15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1685/2006 z dne 6. 12. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. U 2383/2006 z dne 25. 10. 2006 ter z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-317/2006 (1352-05) z dne 5. 10. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, drugega odstavka 14. člena Ustave in posledično 48. člena Ustave. Pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave in da je sodišče to ustavno določbo kršilo, ker se ni opredelilo do njegovih relevantnih navedb. Meni, da izpodbijani sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča ne vsebujeta razumne pravne utemeljitve. Navaja, da je zaprosil za za azil takoj, ko je prišel v stik s policijo, to je bilo drugi dan po prihodu v Republiko Slovenijo. Očitek, da bi moral zaprositi takoj po prihodu, se mu zdi neresen. Meni, da tega ni mogoče pričakovati od tujca, ki pride v tujo državo ilegalno, ne pozna jezika in se ne zna orientirati. Meni, da je razlaga pojma "najkrajši čas po vstopu v Slovenijo" ozka in stroga. Meni, da bi morali uporabiti načelo, ki se glasi "v dvomu v korist prosilca", potem ko je pridobljeno in preverjeno vse razpoložljivo dokazno gradivo (Priročnik UNHCR). Sodišči naj bi 22. člen Ustave kršili tudi s tem, ker sta zavrnili predlog za pritožnikovo zaslišanje brez obrazložitve. Upravno sodišče naj bi namreč predlog zavrnilo, ker naj ne bi bil konkretiziran, Vrhovno sodišče pa ni odgovorilo na trditev, da je tožnik obrazložil svoj predlog. Stališče Upravnega sodišča naj bi bilo nerazumno, saj naj bi morala imeti vsaka stranka v azilnem postopku možnost, da predstavi razloge za azil. To naj bi omogočal 29. člen Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil), ki pa naj bi ga MNZ kršilo z navideznimi razlogi za zavrnitev prošenj za azil kot očitno neutemeljenih.

B.

3.V konkretnem postopku je bila pritožniku prošnja za azil zavrnjena iz dveh razlogov, in sicer na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil, ki določata, da se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja oziroma če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil za zavajanje oziroma zlorabo postopka, določa 36. člen ZAzil. V tej določbi so taksativno opredeljeni primeri, v katerih se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka. V obravnavani zadevi je bila prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrnjena tudi zato, ker je bilo ugotovljeno, da gre za situacijo, urejeno v drugi alineji prvega odstavka 36. člena ZAzil, ki določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je MNZ po nepotrebnem ugotavljalo dva razloga za zavrnitev prošnje za azil, saj zadošča že eden. V zvezi s tem je še ugotovilo, da razlog iz druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil ni podan ("… očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje."). Vrhovno sodišče pa je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in MNZ, da pritožnik zlorablja postopek s tem, ko je lažno predstavil razloge, s katerimi je utemeljeval vložitev prošnje za azil. Glede na navedeno in ker takšni odločitvi sledijo tudi navedbe v ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče izpodbijane odločitve presojalo le v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za azil iz tega razloga.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali izpodbijane odločitve temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču, in ali gre za primer očitno napačne odločitve brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo treba označiti za arbitrarno. To bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Upravni organ in sodišča so celovito in razumno obrazložili, na podlagi katerih okoliščin in dejstev so sklepali, da gre za primer zlorabe azilnega postopka, ki je urejen v drugi alineji prvega odstavka 36. člena ZAzil, in na tej podlagi njegovo prošnjo za azil zavrnili kot očitno neutemeljeno, oziroma zakaj so takšno odločitev MNZ ocenili kot pravilno. Opisujejo, kako je potekal prihod pritožnika v Republiko Slovenijo in njegovo ravnanje do trenutka vložitve prošnje za azil. Pojasnijo, zakaj so na podlagi ugotovitev v tej zvezi sklepali, da je pritožnik zlorabljal azilni postopek.

5.Pritožniku tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnika, da se sodišči nista opredelili do zahtevanega zaslišanja pritožnika, neutemeljen. Navedeno ugotovitev pa sicer potrjujejo že navedbe pritožnika v ustavni pritožbi. V zvezi z očitkom o kršitvi 29. člena ZAzil Ustavno sodišče ugotavlja, da se je v konkretni zadevi o vlogi pritožnika odločalo v t. i. pospešenem postopku. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (22. člen ZAzil). Navedeno seveda ne pomeni, da pristojni organ ni dolžan za sprejem takšne odločitve ugotoviti relevantnega dejanskega stanja. Glede navedenega je pomembna določba 29. člena ZAzil, ki prosilcem nalaga, da morajo že v prošnji za azil prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva. Pristojni organ pa mora njihove navedbe preveriti in dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo pospešenega postopka. V obravnavani zadevi je MNZ pojasnilo, katera dejstva in okoliščine je štelo kot relevantna za odločitev v tej zadevi, na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo določbi 35. in 36. člena ZAzil in svojo odločitev utemeljilo. Sodišči sta njegovo odločitev ocenili kot pravilno in zakonito.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan