Jedro

Težko popravljiva škoda mora izhajati iz izpodbijanega akta in torej prizadeti posameznika v njegovem pravno varovanem položaju. Tožnik pa po presoji sodišča nima pravno varovane pravice ali pravnega interesa, da bi se zaposlil na točno določenem delovnem mestu, še manj pa ima pravico do pridobivanja specifičnih delovnih izkušenj. Pravno varovana je le njegova pravica do sodelovanja v zakonitem izbirnem postopku pod enakimi pogoji. Na drugačno presojo ne vplivajo niti tožnikove navedbe, da se delovno razmerje izbranega kandidata ob njegovem morebitnem uspehu v upravnem sporu ne bi prekinilo, saj ta okoliščina ne posega v tožnikov pravno varovani položaj.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom št. 1002-19/2026-1611-58 z dne 20. 5. 2026 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ oziroma upravni organ) odločil, da tožnik ni bil izbran v izbirnem postopku za zasedbo uradniškega delovnega mesta inšpektor svetnik v Inšpekciji (v nadaljevanju izbirni postopek).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski upravni organ navedel, da e bila pri upravnem organu imenovana natečajna komisija, ki je s kandidati za delovno mesto opravila razgovore. Na razgovoru so bila vsem kandidatom postavljena enaka vprašanja, odgovori nanje pa so bili točkovani. Tožnik je zbral nižje število točk kot izbrani kandidat.

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložila pritožbo pri Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je njegovo pritožbo zavrnila.

4.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da se drugostopenjski upravni organ v pritožbenem postopku neupravičeno ni opredelil do njegovega odgovora na pojasnila prvostopenjskega upravnega organa. Posledično naj bi mu bila kršena pravica do izjave. Prav tako je podal predlog za izločitev dveh članic senata drugostopenjskega upravnega organa, ki je bil po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnjen. Navaja, da je natečajna komisija izbranemu kandidatu napačno dodelila preveč točk, saj naj bi bili njegovi odgovori vsebinsko pomanjkljivi, medtem ko naj bi tožnik prejel premalo točk. Izpostavlja, da so člani natečajne komisije njegove kandidature za delovna mesta že predhodno nepošteno ocenjevali. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek pred novo natečajno komisijo. Priglaša tudi stroške postopka.

5.Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Z njim sodišču predlaga, naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev in učinkovanje izpodbijanega sklepa ter toženki prepove sklenitev pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom za delovno mesto inšpektor svetnik oziroma, če je bila pogodba že sklenjena, izvrševanje te pogodbe o zaposlitvi. Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da je izkazal nezakonitost izbirnega postopka. Poleg tega naj bi obstajali nevarnost prirejanja dejstev in nevarnost nastanka stroškov za državni proračun. Izpostavlja, da ugoditev njegovemu predlogu za toženko ne bi imela negativnih posledic, saj bi bilo delovno mesto le pozneje zasedeno, medtem ko naj bi odvzem možnosti zaposlitve zanj pomenil večjo škodo. Če bi v upravnem sporu uspel, se delovno razmerje med izbranim kandidatom in toženko ne bi prekinilo. S tem naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Tožnik naj bi izgubil tudi možnost kariernega razvoja, česar ne bi bilo mogoče sanirati z izplačilom odškodnine. Nadalje naj bi bilo v javnem interesu, da se prepreči zaposlitev kandidata, izbranega v nezakonitem izbirnem postopku.

6.Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj ga zavrne. Meni, da učinkov izpodbijanega sklepa ni mogoče odložiti, saj sklep nima izvršljivih posledic oziroma ga ni mogoče izvršiti. Prav tako tožnik nima pravice biti izbran v izbirnem postopku niti pravice opravljati delo inšpektorja svetnika, zato mu težko popravljiva škoda ne nastaja. Tožnik je imel le pravico sodelovati v izbirnem postopku. Nadalje pojasnjuje, da ne držijo tožnikove navedbe, da bi s sklenitvijo delovnega razmerja pravno stanje postalo tako prepleteno, da bi ugoditev njegovemu zahtevku v upravnem sporu ostala brez učinka. Tak položaj izrecno ureja 73. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU-1). Dodaja še, da so neutemeljene vse tožnikove navedbe o skrbi za javne finance in poseganju v dejstva izbirnega postopka. Sodišču predlaga, naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

7.Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil zatrjevane kršitve izbirnega postopka, glede morebitne uporabe 73. člena ZJU-1 pa pojasnjuje, da mu bo težko popravljiva škoda nastajala med trajanjem upravnega spora. Izgubil naj bi namreč možnost pridobivanja specifičnih delovnih izkušenj in kompetenc na področju preprečevanja pranja denarja, ki jih drugje ni mogoče pridobiti. Poleg tega bi te izkušnje v vmesnem času pridobival izbrani kandidat, zaradi česar bi imel več možnosti za uspeh na morebitnem ponovljenem javnem natečaju. Tožnik svojih specifičnih znanj v vmesnem času ne more ustrezno uporabljati na drugih delovnih mestih, zato naj bi trpel psihično in socialno stisko. Dodaja, da bi zaposlitev izbranega kandidata, ki nima ustreznega znanja, pomenila, da bi bili vsi inšpekcijski ukrepi, ki bi jih ta sprejel, izpodbojni. Prav tako naj bi bil omajan ugled toženke v mednarodni skupnosti.

8.Stranka z interesom na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K I. točki izreka:

9.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

10.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe. Tožba je bila vložena pravočasno, tožnik pa z njo izpodbija dokončen akt, s katerim je bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj je bilo z njim odločeno, da ni bil izbran v izbirnem postopku. Gre za akt, ki se lahko v skladu z 2. členom ZUS-1 izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe so izpolnjeni tudi preostali formalni pogoji za njegovo vsebinsko obravnavo.

11.Začasna odredba je namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko drugi naložila ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo ob njegovem poznejšem uspehu v upravnem sporu, ko bi sodišče s pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo. Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem končanju sodnega postopka, če tožnik v upravnem sporu ne bo uspešen.

12.Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Ker lahko sodišče na tej podlagi zadrži izvršitev izpodbijanega akta, mora biti težko popravljiva škoda v neposredni vzročni zvezi z njegovim učinkovanjem oziroma izvršitvijo.

13.Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem posameznem primeru. Po ustaljeni upravnosodni praksi gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora zato določno navesti škodo, ki mu grozi zaradi izvršitve odločbe, vključno z njeno težo in naravo, ter utemeljiti okoliščine, zaradi katerih je taka škoda v njegovem konkretnem primeru težko popravljiva ali celo nepopravljiva.

14.Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot druge stranke postopka ter zanje predložiti dokaze. Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločni pravni pojem težko popravljive škode, toženka in druge stranke upravnega spora pa morajo ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko z izdajo začasne odredbe nesorazmerno prizadeti. Teh dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

15.Trditveno in dokazno breme glede nastanka težko popravljive škode je na predlagatelju, torej tožniku. Ta jo v bistvenem zatrjuje z navedbami, da ne bo mogel pridobivati delovnih izkušenj, ki jih bo medtem pridobival izbrani kandidat, zaradi česar bi lahko imel ta prednost na morebitnem ponovljenem javnem natečaju. Prav tako naj bi bilo med trajanjem upravnega spora med izbranim kandidatom in toženko sklenjeno delovno razmerje, ki ga ob morebitnem tožnikovem uspehu v upravnem sporu ne bi bilo mogoče prekiniti. Poleg tega naj bi bila izdaja začasne odredbe tudi v javnem interesu.

16.S temi trditvami tožnik ne more biti uspešen. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že pojasnilo,1 da mora težko popravljiva škoda izhajati iz izpodbijanega akta in torej prizadeti posameznika v njegovem pravno varovanem položaju. Tožnik pa po presoji sodišča nima pravno varovane pravice ali pravnega interesa, da bi se zaposlil na točno določenem delovnem mestu, še manj pa ima pravico do pridobivanja specifičnih delovnih izkušenj. Pravno varovana je le njegova pravica do sodelovanja v zakonitem izbirnem postopku pod enakimi pogoji. Na drugačno presojo ne vplivajo niti tožnikove navedbe, da se delovno razmerje izbranega kandidata ob njegovem morebitnem uspehu v upravnem sporu ne bi prekinilo, saj ta okoliščina ne posega v tožnikov pravno varovani položaj. Posledično je zmotno tudi njegovo sklicevanje na tretji odstavek 49. člena Ustave. Iz enakega razloga so nerelevantne tožnikove trditve o nastanku psihične in socialne stiske, poleg tega pa jih ni konkretiziral niti zanje ni predložil dokazov.

17.Nadalje ima toženka prav, da tožniku z izpodbijanim sklepom ni bila naložena obveznost, katere izvršitev bi bilo mogoče zadržati. Z izpodbijanim sklepom je bilo zgolj odločeno, da tožnik ni bil izbran za zasedbo prostega delovnega mesta. Sodišče lahko v upravnem sporu presoja le, ali je odločitev iz izpodbijanega akta pravilna in zakonita. Ne more pa toženki in izbranemu kandidatu kot stranki z interesom prepovedati sklenitve delovnega razmerja ali njegovega izvrševanja. Takšen predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe presega pristojnosti sodišča v upravnem sporu, kar pomeni, da sodišče začasne odredbe s takšno vsebino ne more izdati.

18.Sodišče lahko namreč v upravnem sporu z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje med tožečo in toženo stranko, ki je predmet konkretnega upravnega spora (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Začasno je torej mogoče urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči.2 Ker predlagana začasna odredba ne pomeni ureditve spornega razmerja, o katerem se odloča v tem upravnem sporu, zakonski pogoji za njeno izdajo niso izpolnjeni (32. člen ZUS-1).

19.Sodišče tožniku pojasnjuje še, da bodo ugovori, ki se nanašajo na utemeljenost tožbe, predmet presoje v postopku odločanja o njeni utemeljenosti oziroma o zakonitosti izpodbijanega sklepa. V okviru presoje utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe pa takšne navedbe ne izkazujejo nastanka težko popravljive škode. Tožnik prav tako ne more uspešno utemeljevati predloga za izdajo začasne odredbe s trditvami, da je njena izdaja v javnem interesu.

20.Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, poleg tega pa predlagana začasna ureditev presega okvir spornega pravnega razmerja, medtem ko izpodbijani sklep nima učinkov, katerih izvršitev bi bilo mogoče odložiti, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

21.Tožnik je uveljavljal tudi povračilo stroškov v zvezi s postopkom za izdajo predloga za začasno odredbo, ki jih sicer ni opredelil. Ker ZUS-1 ne predpisuje posebnega odločanja o stroških, ki so nastali v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče odločitev o teh stroških pridržalo do končne odločitve v tem upravnem sporu.

-------------------------------

1Glej npr. sklepe VSRS I Up 3/2024 z dne 22. 1. 2024, I Up 24/2021 z dne 24. 2. 2021 inI Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.

2Tako tudi VSRS v sklepu I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016.