Jedro

S prenosom lastninske pravice uresničevanje lastninske pravice, kar izjava volje v zvezi z odmiki prav gotovo je, preide na novega lastnika. Tožnica pa zmotno meni, da bi nov lastnik sosednjega zemljišča, ki bi lastninsko pravico pridobil po izdaji gradbenega dovoljenja, lahko zahteval obnovo postopka, če bi bilo pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevano soglasje, ki ga je dal prejšnji lastnik sosednjega zemljišča. Naknadno nestrinjanje z manjšim odmikom namreč ni novo dejstvo ali nova okoliščina, ki bi utemeljevalo obnovo postopka, saj ne gre za dejstvo oz. okoliščino, ki bi obstajala v času odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo izvedene rekonstrukcije, dozidave in nadzidave stanovanjskega objekta z delavnico na naslovu ..., Izola, na zemljiščih s parc. št. 4769, 4770 in 4773/2, vse k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da zemljišče predvidenega posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju PUP), ki med drugim v 24. členu določa, da morajo biti nove stavbe, prizidki in adaptacije od parcelne meje odmaknjeni najmanj 4,00 m, manjši odmik pa je mogoč ob soglasju sosedov. Upravni organ je ugotovil, da tožnica kljub pozivu soglasja lastnikov sosednjega zemljišča s parc. št. 4773/1 k. o. ... za odmik, manjši od 4,00 m, ni predložila, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo, v kateri se je sklicevala na soglasje iz kupne pogodbe z dne 15. 9. 1993, zavrnil. Pojasnil je, da lastnika sosednje parc. št. 4773/1 k. o. ... soglasja za obravnavano gradnjo nista dala, dogovor o soglasju v pogodbi, sklenjeni leta 1993 pa veže le pogodbeni stranki, ne pa vsakokratnega lastnika sosednje parcele.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo s 7. členom kupne pogodbe izrecno dogovorjeno, da lahko tožnica na nepremičnini, ki je predmet pogodbe, postavi objekt, ki mora stati 60 cm od parcelne meje. Ker je torej dobila soglasje takratnega lastnika sosednje parcele, meni, da soglasja novih lastnikov ne potrebuje in da to soglasje zavezuje tudi pravna naslednika, sedanja lastnika parc. št. 4773/1. Razlaga, po kateri bi morala pridobiti soglasje od vsakokratnega lastnika sosednjega zemljišča se ji zdi absurdna, saj bi to po njenem mnenju pomenilo, da bi novi lastnik lahko zahteval obnovo postopka, če se ne bi strinjal s soglasjem pravnega prednika. Navaja, da sta pravna naslednika izdajatelja soglasja nepremičnino pridobila šele po letu 2000, torej po tem, ko je sama postala lastnica svoje parcele, na kateri je postavila objekt, za katerega zahteva izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka in prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankami ni sporno, da je predvideni odmik obravnavanega prizidka od meje z zemljišče s parc. št. 4773/1 k. o. ... manjši od 4,00 m. Zato ni sporno, da tožnica za tako gradnjo glede na določbe PUP potrebuje soglasje lastnikov sosednjega zemljišča. Prav tako ni sporno, da sedanja lastnika soglasja nista dala, sporno pa je, ali je pri ugotavljanju, ali je izpolnjen ta pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, mogoče upoštevati soglasje, ki sta ga s pogodbo z dne 15. 9. 1993 dogovorila tožnica in tedanji lastnik sosednjega zemljišča. Po presoji sodišča je pravilno stališče toženke, da je treba predložiti soglasje tistih oseb, ki so lastniki sosednjega zemljišča v času ugotavljanja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. To stališče nikakor ni absurdno, temveč izhaja iz narave obligacijskih razmerij, za katere je značilno, da vežejo pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ). To pomeni, da bi se tožnica nanj lahko sklicevala, če bi kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeloval lastnik sosednjega zemljišča, ki je soglasje dal. To izhaja tudi iz prvega odstavka 38. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da lahko lastnik svojo pravico omeji za namen, ki ni prepovedan, sicer pa lahko v skladu s prvim odstavkom 37. člena SPZ omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. Ker sedanja lastnika sosednjega zemljišča s parc. št. 4773/1 k. o. ... z odmikom, manjšim od 4,00 m ne soglašata, jima ni mogoče pripisati volje, ki jo je v zvezi s tem leta 1993 izrazil takratni lastnik tega sosednjega zemljišča. S prenosom lastninske pravice namreč tudi uresničevanje lastninske pravice, kar izjava volje v zvezi z odmiki prav gotovo je, preide na novega lastnika.

To ne pomeni, kot tožnica zmotno meni, da bi nov lastnik sosednjega zemljišča, ki bi lastninsko pravico pridobil po izdaji gradbenega dovoljenja, lahko zahteval obnovo postopka, če bi bilo pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevano soglasje, ki ga je dal prejšnji lastnik sosednjega zemljišča. Naknadno nestrinjanje z manjšim odmikom namreč ni novo dejstvo ali nova okoliščina, ki bi utemeljevalo obnovo postopka, saj ne gre za dejstvo oz. okoliščino, ki bi obstajala v času odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja (1. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, je pri izdaji gradbenega dovoljenja pomembno dejansko in pravno stanje v času odločanja. Zato morebitni kasnejši pridobitelj lastninske pravice vstopi v pravni položaj, ki vključuje že pred tem izdano upravno dovoljenje za gradnjo z manjšim odmikom.

V primeru kot je obravnavani pa nova lastnika sosednjega zemljišča nista vstopila v tak pravni položaj kljub temu, da sta po tožničinih navedbah sosednje zemljišče kupila bistveno kasneje od takrat, ko je ona kupila svojega. Ta okoliščina tudi sicer ni pravno odločilna za obseg upravičenj, ki jih ima vsakokratni lastnik nepremičnine. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnica gradnjo, s kakršno je sicer takratni lastnik soglašal, izvedla, in da sta bila zato sedanja lastnika z njo seznanjena. Ne gre namreč za gradnjo z manjšim odmikom, za katero bi tožnica že pridobila upravno dovoljenje, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja pa pravice do take gradnje ni mogoče utemeljiti s protipravnim stanjem, kar gradnja brez gradbenega dovoljenja, na katero se tožnica v tožbi sklicuje, je.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.