Jedro

V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev.

Glede na trditve toženca, da ima pravico zadržati stanovanje, ki je predmet vrnitvenega zahtevka, na podlagi pridržne pravice (kar predstavlja ugovor nasprotne pravice), ob zanikanju tožnice, da sploh obstoji denarna terjatev toženca, bi bila (med drugim) za obravnavo toženčevega ugovora, bistvena rešitev dejanskega vprašanja o obstoju ali neobstoju (zapadle) denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do konca odločitve v zadevi I P 320/2015 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico. Meni, da postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 320/2015, ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno rešiti pred dokončno odločitvijo v tem postopku. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je mladoletna tožnica lastnica stanovanja, ki ga na nezakonit način zaseda toženec. Toženec v pravdi I P 320/2015 s tožbo od mladoletne toženke (v tem postopku tožnice) zahteva plačilo zneskov, ki naj bi jih mu dolgoval zapustnik (pokojni oče mladoletne tožnice). Ta postopek ni v nikakršni zvezi s tem postopkom zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja. Če se bo ugotovilo, da tožnica kot dedinja tožencu dejansko kaj dolguje, bo še vedno ostala lastnica stanovanja, toženec pa bo imel zoper njo pravico zahtevati plačilo tega zneska. Če zneska ne bi mogla plačati, toženec ne bi bil v ničemer oškodovan, saj bi lahko posegel na stanovanje, ki je predmet tega postopka. Sicer pa je presplošna dokazna ocena, da iz predloženih potrdil toženca izhaja, da je ta večkrat posodil višje zneske denarja pokojnemu očetu mladoletne tožnice. Predložene listine so neverodostojne, prav tako izpovedba priče A. A., saj je ta prijatelj toženca. Tudi ne pride v poštev institut pridržne pravice po 261. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec je stanovanje zasedel proti volji tožnice oziroma ga je dobil v hrambo s strani policije po smrti pokojnega B. B. Gre le za manever zavlačevanja s strani toženca.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi trdi in dokazuje, da je lastnica stanovanja, ki ga ima toženec nezakonito v posesti, zato s tožbo zahteva, da toženec stanovanje izprazni in ji ga praznega oseb in stvari izroči v posest. Toženec trdi, da je pokojnemu očetu mladoletne tožnice (svojemu bratu) posojal večje vsote denarja, zato sta v potrdilu z dne 4.5.2012 zapisala, da na ta dan dolg znaša 126.000,00 EUR, ki se ga je dolžnik zavezal plačati do konca leta 2012, če tega ne stori izroči tožencu za poplačilo svojih dolgov sporno stanovanje. Kasneje je na tej dejanski trditveni podlagi utemeljeval ugovor pridržne pravice (261. člen OZ). Med postopkom je nato toženec pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper mladoletno tožnico vložil tožbo I P 320/2015 na plačilo 107.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je menilo, da je odločitev v tej zadevi odvisna od rešitve v pravdni zadevi I P 320/2015 in postopek prekinilo, saj je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari (13. člen ZPP). V nobenem primeru ne gre za predhodno vprašanje, če je treba ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev. Glede na trditve toženca, da ima pravico zadržati stanovanje, ki je predmet vrnitvenega zahtevka, na podlagi pridržne pravice (kar predstavlja ugovor nasprotne pravice), ob zanikanju tožnice, da sploh obstoji denarna terjatev toženca, bi bila (med drugim) za obravnavo toženčevega ugovora, bistvena rešitev dejanskega vprašanja o obstoju ali neobstoju (zapadle) denarne terjatve (prvi odstavek 261. člena OZ).(1) Kot rečeno pa dejanska vprašanja v pravdnem postopku niso predhodna v procesnem smislu. Ker torej predmet pravdnega postopka I P 320/2015 ni ugotavljanje obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba v tej zadevi, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 206. člena ZPP o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj torej postopek nadaljuje, pri čemer po mnenju pritožbenega sodišča ni ovire, da samo reši predhodno vprašanje – vprašanje o obstoju ali neobstoju (pridržne) pravice toženca, tako ob upoštevanju določbe 261. člena OZ kot prvega odstavka 262. člena OZ (na katerega se sklicuje tožnica).

8. Toženec stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.