Jedro

Prebivališče opredeljujejo podatki o občini, naselju, ulici, hišni številki ter oznaki stanovanja; ne gre torej samo za podatek o naselju.

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ne pa, zakaj tam stalno živi.

Dokaz z zaslišanjem oziroma izjavo stranke pride v poštev, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se z dnem njene dokončnosti pri vseh treh tožnikih v registru stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na novi naslov Ulica A. št. ... (v nadaljevanju Ulica A.) v B., stanovanje št. ..., ter nadalje, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi prebivališča in da stroški v postopku niso nastali.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Upravna enota B. uvedla postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za tožnike zaradi dvoma, da prebivajo na prijavljenem naslovu Ulica C. št. ... v nadaljevanju (Ulica C.), B. Podrobno je opisan potek tega postopka in v njem izvedeni dokazi, vključno z izjavami strank ter izpovedbami zaslišanih prič. Prvostopenjski organ je tožnike seznanil z ugotovitvami, iz katerih izhaja, da ne prebivajo na Ulici B. O tem so se tožniki izjavili, da nimajo svojega bivališča, kot dom občutijo Ulico B., kjer je kot otrok bival prvi tožnik in nato postal tudi delni dedič te nepremičnine; zaradi drugih dedičev oziroma zaradi napake Okrajnega sodišča v Č. pa tožniki tam dejansko ne prebivajo. V obrazložitvi odločbe je nadalje navedeno, da se je prvi tožnik po izvensodni poravnavi, sklenjeni z D.D., odpovedal vsem zahtevkom v zvezi z nepremičnino na Ulici C. Tožniki torej s to nepremičnino niso več povezani. Da tam ne prebivajo, pa izhaja tudi iz izpovedb v postopku zaslišanih prič D.D., prejšnje so/lastnice hiše na Ulici C., sedanjih solastnikov E.E. in F.F. ter G.G., ki že dolgo stanuje na tej ulici.

Ker tožniki niso navedli naslova svojega dejanskega bivališča, je prvostopenjski organ o tem izvedel dodatne dokaze. H.H., lastnik stanovanja št. ... na Ulici A., za katero so tožniki izjavili, da se v njem nahaja le podjetje druge tožnice I. d.o.o., je v telefonskem razgovoru pojasnil, da je najemnica stanovanja druga tožnica in da ima dovoljenje, da v stanovanju opravlja tudi mirno pisarniško dejavnost. Po elektronski pošti je nato posredoval dne 28. 4. 2010 za dobo teh let in z možnostjo podaljšanja sklenjeno najemno pogodbo, iz katere izhaja, da lahko najemnica stanovanje uporablja tudi za svoje družinske člane. Upravnik bloka, I. d.o.o., je sporočil, da na tem naslovu ni poslovnih prostorov, ampak samo stanovanja; za stanovanje št. ... kot najemnico vodijo drugo tožnico, pri obračunu stroškov upoštevajo dve osebi, sicer pa tožniku po njihovih evidencah tu bivajo najmanj od leta 2004. Priča K.K., stanovalka na tem naslovu, je povedala, da tožnike pozna kot neposredne sosede iz istega hodnika v bloku in ve, da tam bivajo že nekaj let, sama namreč tam stanuje že šest let, tožniki pa so tam prebivali še pred njeno vselitvijo. Priča L.L., ki v bloku biva okrog 20 let, pa je povedala, da tožnike pozna navidez in ve, da bivajo v istem nadstropju kot ona. Z navedenimi ugotovitvami, iz katerih sledi, da tožniki dejansko prebivajo v stanovanju št. ... na naslovu Ulica A. v B., je prvostopenjski organ seznanil tožnike. Odgovorili so, da je to stanovanje najeto le v poslovne namene, tam se nahajajo le poslovni prostori podjetja I. d.o.o.; omenjenih prič prvi tožnik in druga tožnica ne poznata, lahko da ju občasno srečujeta, nikoli pa nista bili v najetih prostorih in zato ne moreta poznati dogajanja v njihovi notranjosti. Prvostopenjski organ tem navedbam ni sledil, ampak je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključil, da tožniki dejansko stalno ne prebivajo na Ulici C., ampak v najetem stanovanju na Ulici A. v B., ter zato izdal izpodbijano odločbo. V pravnem pogledu se je skliceval na namen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) in na določila 3. točke 3. člena ter 5., 6. in 8. člena tega zakona.

Pritožbo tožnikov zoper to odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo z odločbo št. 210-1/2013/2 (1322-09) z dne 4. 3. 2013. Pri tem k razlogom odločitve dodaja, da v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pristojni organ ugotavlja le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na dejansko naselitev oziroma prebivanje posameznika, ne odloča pa o drugih pravicah in pravnih koristih posameznika. Upoštevaje določila ZPPreb je prvostopenjski organ utemeljeno ugotavljal, kje dejansko prebivajo tožniki, zato očitki o zrežiranih aktivnostih z namenom uničiti družino in njihovo podjetje I. d.o.o. niso upravičeni. Glede na izvedene dokaze je pravilna ugotovitev, da tožniki dejansko ne prebivajo na Ulici C. v B., v tej zvezi drugostopenjski organ glede na pritožbene navedbe dodaja, da sama postavitev poštnega nabiralnika ne dokazuje dejanskega bivanja na tem naslovu. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožniki dejansko bivajo v stanovanju št. ... na Ulici A., ki je navedba, da je tam prijavljeno podjetje I. d.o.o., ne izpodbija. Iz vsebine najemne pogodbe namreč izhaja, da lahko najemnica stanovanje uporablja za svoje družinske člane, v delu pa sme opravljati tudi mirno pisarniško dejavnost. Tako gre tožnikom verjeti, da se na navedenem naslovu nahaja podjetje I. d.o.o., hkrati pa izvedeni dokazi utemeljujejo sklep, da na istem naslovu tožniki tudi dejansko prebivajo. Še posebej je drugostopenjski organ o tem prepričan glede na pritožbeno navedbo tožnikov, da nimajo zadostnih sredstev za plačevanje dveh lokacij, od katerih bi bil eno poslovni in drugo bivalni prostor za družino. Glede na opisano vsebino najemne pogodbe se drugostopenjski organ ni spuščal v presojo fotografij notranjosti stanovanja, ampak je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožniki zoper odločbo prvostopenjskega organa vlagajo tožbo v upravnem sporu. Vztrajajo, da je postopek le nadaljevanje agresije, ki jo nad njimi izvajajo različni organi, ki so prvemu tožniku uničili že več projektov in podjetij in s tem so tudi nastali njegovi dolgovi, zaradi katerih ga sedaj ponovno preganjajo. Tako ga tudi Okrajno sodišče v Č. v zemljiško knjigo „pomotoma“ ni vpisalo kot solastnika nepremičnine na Ulici C. v B. Sedaj pa hočejo po pravni poti uničiti še podjetje I. d.o.o., vdreti v poslovni prostor podjetja na Ulici A. in vse zarubiti, čeprav je računalniška in druga oprema last podjetja, lastnica slednjega pa je druga tožnica in ne prvi tožnik. Za kriminalno izvajanje nasilja s strani različnih organov imajo tožniki nešteto dokazov; zahtevajo sodno obravnavo, da ta dejstva predstavijo sodišču. Ko je bila druga tožnica s tretjim tožnikom stalno prijavljena pri svojih starših, so sodišča tja pošiljala izterjevalce, ki so staršem grozili, da jim bodo zaradi prvega tožnika vse zarubili, zato se je druga tožnica morala prijaviti na Ulici C. Sedaj pa bi preko Upravne enote tožnike želeli prisilno prijaviti na Ulici A. Lažna je navedba, da so drugi dediči prvemu tožniku onemogočili odkup ostalih deležev; dejansko je bil v dogovoru za odkup glavnega deleža in tudi ostala dva bi lahko odkupil, če bi bil vpis v zemljiško knjigo pravilen, nato pa bi se dejansko vselil v hišo na Ulici C. in tam pričel z neko novo gospodarsko dejavnostjo. Sicer pa se v odločbi navajajo izjave prič, ki niso relevantne, poleg tega izjav prič s podpisi tožnikom nihče ni pokazal. Dejansko ti dve priči ne moreta vedeti, kaj se dogaja na sedežu podjetja I. d.o.o., sicer pa mora v današnjih časih podjetje obratovati tudi 24 ur na dan, če želi preživeti. Prvostopenjskemu organu so bile predstavljene fotografije notranjosti teh prostorov in povabljen je bil, da se sam prepriča o možnostih dejanskega bivanja v njih, enako tudi drugostopenjski organ, pa se nista odzvala.

Tožniki se sklicujejo na priloženo dokumentacijo, poleg pisanj iz upravnega spisa so to: shema in fotografije prostorov na Ulici A. kazenska ovadba z dne 23. 7. 2012 in sklep pristojnega državnega tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe z dne 23. 1. 2013, obtožni predlog z dne 20. 2. 2013, izvensodna poravnava z dne 13. 4. 2012, zahteva Državnemu pravobranilstvu z dne 22. 5. 2012 in njegov odgovor z dne 21. 6. 2012, zahteva za odškodnino Okrajnemu sodišču v Č. z dne 9. 5. 2012 in njegov odgovor z dne 11. 5. 2012, izbrisna tožba z dne 8. 4. 2012, dopis navedenega okrajnega sodišča z dne 13. 4. 2012, dopis odvetnice M.M. z dne 19. 12. 2011, dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v B. z dne 18. 4. 2003, besedilo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter sejemski katalog podjetja I. d.o.o. Predlagajo, naj sodišče bere tudi spletne strani ...si, ...si, ...si, ...si in ...com, ter nato zahtevajo, da prvostopenjski sklep (pravilno: odločbo) razveljavi (pravilno: odpravi); zaradi nasilja nad tožniki pa zahtevajo tudi 200.000 EUR odškodnine od prvostopenjskega organa.

Sodišče ugotavlja, da so tožniki sicer navedli, da tožbo vlagajo zoper Upravno enoto B., vendar pa je po samem zakonu, to je določilu petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) toženka v tem upravnem sporu Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in njenih razlogih ter, ker so tožbene navedbe neutemeljene, predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča se zasleduje temeljni namen ZPPreb, ki je v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva ter posledično v zagotavljanju pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Ta namen je mogoče uresničiti le, če ima posameznik stalno prebivališče prijavljeno na naslovu, kjer dejansko prebiva, pri čemer samo namen ali želja za prijavo stalnega prebivališča ne zadostujeta. Presoja lastninsko-pravnih in drugih pravnih razmerij pa ni predmet tega postopka.

Tožniki vztrajajo pri tožbenih navedbah. Izjave prič so neutemeljene, lažno predstavljene in nepodpisane, saj so se sami pogovarjali z vsemi pričami in te niso izjavile, kar trdi prvostopenjski organ. Predlagajo, da sodišče to preveri in pridobi podpisane izjave. Prav tako sodišče vabijo, da jih nenajavljeno obišče na Ulici A. in se prepriča, v kakšnih pogojih naj bi tam bivali. Glede Ulice C. prilagajo opozorilo F.F., nove lastnice te nepremičnine prvemu tožniku, njegovo prijavo imenovane gradbeni inšpekciji in kazenski ovadbi, resnično situacijo pa si sodišče lahko ogleda tudi na video posnetku na CD-romu. Da bi vsaj kaj zaslužili, morajo tožniki sicer pretežni del življenja res preživeti v poslovnih prostorih I. d.o.o., vendar pa jih v spremembo naslova nihče ne more prisiliti.

Tožba ni utemeljena.

ZPPreb v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Glede na citirano zakonsko določilo je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ni pa bistveno, zakaj tam stalno živi. Takšno stališče potrjuje tudi primerjava s prvotnim besedilom ZPPreb (Uradni list RS št. 59/06-UPB), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko je bilo z novelo zakona, objavljeno v Uradnem listu RS št. 111/07, besedilo tega določila spremenjeno tako, da se 3. točka 3. člena po spremembi glasi: „stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva...“. Iz navedenega je razvidna volja zakonodajalca, da spremeni pojem oziroma koncept stalnega prebivališča, in sicer je bil prej bistven namen posameznika, da stalno prebiva v določenem naselju, po spremembi pa je bistveno dejansko stalno prebivanje na določenem naslovu. Pri tem je treba pojasniti, da se prebivališče v skladu z 2. točko 3. člena ZPPreb opredeli s podatki o občini, naselju, ulici, hišni številki ter oznaki stanovanja in torej ne gre samo za podatek o naselju.

V konkretnem primeru je bilo v upravnem postopku z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovljeno, da tožniki dejansko ne živijo na naslovu Ulica C. v B. Takšna ugotovitev izhaja ne le iz izpovedb prič D.D., F.F., E.E. in G.G., ki jih je v zvezi s tem zaslišal prvostopenjski organ, ampak izhaja tudi iz izjav, ki sta jih v upravnem postopku podala prvi tožnik in druga tožnica, potrjujejo pa to tudi pritožbene in tožbene navedbe. Tožniki sicer zatrjujejo, da bi na omenjenem naslovu želeli živeti oziroma da tam ne morejo živeti iz razlogov, ki niso na njihovi strani, ter se pri tem med drugim sklicujejo na napako sodišča pri vpisu solastništva prvega tožnika v zemljiško knjigo. Vendar te navedbe za odločitev, ki se presoja v tem upravnem sporu, glede na veljavni zakonski koncept stalnega prebivališča niso relevantne. Upoštevaje veljavno zakonsko ureditev se namreč v upravnem postopku, kot je obravnavani, ugotavlja le, kje je dejansko stalno prebivališče tožnikov, ne glede na razlog, zakaj tam živijo oziroma zakaj ne živijo na drugem naslovu, kjer bi sicer želeli živeti. Ne odloča pa se v takšnem postopku o kakršnihkoli drugih pravnih razmerjih tožnikov, še zlasti ne lastninsko-pravnih, to je stvar drugih postopkov, na katere obravnavana odločitev nima vpliva in tožnikom v drugih postopkih tudi ne sme biti v škodo. Ugovori tožnikov, ki se nanašajo na omenjene razloge, torej za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso relevantni. Posledično to velja tudi za vse v tej zvezi podane dokazne predloge, konkretno so to predlogi za izvedbo dokazovanja z dokazili, priloženimi tožbi (z izjemo upravnih spisov te zadeve) in nadaljnji vlogi tožnikov, in tudi za dokazovanje z vpogledom v spletne strani, navedene v tožbi. Tem dokaznim predlogom zato sodišče ni sledilo, ker glede na citirano zakonsko ureditev ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve.

To, da tožniki dejansko stalno ne prebivajo na Ulici C., ni sporno. Sporna pa za tožnike ostaja nadaljnja ugotovitev, ki je bistvena za odločitev, to je, da dejansko stalno prebivajo v stanovanju št. ... na Ulici A. v B., za katero pa sodišče sodi, da je pravilna. Iz dejstev, ugotovljenih na podlagi podatkov in najemne pogodbe, pridobljene od lastnika zadevnega stanovanja, podatkov upravnika bloka ter na podlagi izpovedb prič K.K. in L.L., namreč dovolj prepričljivo izhaja, da v omenjenem stanovanju niso le poslovni prostori podjetja I. d.o.o., ampak da tožniki tam tudi dejansko stalno prebivajo. V tem pogledu ugotovljene relevantne dejanske okoliščine so izčrpno navedene v izpodbijani odločbi in nato še v odločbi drugostopenjskega organa, ki dokaze dodatno presodi glede na pritožbene navedbe, kot je že povzeto v tej sodbi. Sodišče razlogov obeh odločb zato ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izpovedbe prič, zlasti K.K. in L.L., sodišče ugotavlja, da se v upravnih spisih nahajajo podpisani zapisniki o zaslišanju vseh prič, iz katerih izhaja prav takšna vsebina njihovih izpovedb, kot je izčrpno povzeta v prvostopenjski odločbi. Tožniki sicer niso bili vabljeni k zaslišanjem prič, vendar pa jih je prvostopenjski organ še pred izdajo odločbe seznanil z vsebino izpovedb in jim dal možnost, da se o tem tudi izjavijo, zato v tem pogledu ne gre za absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Da priče sploh niso izjavile tega, kar je navedeno v izpodbijani odločbi, tožniki zatrjujejo šele v tožbi oziroma nadaljnji vlogi, zato gre za pri teh navedbah za neupoštevne novote v smislu določil tretjega dostavka 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1. Pač pa so tožniki že v upravnem postopku - sicer zgolj pavšalno - ugovarjali, da izpovedbe prič K.K. in L.L. niso relevantne, ker da ne morejo poznati dogajanja znotraj stanovanja. V tej zvezi je treba izpostaviti, da zaključek o dejanskem stalnem prebivališču tožnikov ne temelji zgolj na dejstvih, ki izhajajo iz izpovedb navedenih dveh prič. Ta dejstva je treba povezati s podatki in najemno pogodbo, pridobljenimi od lastnika stanovanja in upravnika bloka. Ob celostni presoji vseh navedenih dokazov oziroma ob povezavi na njihovi podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pa je izkazana zadostna dejanska podlaga za zaključek, da tožniki dejansko stalno prebivajo v stanovanju št. ... na Ulici A. Za izpodbijanje takšnega zaključka ne zadošča povsem pavšalno zatrjevanje tožnikov, da tam zgolj opravljajo dejavnosti podjetja I. d.o.o., in tudi ne s tem povezano sklicevanje na opremljenost prostorov oziroma predloženo shemo in fotografije prostorov. Kako si opremi prostore, v katerih biva, je namreč povsem prepuščeno posamezniku in zato ta okoliščina sama po sebi do drugačne odločitve ne more privesti. Da bi uspeli izpodbiti zaključek o dejanskem stalnem bivanju v stanovanju na Ulici A., bi namreč tožniki predvsem morali navesti in dokazati, kje pa potem dejansko sploh prebivajo. Navedbe, ki so jih v tem pogledu podali v postopku, to je da prvi tožnik živi v avtomobilu oziroma da se selijo med prijatelji, pa so ostale povsem splošne, nekonkretizirane, tožniki pa zanje tudi niso ponudili dovolj dokazov, zato jih je upravni organ upravičeno lahko štel za neprepričljive. Ostalo je namreč le pri izjavah prvega tožnika in druge tožnice, kar pa ne zadošča, ker dokaz z zaslišanjem oziroma izjavo stranke pride v poštev, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov (188. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Ob tako šibki trditveni in dokazni podlagi, s katero so tožniki izpodbijali v postopku ugotovljena dejstva, upravna organa tudi nista imela dolžnosti, da bi opravila ogled zadevnega stanovanja, kot so smiselno predlagali, in iz navedenih razlogov tudi sodišče temu predlogu ni sledilo.

Glede na navedbo tožnikov, da so sicer zaradi zagotavljanja svojega preživetja pretežni del življenja prisiljeni preživeti v poslovnih prostorih I. d.o.o., torej v stanovanju št. ... na Ulici A., da pa jih zato nihče ne more prisiliti v spremembo naslova, sodišče pripominja, da je iz tožbenih ugovorov mogoče dovolj jasno razbrati, da tožniki stalnega prebivališča na omenjenem naslovu pravzaprav nočejo imeti prijavljenega predvsem zato, ker se želijo izogniti izterjavi dolgov prvega tožnika na tem naslovu. To pa ni interes, ki bi ga pravni red moral varovati z zagotavljanjem poljubne izbire naslova za prijavo stalnega prebivališča. Svoje pravno varovane lastninske interese bodo I. d.o.o. ter druga tožnica in tretji tožnik lahko zaščitili s pravnimi sredstvi v morebitnih izvršilnih postopkih. Tudi sicer pa v upravnem postopku, kot je obravnavani, ne gre za prisilno določanje stalnega prebivališča, ampak zgolj za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča posameznika, ukrep pa je predpisan z ZPPreb.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov. Tožniki namreč v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na sprejeta pravna stališča bistvena za odločitev, niso dovolj konkretizirano prerekali (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); dokazi, ki glede na zavzeta pravna stališča sodišča lahko vplivajo na odločitev, pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

Po določilu prvega odstavka 67. člena ZUS-1 sodišče le v primeru, če izda sodbo, s katero v sporu polne jurisdikcije odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda. Glede na sprejeto sodbo, da se tožba zoper izpodbijani upravni akt zavrne, torej v obravnavanem primeru zakonski pogoji, da bi sodišče odločalo o adhezijskem zahtevku za povrnitev 200.000 EUR škode zaradi ravnanja prvostopenjskega organa, niso izpolnjeni.