Jedro

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Sodba ... za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantna, saj tožeči stranki le nalaga obveznost, da A.A. izplača 106.000,00 CHF, ko bo lahko ponovno razpolagala s predmetno devizno vlogo. Navedena obveznost tožeče stranke ne vpliva na razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki je dolžna tožeči stranki kot imetniku neizplačane stare devizne vloge skladno z določbami ZNISESČP izplačati njegovo terjatev, zmanjšano za naknadna dejanska izplačila iz naslova devizne vloge. Gre za dvostransko razmerje med Republiko Slovenijo ter imetnikom neizplačane stare devizne vloge, ki je nastalo na podlagi določb ZNISESČP in na katero ne vplivajo inter partes razmerja med imetnikom devizne vloge in tretjimi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb (v nadaljevanju Glavna podružnica Zagreb), do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ....... v višini 91.257,12 EUR ter obresti v višini 43.083,12 EUR, skupaj 134.340,24 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetne vloge, ki pripada tožeči stranki, na dan 31. 12. 1991 znašalo 95.509,70 CHF oziroma 91.257,12 EUR. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 43.079,87 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 27. 11. 2017 izdala informativni izračun št. 0041-8074/2016/5, ki je bil tožeči stranki vročen dne 30. 11. 2017. Tožena stranka je dne 29. 12. 2017 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem se tožeča stranka ne strinja z informativnim izračunom, saj je tožena stranka napačno ugotovila, da je A.A., bivša žena tožeče stranke, na podlagi sodbe ... OR 2001.00040 z dne 12. 7. 2001 (v nadaljevanju sodba ...) upravičena do predmetne devizne vloge v deležu ½. Iz navedene sodbe namreč izhaja le, da je tožeča stranka dolžna plačati 106.000,00 CHF A.A. iz naslova predmetne devizne vloge. Devizna vloga je tako v izključni lasti tožeče stranke, tožena stranka pa bi jo zato morala tožeči stranki izplačati v celoti. V ugovoru je tožeča stranka nadalje oporekala ugotovljeni višini predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 191.019,39 CHF. Po 31. 12. 1991 je prišlo do povečanja navedenega zneska in je stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 2013 znašalo 289.779,58 CHF. Tožeča stranka tako v ugovoru zahteva, da naj tožena stranka izplača znesek 289.779,58 CHF v celoti. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je bila A.A. pooblaščenka na predmetni devizni vlog. A.A. je dne 11. 10. 2017 osebno prišla v Glavno podružnico Zagreb ter podpisala pisni nalog, da se skladno s sodbo s predmetne devizne vloge prenese znesek 106.000,00 CHF na devizno vlogo A.A. S tem je bil izpolnjen namen navedene sodbe. Prenosa 106.000,00 CHF tožena stranka ni upoštevala kot naknadni dvig iz devizne vloge, ampak kot delitev skupnega premoženja med bivša zakonca, kar je po stališču tožene stranke tožeči stranki v korist. Na podlagi dopisa Glavne podružnice Zagreb z dne 29. 4. 2016 je tožena stranka ugotovila stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 191.019,39 CHF, naknadna povišanja stanja na devizni vlogi, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, niso pravno upoštevna z vidika določb ZNISESČP. Na podlagi ugotovljenega stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 191.019,39 CHF je tožena stranka odločila, da je potrebno navedeni znesek razdeliti na dve polovici med tožečo stranko in A.A., upoštevaje izplačilo v znesku 106.000,00 CHF. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka poudarja, da iz sodbe ... ne izhaja, da bi bila A.A. upravičena do ½ predmetne devizne vloge. Iz navedene sodbe nesporno izhaja, da je bila zakonska zveza med tožečo stranko in A.A. razvezana ter da je tožeča stranka dolžna A.A. izplačati 106.000,00 CHF, ko bo tožeča stranka ponovno razpolagala s svojo devizno vlogo, ki ji v celoti pripada. Tudi iz same devizne knjižice tožeče stranke izhaja, da je izključna imetnica devizne vloge tožeča stranka. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje, ko je določila, da tožeči stranki pripada le polovica devizne vloge. Dejstvo, da je bila A.A. pooblaščenka na predmetni devizni vlogi, ne pomeni, da ji pripada polovica devizne vloge. Stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 191.019,39 CHF, ki izhaja iz dopisa Glavne podružnice Zagreb z dne 29. 4. 2016, ne vključuje povečanja zneska, do katerega je prišlo po tem datumu. Iz dopisa Glavne podružnice Zagreb z dne 27. 1. 2015 izhaja, da stanje devizne vloge na dan 31. 12. 2013 znašalo 289.779,58 CHF, kar bi morala tožeča stranka prejeti v celoti, nato pa izplačati 106.000,00 CHF A.A. Dejansko stanje je bilo v tem delu napačno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Podrejeno tožeča stranka pojasnjuje, da znesek 106.000,00 CHF, ki ga je A.A. prisodilo ..., predstavlja 44,69% stanja devizne vloge v znesku 237.185,00 CHF, ki ga je upoštevalo ... Pri ugotovljenem znesku 191.019,39 CHF, znaša 44,69% 85.366,57 CHF oziroma 81.565,61 EUR, kar bi pomenilo, da bi glavnica tožeče stranke znašala najmanj 109.453,78 EUR. Tožena stranka bi morala v ponovnem izračunu odločiti, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Glavne podružnice Zagreb v skupni višini 268.680,48 EUR, ustrezno zmanjšani za znesek 106.000,00 CHF v evrski protivrednosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v presežku nad 134.340,24 EUR ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Poudarja, da je bila A.A. pooblaščenka za predmetno devizno vlogo in je na tej podlagi dne 11. 10. 2017 podpisala pisni nalog, da se prenese 106.000,00 CHF s predmetne devizne vloge na njeno devizno vlogo. S tem je bil izpolnjen namen sodbe ... Stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991 je znašalo 191.019,39 CHF. Spremembe po 31. 12. 1991 niso relevantne, saj gre za pripis pogodbenih obresti. Če tožena stranka ne bi upoštevala, da prenos 106.000,00 CHF predstavlja izvršitev sodbe ..., bi morala navedeni znesek skladno z ZNISESČP obravnavati kot izplačilo, s čimer bi bil tožeči stranki priznan nižji znesek glavnice, to je 85.019,39 CHF. Ker ni jasno, na kateri presečni datum se nanaša znesek 106.000,00 CHF, ni možno ugotoviti diskontirane vrednosti tega zneska na dan 31. 12. 1991. Navadno odštevanje zneska pa bi bilo v škodo tožeče stranke. Tožena stranka navaja, da je bila tožba vložena prepozno, saj je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 14. 4. 2018, tožba pa je bila vložena 14. 5. 2018. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Vztraja, da bi moral celoten znesek devizne vloge pripadati tožeči stranki. Priznava, da je A.A. že prejela 106.000,00 CHF, kar ji pripada na podlagi sodbe ... Pojasnjuje tudi, da je bila tožba vložena pravočasno dne 11. 5. 2018. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno. Izpodbijana odločba je bila po podatkih iz povratnice v upravnem spisu pooblaščencu tožeče stranke vročena dne 11. 4. 2018. Tožba je bila vložena znotraj 30-dnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, dne 11. 5. 2018. 7. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 5. člena ZNISESČP Republika Slovenija prevzeme izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v navedenem zakonu. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Glede teka in višine obresti po 31. 12. 1991 prvi odstavek 3. člena ZNISESČP določa, da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunavajo obresti po letni obrestni meri 6%, za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79% ter od 1. 1. 2016 dalje po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije.

8. Med strankama ni sporno, da je A.A. dne 11. 10. 2017 s predmetne devizne vloge opravila prenos sredstev na svojo devizno vlogo v višini 106.000,00 CHF. Med strankama je sporna višina obveznosti Glavne podružnice Zagreb, ki jo je prevzela Republika Slovenija. Natančneje, sporno je stanje predmetne devizne vloge, ki bi ga pri svojem odločanju morala upoštevati tožena stranka ter vpliv sodbe ... na višino obveznosti Republike Slovenije do tožeče stranke.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 191.019,39 CHF. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZNISESČP je neizplačana stara devizna vloga terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Zagreb na dan 31. 12. 1991 s pogodbenimi obrestmi, ki so se natekle do tega dne. Tožena stranka je na podlagi potrdila Glavne podružnice Zagreb z dne 11. 10. 2017, ki ga je predložila tožeča stranka, pravilno ugotovila, da je stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 znašalo 191.019,39 CHF. Tožeča stranka ugotovljenemu stanju predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ne oporeka. Tožeča stranka pa se neutemeljeno zavzema, da bi morala tožena stranka upoštevati stanje na dan 31. 12. 2013 v znesku 289.779,58 CHF, saj za takšno ravnanje ni ustrezne pravne podlage glede na že citirani prvi odstavek 2. člena ZNISESČP. Skladno s prvim odstavkom 3. člena ZNISESČP pa se od dne 1. 1. 1992 obresti obračunavajo po predpisanih obrestnih merah in ne po pogodbenih obrestnih merah. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, stanje 289.779,58 CHF vključuje natekle obresti po pogodbeni obrestni meri, ki glede na določbe ZNISESČP ne zavezuje Republike Slovenije, ki je prevzela obveznost Glavne podružnice Zagreb, kot je obstajala na dan 31. 12. 1991, povečano za obresti, obračunane skladno z obrestnimi merami, ki jih določa prvi odstavek 3. člena ZNISESČP. Vsota nateklih obresti v znesku 43.083,12 EUR, ki jo je ugotovila tožena stranka na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena ZNISESČP, med strankama ni sporna.

10. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka nepravilno upoštevala sodbo ... ter odločila, da polovica devizne vloge pripada A.A. ter tožeči stranki izplačala le polovico predmetne devizne vloge. Po tretjem odstavku 10. člena ZNISESČP mora vlagatelj v zahtevi za verifikacijo izkazati imetništvo neizplačane stare devizne vloge ter predložiti listine o njej. Tožeča stranka je imetništvo predmetne devizne vloge izkazala, kar med strankama ni sporno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne ugotavlja, da bi bila A.A. imetnica devizne vloge do deleža ½, ampak, da je iz nje na podlagi sodbe ... upravičena do izplačila ½ sredstev na njej.

11. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Sodba ... za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantna, saj tožeči stranki le nalaga obveznost, da A.A. izplača 106.000,00 CHF, ko bo lahko ponovno razpolagala s predmetno devizno vlogo. Navedena obveznost tožeče stranke ne vpliva na razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki je dolžna tožeči stranki kot imetniku neizplačane stare devizne vloge skladno z določbami ZNISESČP izplačati njegovo terjatev, zmanjšano za naknadna dejanska izplačila iz naslova devizne vloge. Gre za dvostransko razmerje med Republiko Slovenijo ter imetnikom neizplačane stare devizne vloge, ki je nastalo na podlagi določb ZNISESČP in na katero ne vplivajo inter partes razmerja med imetnikom devizne vloge in tretjimi.

12. Skladno z opredelitvijo neizplačane stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, predstavlja obveznost Republike Slovenije stanje terjatve fizične osebe do Glavne podružnice Zagreb na dan 31. 12. 1991, zmanjšano za naknadna izplačila z devizne vloge na katerikoli podlagi. Naknadno izplačilo iz neizplačane devizne vloge je objektivno dejstvo, pri katerem ni pomembno, kdo je opravil dvig ali v čigavo korist je bil opravljen dvig, niti ali je sredstva imetnik devizne vloge ali kdo drug dejansko lahko uporabil. V obravnavanem primeru je nesporno, da je s predmetne devizne vloge A.A. kot pooblaščenka za predmetno devizno vlogo dne 11. 10. 2017 prenesla 106.000,00 CHF na svojo devizno vlogo. Navedeni prenos predstavlja izplačilo iz predmetne devizne vloge ter s tem zmanjšanje obveznosti Republike Slovenije do tožeče stranke za navedeni znesek.

13. Glede na nesporni dejstvi, da je stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 znašalo 191.019,39 CHF in da je A.A. dne 11. 10. 2017 s predmetne devizne vloge prenesla 106.000,00 CHF, skladno s prvim odstavkom 2. člena ZNISESČP predstavlja glavnica terjatve tožeče stranke iz naslova neizplačane stare devizne vloge razliko med stanjem na dan 31. 12. 1991 ter prenesenim zneskom dne 11. 10. 2017, kar znaša 85.019,39 CHF.

14. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) vezano na tožbeni predlog. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi v presežku nad 134.340,24 EUR ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Odločba je v izpodbijanem delu, to je glede zavrnitve zahteve za verifikacijo predmetne devizne vloge v znesku, ki presega 134.340,24 EUR, utemeljena po zakonu, ker je prišlo do izplačila sredstev s predmetne devizne vloge in ne zaradi delitve devizne vloge na dve polovici med tožečo stranko in A.A., torej iz drugih razlogov kot jih je ugotovila tožena stranka. Na podlagi navedenega je sodišče skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS‑1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge