ZD) smelo odločiti, da se zapuščinska obravnava ne opravi, saj nobeden od tistih, ki so bili upravičeni dedovati, obravnave ni zahteval. Tudi pritožnik se je njeni izvedbi pisno odpovedal, celo dvakrat. Ker ga je sodišče poprej seznanilo z njegovimi procesnimi pravicami glede zapuščinske obravnave, se ne more sklicevati na svojo domnevno pravno neukost.

6.Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sklepa je sodišče pregledno in izčrpno pojasnilo vse bistvene dejanske in pravne okoliščine, ki so vplivale na ugotovitev obsega zapuščine in njenih dedičev (214. člen ZD).

7.Sodišču se ni bilo treba izrecno opredeliti do pritožnikove izjave z dne 11. 2. 2022, na katero posebej opozarja v svoji pritožbi. Očitno je namreč, da je ta izjava neupoštevna, saj jo je pritožnik podal šele po tem, ko je svoj dedni delež že odstopil svoji materi in zapustnikovi vdovi A. A. Dedna izjava je nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD). Stanje, ki nastane s takšno izjavo, je zato dokončno. Pritožnik je torej svoj dedni delež sprejel in sočasno z njim razpolagal v korist dedinje. Za povrh se je v Pogodbi o priznanju solastninske pravice in pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006 izrecno odpovedal pravici do svojega nujnega deleža na izročenem premoženju. Pritožnik zato ne more uspešno uveljavljati domnevnega prikrajšanja svojega nujnega deleža.

8.Odveč je tudi pritožbeno razpravljanje o pravni naravi navedene pogodbe. Dejstvo, da je bila izročitev dela premoženja odložena na trenutek zapustnikove smrti, ni odločilno. Bistveno je, da je zapustnik svoje (nepremično) premoženje izročil dediču C. C. in da so se z izročitvijo strinjali vsi zapustnikovi potomci, kar je po prvem odstavku 547. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pogoj za veljavnost takšne pogodbe. Najpomembnejša pravna posledica veljavno sklenjene izročilne pogodbe je, da izročeno premoženje ne sodi v zapuščino (549. člen OZ). Ker torej to premoženje ni predmet dedovanja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je brez podlage pritožbeni očitek, da je bil obseg zapustnikovega premoženja napačno ugotovljen. Zapustnikova ¼ nepremičnin parc. št. 82/1 in 82/2, k. o. ..., je bila ob zapustnikovi smrti le še formalno v njegovi lasti, ker je v izročilni pogodbi s tem premoženjem že razpolagal v korist C. C.

9.Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona v pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

10.Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pravila iz prvega odstavka 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka sama trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

-------------------------------

1(1) Izjava z dne 18. 1. 2021 s takšno vsebino je bila zapuščinskemu sodišču posredovana 21. 1. 2021 in ponovno 22. 3. 2021.

2(2) V dopisu vsem dedičem z dne 6. 1. 2021.

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 138, 138/1, 203, 203/1, 214 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 547, 547/1, 549

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.