Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa, da se ukrep oddaje v zavod podaljša, je pravilna in skladna s predpisi. Ne gre za odvzem roditeljske pravice. Ukrep je bil sprejet v smislu določb Konvencije ZN o otrokovih pravicah, po kateri morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki (3. člen).

Postopek na prvi stopnji je bil pravilen. V obrazložitvi je dovolj jasno in razumljivo pojasnjeno, da gre v zadevi za mld. otroka, ki že po samem zakonu potrebuje zaščito in bi vsako odlašanje izvršitve odločbe imelo za otroka nepopravljivo škodo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. 1203-1-2010 z dne 20. 2. 2013 je Center za socialno delo A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti odločil, da se ml. B.B., roj. 4. 3. 1999, ..., podaljša ukrep oddaje v zavod, da pritožba ne zadrži njene izvršitve in da v postopku ni bilo stroškov. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je ml. B.B. edini otrok zakoncev C.C. in D.D. Prvostopenjski organ je družino začel obravnavati leta 2001 zaradi neustrezne skrbi staršev za otroka. Ves čas se je tudi na medinstitucionalnih timskih sestankih ugotavljalo, da je stopnja ogroženosti otroka visoka, a je bila družina pripravljena sodelovati v socialno varstvenih storitvah za uresničevanje potrebnih sprememb v ravnanju z otrokom. Ugotavljala se je nizka sposobnost staršev poskrbeti za čustvene in psihosocialne potrebe otroka in neznanje staršev o razvoju in potrebah otroka ter pravilni vzgoji. Z vstopom otroka v puberteto sta starša v vzgojnih situacijah postajala še bolj nemočna in neenotna. V šolskem letu 2009/2010 so se začele stopnjevati tudi vedenjske in čustvene težave otroka, poslabšanje učnega uspeha, odpor do šole, zanemarjanje šolskih obveznosti, impulzivnost, nižja motivacija in vztrajnost, uporništvo. Klub temu, da je bila družina vključena še v družinsko terapijo pri kliničnem psihologu, pri šolski psihologinji, pri pediatrinji, pri osebni zdravnici in v storitev pomoč družini, do bistvenih sprememb ni prišlo. Tako je bila stopnja ogroženosti otroka povečana do te mere, da je postala izključitev iz družine nujna. Dne 25. 1. 2010 je bila ml. B.B. v soglasju s starši oddana v Mladinski dom Malči Beličeve in vključena v 5. razred osnovne šole. Starša sta se nato razšla, mati se je odselila k svojim staršem, oče pa je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze.

Ker je kasneje oče mld. otroka izjavil, da se ne strinja z oddajo hčerke v zavod, je prvostopenjski organ 8. 3. 2010 po uradni dolžnosti izdal odločbo številka 1203-1-2010, s katero je odločil, da se mld. B.B. v sporazumu z mamo dne 25. 1. 2010 odda v dom. Ta odločba je bila kasneje potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča I U 344/2011-9 z dne 18. 10. 2011. Prvostopenjski organ ves čas od oddaje otroka v zavod dalje spremlja njegov psihofizični razvoj in izobraževanje. Ker je bilo skladno z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) po treh letih potrebno po uradni dolžnosti odločati o podaljšanju ukrepa na podlagi mnenja zavoda, je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel s posebnim ugotovitvenim postopkom, kjer so se ugotavljala dejstva in okoliščine, pomembne za celovit pregled dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločitev o podaljšanju ukrepa. Nato se sklicuje na 121. člen ZZZDR in dodaja, da je potrebno pri odločitvi upoštevati tudi določila Konvencije ZN o otrokovih pravicah, po kateri so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, glavno vodilo otrokove koristi. V postopku je bil opravljen vpogled v upravne spise glede oddaje otroka v zavod, pridobljena so bila pedagoška poročila zavoda in opravljen razgovor z ml. B.B., ki je dne 18. 5. 2010 izrazila željo, da želi ostati v zavodu in imeti stike z obema staršema tudi čez vikende izmenično brez nadzora in med počitnicami.

Iz prvega pedagoškega poročila zavoda izhaja, da je imela mld. B.B. ob namestitvi v zavod velike primanjkljaje na vseh področjih, opazna je bila socialna nezrelost in letom neobičajno oz. neprimerno vedenje. Kasneje se je mld. B.B. v zavodu dobro počutila, viden je bil napredek, katerega se je veselila. Zavod predlaga nadaljnje bivanje v domu. Nadalje je opisana vsebina timskih sestankov do 7. 6. 2012, ko je bilo poudarjeno, da deklica počasi napreduje na vseh področjih, še vedno pa potrebuje veliko nadzora, spremljanja in vzpodbud za šolsko delo, opozarjanja na vzdrževanje higiene, učenja komunikacije in navezovanja stikov z vrstniki. Iz vsebine pedagoškega poročila zavoda z dne 25. 1. 2013 izhaja, da je mld. B.B. v času bivanja v treh letih naredila velik premik na področju socialne zrelosti, vendar še vedno ni dohitela vrstnikov. Trenutno obiskuje 7. razred osnovne šole in pri šolskem deluje zelo nesamostojno in neiniciativno, a je viden napredek. Starša z zavodom dobro sodelujeta, se držita dogovorov in si sama vzajemno ne povzročata težav. B.B. zadnje leto rada obiskuje tudi pedopsihiatrinjo E.E. Glede na poročilo zavoda z dne 5. 2. 2013 je glede na spremljanje doseženih rezultatov in napredkov na področju socialne rast. nadaljnje bivanje deklice pri njih lahko le v njeno korist. Pomembno pa je tudi, da mld. B.B. sama želi v bodoče ostati v Mladinskem domu Malči Beličeve. Zato zavod predlaga, da se ji prisluhne in upošteva njeno željo.

S strani socialne delavke prvostopenjskega organa je bil izveden pogovor z mld. B.B. zaradi seznanitve s postopkom odločanja o podaljšanju bivanja v zavodu in da se ji možnost, da se o tem izjasni. Mld. B.B. je povedala, da se v zavodu dobro počuti in da bi v njem še naprej rada ostala, da bi zaključila osnovno šolo. Rada hodi na izmenične obiske k obema staršema, čeprav gre rajši k očetu, ker se v ... počuti doma in predvsem zaradi tega, ker ima tam prijateljico Pio in svoje mačke, s katerimi se igra. V ... pri mami pa nima prijateljev in je večino časa na računalniku.

Nadalje je navedeno, da je skladno z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) 6. 2. 2013 zadevo obravnavala strokovna komisija in dala skupno mnenje, po katerem bi bilo v korist ml. B.B., da se podaljša ukrep oddaje v zavod. V domu Mladinski dom Malči Beličeve bo še naprej deležna celovitega vzgojnega vodenja in izobraževanja in ji bodo strokovno postavljene meje, ki ji jih starši ne zmorejo postavljati. Le tako bo lažje uspešno zaključila osnovnošolsko obveznost in zmanjšala primanjkljaje na učno-vzgojnem, socializacijskem in na psihosocialnem področju, saj potrebuje nadaljnjo strokovno podporo in vodenje v strukturiranem okolju za ustrezen psihofizični razvoj.

Sladno s 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 88. členom ZSV je bila dne 13. 2. 2013 razpisana ustna obravnava, ki sta se jo udeležila oba starša. Mati se je strinjala z mnenjem strokovne komisije in tudi želi, da se podaljša bivanje mld. B.B. v zavodu, ker ima tam vse pogoje za učenje, tam je zanjo poskrbljeno in se dobro počuti. Oče se z mnenjem strokovne komisije ni strinjal, saj meni, da se mld. B.B. v domačem okolju najboljše počuti, je sproščena, se druži s prijateljicami, ki jo dobro sprejemajo, uporablja facebook, se uči. Tudi pooblaščenci očeta menijo, da podaljšanje zavodskega ukrepa ni utemeljeno in predlagajo, da se zavodski ukrep ne podaljša. Nato se sklicuje na 5.a člen ZZZDR in poudari, da je bilo po preučitvi zadev na podlagi ugotovljenih dejstev, spisne dokumentacije, mnenja strokovne komisije in ustne obravnave odločeno na podlagi 121. člena ZZZDR. Dejstvo je, da starša, glede na vsa dejstva in okoliščine, pred odhodom otroka v zavod nista zmogla ravnati v otrokovo korist, čemur sledi ocena, da za otroka, če bi odšel iz zavoda, ne bi bila sposobna skrbeti v vseh pogledih. Starša nimata osnovnih znanj o otrokovem psihofizičnem razvoju in vzgoji ter ne zmoreta v celoti izvrševati svoje starševske vloge ter sta v vzgojnih situacijah nemočna. Ni nobenega zagotovila, da bosta kos pravilni vzgoji odraščajočega otroka in da ne bosta do njega nasilna. Podrobno navaja razloge in ugotovitve, ki dokazujejo, da je podaljšanje ukrepa oddaje otroka v zavod glede na njegove velike primanjkljaje na področju socializacije, izobraževanja, higienskih navad in psihofizičnega razvoja smiselno in le v korist otroka. Potrebno pa je upoštevati tudi željo mld. B.B., da želi ostati v zavodu ter mnenje zavoda in strokovne komisije. Predvideva se tudi, da bo dekle na ta način tako tudi lažje uspešno zaključilo osnovno šolo in zmanjšala primanjkljaje na učno-vzgojnem, socializacijskem in na psihosocialnem področju. V zavodu so namreč za pomoč na razpolago različni strokovnjaki. Mld. B.B. v zavodu počasi, a permanentno napreduje, a zaradi še vedno prisotnih primanjkljajev potrebuje nadaljnjo strokovno podporo in vodenje v strukturiranem okolju za ustrezen psihofizični razvoj.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je postopka po pritožbah, ki sta ju zoper prvostopenjsko odločbo vložila oče in mati mld. B.B. najprej s sklepom združilo v en postopek, nato pa z odločbo št. 12002-9/2013/9 z dne 8. 8. 2013 pritožbi zavrnilo. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 53. člena in 54. člen Ustave RS, Konvencijo OZN o otrokovih pravicah ter ZZZDR, in sicer na njegov 5.a, 6., 86. in 121. člen. Nato povzame potek postopka in dogajanj od dneva oddaje mld. B.B. v zavod. Prvostopenjski organ je, glede na omejitev varstva na tri leta iz tretjega odstavka 121. člena ZZZDR, po uradni dolžnosti uvedel postopek glede potrebnosti podaljšanja ukrepa zavodskega varstva za mld. B.B. Pove še, da je v okviru razgovora, opravljenega z mld. B.B. glede nadaljnjega bivanja v zavodu ta povedala, da želi ostati v zavodu ter preživljati vikende izmenično pri starših (zapisa razgovora z dne 28. 1. 2013). Povzame še poročilo zavoda ter mnenje z dne 5. 2. 2013 in mnenje strokovne komisije z dne 6. 2. 2013 ter vsebino izvedene ustne obravnave. Iz vsega navedenega izhaja, da je ob namestitvi v zavod mld. B.B. imela velike primanjkljaje na vseh področjih, kar se je v času bivanja dokazano izboljšalo. Bivanje v mladinskem domu dobro vpliva na psihosocialni razvoj mld. B.B., vendar še vedno potrebuje nadaljnje vodenje in stabilno okolje. Glede na izkazan napredek, ki ga je dosegla, bi vrnitev v domače okolje zanjo lahko pomenila poslabšanje možnosti za zdrav psihosocialni razvoj, saj ves čas potrebuje strokovno podporo in jasno strukturirano okolje. Mld. B.B. zelo obremenjuje domača situacija, predvsem pa dejstvo, da jo odrasli vpletajo v medsebojne spore oziroma dogovarjanja ter se ne znajo dogovoriti, kar za nadaljnji razvoj gotovo ni v korist. Pri odločitvi o namestitvi je, glede na 12. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, pomembno tudi dekličino mnenje, ki se ga v postopku presoja glede na njeno starost in zrelost in da je mld. B.B. izrazila željo, da bi nadaljevala bivanje v mladinskem domu. Za to ima po mnenju drugostopenjskega organa glede na svojo starost dovolj kompetentnosti in se v postopku v smislu otrokovih koristi tudi upošteva. Nato zavrne pritožbene ugovore matere mld. B.B., saj ne izpodbijajo izreka prvostopenjske odločbe.

Zavrne pa tudi pritožbene ugovore očeta in poudari, da je za odločitev o podaljšanju zavodskega bivanja ključno, da dekle še vedno potrebuje stalno vodenje, pomoč pri šolskem delu in nadzor, ob tem, da je tudi sama izrazilo željo po nadaljnjem bivanju v zavodu. Glede ugovora, da bi morala biti deklica zaslišana na ustni obravnavi pojasni, da zaslišanje otroka ni predvideno kot obvezno procesno dejanje, zlasti pa ne v obliki, kot ga predlaga tožnik. Mnenje otroka je v postopku potrebno vedno pridobiti na subtilen način, z upoštevanjem starosti otroka, njegovih koristi, predvsem pa na za otroka najmanj stresen način, kar zaslišanje na ustni obravnavi gotovo ni. Zavrne tudi ugovore glede spolnega delikta, saj iz spisa izhaja, da je mladinski dom po seznanitvi z dogodkom ustrezno ukrepal in deklico zaščitil. Trditev, da se to pri očetu ne bi moglo zgoditi, ni smiselna. Dodaja, da se z namestitvijo otroka v zavod (oziroma s podaljšanjem ukrepa zavodskega varstva) staršem roditeljske pravice ne odvzamejo in da dejstvo, da pred sodiščem teče postopek glede zaupanja v varstvo in vzgojo deklice, ki še ni končan, ne vpliva na odločitev o podaljšanju zavodskega varstva.

Glede ugovora, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, za koliko časa se ukrep podaljša in zavod, kamor se namešča pojasni, da lahko, skladno s 121. členom ZZZDR ukrep traja največ tri leta in se v okviru teh omejitev tudi podaljša. Zaradi izvršljivosti odločbe je v odločbi sicer res potrebno navesti institucijo, v katero se otrok namešča, vendar glede na podaljšanje že izrečenega ukrepa namestitve v odločbi z dne 8. 3. 2010, navedba institucije ni bistvena.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v kateri povzame potek postopkov in poudari, da je pomembno le stanje otroka in otrokove možnosti za nadaljnji razvoj po preteku triletnega bivanja v zavodu. Meni, da iz poročila zavoda z dne 25. 1. 2013 ne izhaja, da bi bilo potrebno ukrep podaljšati. Meni tudi, da bi morala biti mld. B.B. zaslišana na ustni obravnavi, saj bi bilo le tako možno ugotoviti njeno pravo voljo. Pogovor s socialno delavko po njegovi oceni namreč ne odraža resnične volje mld. B.B. Sklicuje se tudi na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ob tem, ko je odločilo, da se zakonska zveza med tožnikom in materjo mld. B.B. razveže, odločilo tudi, da se mld. B.B. zaupa v varstvo in vzgojo očetu, to je tožniku. Ob tem se sklicuje tudi na mnenje izvedenke F.F., dano v postopku razveze zakonske zveze. Kljub temu, da je bila v pritožbenem postopku ta sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek meni, da pomisleki pritožbenega sodišča ne negirajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Dodaja, da bi bilo tudi v postopku podaljšanja ukrepa potrebno pridobiti mnenje izvedenca. Nadalje poudarja, da v postopku tudi ni bilo upoštevano mnenje zaslišanih prič ter tudi, da zavod ni dokazal, da je v zvezi s spolnim deliktom mld. B.B. res ustrezno zaščitil. Zatrjuje, da ni dokazano, da bi bila mld. B.B. pri očetu izpostavljena gledanju pornografskih filmov.

Oddaja otroka v zavod posega v roditeljsko pravico staršev, tožnik pa želi svojo roditeljsko pravico izvrševati. Meni, da niso izkazani pogoji, določeni v 116. členu ZZZDR za odvzem roditeljske pravice. Odločba je pomanjkljiva tudi zato, ker v njej ni navedeno, za koliko časa se ukrep oddaje v zavod podaljšuje. Na ta način je poseženo v otrokove ter tudi v očetove pravice. V odločbi tudi ni navedena ustrezna pravna podlaga za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, razvidnih v obrazložitvi odločbe.

Mati mld. B.B., C.C., je kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Najprej prereka navedbe tožnika v tožbi in meni, da je ukrep o podaljšanju namestitve v domu, glede na izraženo željo mld. B.B. in strokovno mnenje sprejet utemeljeno in je odločba zakonita in izdana v korist otroka. Glede na tožnikove navedbe meni, da bi zaslišanje mld. B.B. na ustni obravnavi ali pred sodiščem bilo v škodo mld. hčerke, saj tovrstni postopki na otroka vplivajo stresno. Dodaja, da je mnenje izvedenke F.F., na katero se sklicuje tožnik drugačno, kot je to navedeno v tožbi. Izvedenka je namreč navedla, da se bo po končanem osnovnem šolanju ob upoštevanju vseh drugih okoliščin potrebno odločati o tem, ali se bo mld. B.B. vrnila domov k očetu, ali bo ostala v domu, ali pa bo morda najboljša rešitev namestitev v rejniški družini. V dopolnitvi mnenja je predlagano, naj dekle še naprej ostane v zavodu. Res je sicer, da je bila mld. B.B. v času odločanja prvostopenjskega organa stara že 14 let (in ne 12, kot navaja drugostopenjski organ). Prav zato pa je potrebno upoštevati tudi njene želje. Meni še, da je zavod ob spolnem deliktu mld. B.B. ustrezno zaščitil. Poudarja, da podaljšanje trajanja ukrepa ne pomeni odvzema roditeljske pravice. Ker gre pri ukrepu iz izpodbijane odločbe za podaljšanje bivanja v zavodu, tudi ni potrebna izrecna navedba doma. Tudi glede roka je odločitev skladna z določbo 121. člena ZZZDR. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V nadaljnji vlogi tožnik oporeka navedbam stranke z interesom.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankami sporno podaljšanje ukrepa oddaje mld. B.B. v zavod, o čemer je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Glede na drugi odstavek 121. člena ZZZDR lahko ukrep, s katerim center za socialno delo odloči o oddaji otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj, traja največ tri leta. Po tretjem odstavku istega člena pa sme biti na podlagi mnenja zavoda ukrep izjemoma podaljšan tudi preko navedenega roka. Tudi za tak ukrep veljajo omejitve iz drugega odstavka 121. člena ZZZDR.

V tem primeru iz podatkov upravnih spisov in iz obeh upravnih odločb sledi, da so starši zanemarili varstvo in vzgojo oziroma, da so odpovedali pri skrbi za otrokov razvoj in da je bil posledično razvoj mld. B.B. ogrožen. Zaradi tega je bila mld. B.B., kot izhaja iz odločbe z dne 8. 3. 2010, nameščena v Mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in upravnih odločb, je prvostopenjski organ po namestitvi in v času bivanja v mladinskem domu spremljal razvoj in napredek pri mld. B.B. in ugotovil opazen premik na področju socialne zrelosti, vendar še ni dohitela vrstnikov. Kot izhaja iz zapisnikov timskih sestankov, glede na poročilo mladinskega doma z dne 5. 2. 2013, mld. B.B. v času bivanja počasi, a konstanto napreduje na osebnostnem, vzgojnem in učnem področju. Ker je sočutna, negotova in neodločna v odnosih, je tudi labilna in lahko podredljiva ter zato potrebuje nadzor in vodenje. Obremenjuje jo domača situacija. Mnenje mladinskega doma je, da je nadaljnje bivanje v domu mld. B.B. lahko le v korist. Ni dvoma o tem, da je namen ukrepa oddaje otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi oziroma zavodu v tem, da se zavaruje otrokove koristi. Kot je navedel že drugostopenjski organ, je pri odločitvi o namestitvi ob upoštevanju določb Konvencije ZN o otrokovih pravicah (12. člen) pomembno tudi mnenje otroka, ki se ga v postopku presoja glede na otrokovo starost in zrelost. Ni sporno, da je mld. B.B. izrazila željo, da bi nadaljevala bivanje v mladinskem domu in da je pri svoji starosti (v letu 2013, ko je bila izdana izpodbijana odločba je bila stara skoraj 14 let) že dovolj sposobna za to, da samostojno izrazi svoje mnenje. Tako izraženo mnenje mld. B.B. je bilo po presoji sodišča v postopku tudi pravilno upoštevano, hkrati z večplastno presojo vseh ugotovitev vpliva bivanja v zavodu na njen šolski uspeh, socialno vključenost in celoten psihosocialni razvoj. Ker je v smislu navedenega in ob upoštevanju strokovnih pedagoški poročil zavoda nadaljnje bivanje za mld. B.B. v občutljivem obdobju odraščanja lahko le koristno, je tudi po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, da se ukrep oddaje v zavod podaljša, pravilna in in skladna s predpisi, na katere se sklicuje.

Glede ugovora, da ukrep oddaje otroka v zavod pomeni poseg v roditeljsko pravico staršev, da želi tožnik svojo roditeljsko pravico izvrševati in da niso izkazani pogoji za odvzem roditeljske pravice iz 116. členu ZZZDR sodišče pripominja, da v obravnavnem primeru ne gre za odvzem roditeljske pravice. V tem primeru je bil ukrep sprejet v smislu določb Konvencije ZN o otrokovih pravicah, po kateri morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki (3. člen). Zagotavljanje otrokovih koristi je tudi načelo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Maksima o otrokovih koristih je vsebovana tudi v določbah ZZZDR, po katerih morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (5. a člen). V 119. členu omenjenega zakona pa je določeno, da morajo centri za socialno delo storiti vse potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da mld. B.B. v zadevi spolnih igric ni bila ustrezno zaščitena, sodišče, glede na podatke upravnih spisov ocenjuje, da je ta ugovor zgolj pavšalen, saj tožnik z ničemer ne izkaže, da zavod ni ravnal tako, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Pomembno je tudi, da mati mld. B.B. tožnikovega ugovora ne potrdi temveč navaja, da je bila mld. deklica v zvezi z navedenim s strani zavoda ustrezno zavarovana.

Glede na podatke upravnih spisov sodišče ocenjuje, da je bil postopek na prvi stopnji pravilen. Tožniku je bila dana možnost, da v postopku uveljavi svoje pravice, prav tako so bile zaslišane tudi priče, ki jih je predlagal in v okviru postopka izvedena dokazna ocena tako pridobljenih izjav. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da v izreku izpodbijane odločbe ni navedeno v kateri dom bo nameščena mld. B.B., saj gre zgolj za podaljšanje že s predhodno odločbo izrečenega ukrepa namestitve v konkretno določen zavod (Mladinski dom Malči Belič, Ljubljana). Glede ugovora, da je odločba pomanjkljiva, ker v izreku ni navedeno, za koliko časa se ukrep podaljšuje, sodišče pripominja, da sme center za socialno delo na podlagi mnenja zavoda izjemoma podaljšati ukrep iz prvega odstavka (ta lahko glede na prvi odstavek 121. člena traja največ tri leta) tudi preko roka iz prejšnjega odstavka, vendar pa, glede na določbo tretjega odstavka istega člena tudi za tak ukrep veljajo omejitve iz prejšnjega odstavka. Glede na navedeno po oceni sodišča tako podaljšan ukrep lahko traja (še) največ tri leta, ob upoštevanju tudi drugih omejitev. Sodišče tudi zavrača tožbeni očitek, da v izpodbijani odločbi ni navedena ustrezna pravna podlaga za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve. Sodišče poudarja, da je v obrazložitvi dovolj jasno in razumljivo pojasnjeno, da gre v zadevi za mld. otroka, ki že po samem zakonu potrebuje zaščito in bi vsako odlašanje izvršitve imelo za otroka nepopravljivo škodo. Glede na podatke upravnih spisov pa tudi sodišče ocenjuje, da bi z odlašanjem pri izvršitvi odločbe za otroka posledično nastala nepopravljiva škoda. S tem pa je izpolnjen pogoj, določen v drugem odstavku 236. člena ZUP.

Sicer pa se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero so pojasnjeni razlogi za odločitev in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.