Jedro

Tožnik je v letu 1997 Republiko Slovenijo zapustil na podlagi lastne odločitve in ne zaradi posledic izbrisa, prav tako ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije. Tožnik je imel urejen status, dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je moral zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 26. 2. 1992 do 9. 4. 1998 v višini 3.650,00 EUR in hkrati odločil, da se denarna odškodnina izplača v štirih obrokih. Prvi obrok v višini 1.000,00 EUR se izplača v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 883,33 EUR se izplača eno leto po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v višini 883,330 EUR se izplača eno leto po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok v višini 883,33 EUR se izplača eno leto po zapadlosti tretjega obroka (2. točka izreka). Zahteva tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti in plačilo stroškov upravnega postopka, se zavrne (3. in 4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije in da je prvostopenjski organ z vpogledom v register stalnega prebivalstva pridobil podatek, da je tožnik v registru tujcev, vpisan kot tujec - državljan takratne ..., ki je imel izdan delovni vizum na veleposlaništvu Republike Slovenije v Budimpešti od 14. 10. 1994 do 19. 4. 1995, izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Upravni enoti Maribor z veljavnostjo od 6. 11. 1997 do 31. 1. 1998, datum vloge 27. 8. 1997 in izdan prihodno - odhodni vizum v Upravni enoti Maribor z veljavnostjo od 6. 11. 1997 do 31. 1. 1998, datum vloge 6. 11. 1997. Tožniku, ki je bil vpisan kot tujec, je bila s strani Upravne enote Pesnica dne 22. 3. 2013 zavrnjena prošnja za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje državljana, v registru državljanstev evidentirana zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvu Republike Slovenije z dne 16. 1. 1998, datum vročitve 9. 3. 1998, datum pravnomočnosti 9. 4. 1998. 3. Prvostopenjski organ je dne 9. 7. 2015 izdal odločbo, s katero je zahtevek tožnika za določitev denarne odškodnine zavrnil, zaradi neizpolnjevanja pogoja določbe 1. alinee drugega odstavka 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Po pritožbi tožnika je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo z dne 15. 9. 2015, pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega organa. Upravno sodišče Republike Slovenije je po tožbi zoper navedeno odločitev, s sodbo opr. št. II U 424/2015 z dne 15. 6. 2016 odpravilo odločbo prvostopenjskega organa in zadevo vrnilo v ponovni postopek z utemeljitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in zato naj prvostopenjski organ še ugotovi druge okoliščine na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

4. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, torej pogoj, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SRFJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD), to je pred 24. 7. 2010. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjski organ v ponovnem postopku, ugotavljal tudi izpolnjevanje pogojev iz 2. in 3. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Glede izpolnjevanja pogoja 2. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, torej pogoja, da je bila vloga zvrnjena, zavržena ali da je bil postopek ustavljen, je bilo po podatkih iz uradnih evidenc ugotovljeno, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvu Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, dne 13. 12. 1991, vendar je bila njegova vloga zavrnjena in mu je bila vročena dne 9. 3. 1998 in s tem dnem je odločba postala dokončna, pravnomočna pa dne 9. 4. 1998. Kot je razvidno iz obvestila Upravne enote Maribor dne 10. 5. 2007 in iz odgovora Ministrstva za notranje zadeve, je bila vročitev zavrnilne odločbe zaradi odsotnosti stranke opravljena v skladu z določili drugega odstavka 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je bil o postopku in datumu vročitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve obveščen z dopisom Upravne enote Maribor, z dne 10. 5. 2007, vendar temu postopku vročitve ni oporekal, ne pri Ministrstvu za notranje zadeve in ne pri Upravni enoti Maribor. S strani Uprave enote Maribor je bil imenovani dne 9. 6. 2015 seznanjen, da je datum vročitve odločbe 9. 3. 1998 vpisan v uradni evidenci državljanstva, vendar popravka uradne evidence pri pristojnem organu ni zahteval. Iz obrazložitve zavrnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je ta izdala zavrnilo odločbo zaradi neizpolnjevanja pogojev 4. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in da ostalih pogojev 10. člena v postopku ni ugotavljala.

5. Glede izpolnjevanja pogoja 3. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, torej pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je bilo iz pridobljenih listinskih dokazov oziroma iz uradnih evidenc ugotovljeno, da je tožnik prijavil začasno prebivališče na naslovu ..., dne 16. 1. 1991 z veljavnostjo do 26. 9. 1991. Tožnik je na naslovu ..., dejansko prebival že 3 leta pred prijavo stalnega prebivališča, kar sta v izjavah potrdili tako njegova žena, kot tašča A.A. in po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pri upravni enoti podali izjavo na zapisnik dne 8. 7. 1993, da se je tožnik odselil s tega naslova v ... in dne 27. 9. 1993 sta žena in tašča izjavili, da tožnik ponovno dva meseca živi v ... Iz uradnih evidenc izhaja tožnikova prijava stalnega prebivališča na naslovu ... dne 17. 3. 1995, prijava začasnega prebivališča na naslovu ... dne 6. 11. 1997 z veljavnostjo do 31. 1. 1998. Po presoji zbranih in izvedenih dokazov, ki izhajajo tudi iz uradnih evidenc in zaslišanja prič, je prvostopenjski organ nesporno ugotovil, da je tožnik v obdobju po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, dejansko živel v Republiki Sloveniji vse do konca leta 1997, pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi sprejema v državljanstvo Republiki Sloveniji pa je izpolnjen na podlagi tretjega odstavka tega člena, tudi za čas trajanja od konca leta 1997, ko je zapustil Republiko Slovenijo do 9. 3. 1998, ko je navedena odločba postala pravnomočna. Ta odsotnost je bila neprekinjena in ni trajala več kot eno leto. Razlog odsotnosti se v navedenem primeru ne ugotavlja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ kot obdobje izbrisa tožnika štel čas od dne izbrisa, to je 26. 2. 1992 do pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, to je do 9. 4. 1998, skupno torej 73 mesecev.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, saj je ugotovil, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, vendar je 3. točka izreka, ki se nanaša na zavrnitev zakonitih zamudnih obresti, obrazložena z napačnimi razlogi. Tožena stranka kot drugostopenjski organ v zvezi z zahtevkom po izplačilu zakonitih zamudnih obresti opozarja na 13. člen ZPŠOIRSP, ki med drugim določa, da se prvi obrok odškodnine upravičencu izplača v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe. Odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu (225. člen ZUP). Zato se prvi obrok odškodnine tožniku še ne more izplačati, zato tudi plačilo ne more biti v zamudi in zakonite zamudne obresti ne morejo nastati. Odločitev upravnega organa z dne 9. 7. 2015 je bila s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 424/2015 z dne 15. 6. 2016 odpravljena, kar skladno s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pomeni, da se zadeva vrne v v stanje v katerem je bila, preden se je odpravljena odločba izdala.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker v postopku pred izdajo upravnega akta, upravni organ ni ravnal po pravilih postopka, pa je to vplivalo in je moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločbe ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Prvostopenjski organ se je skliceval, da je bila odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 1. 1998, zaradi odsotnosti tožeče stranke ter dejstva, da tožeči stranki navedene odločbe ni bilo mogoče vročiti osebno in ker v navedenem postopku ni imela pooblaščenca, vročena v skladu s takrat veljavno določbo 96. člena ZUP. Tožnik ponovno izpostavlja, da Upravni enoti Maribor v okviru upravnega postopka ni mogel sporočiti spremembe naslova, saj je bil primoran zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi katerega je tudi v predmetnem postopku zahteval odškodnino, zapustiti Republiko Slovenijo in se vanjo vse do leta 2007 ni mogel vrniti, kar jasno izhaja z dokaznega postopka v predmetnem upravnem postopku, pri čemer tožnik izpolnjuje pogoj iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP glede dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz dosedanjih navedb tožnika. Ob tem tožnik izpostavlja, da je moral zapustiti Republiko Slovenijo zaradi neurejenega statusa (med drugim zaradi urejanja poročne dokumentacije), ter se nato zaradi zažgane dokumentacije in vojne na ... vse do leta 2007 ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo. Ob tem tožnik izpostavlja, da zagotovo ni bil namen takrat veljavne določbe 96. člena ZUP, da s formalističnim sklicevanjem na navedeni člen kaznuje nezakonito izbrisane posameznike, ki so poleg tega, da so zaradi izbrisa izgubili stike s svojimi družinami in bili iztrgani s svojega službenega in družbenega okolja v Republiki Sloveniji in utrpeli nepopravljivo materialno in nematerialno škodo, povrh vsega pa so še žrtve vojne na ...

8. Tožnik vztraja, da je pravilno obdobje izbrisa, ki se mora upoštevati po ZPŠOIRSP pri odmeri odškodnine od 26. 2. 1992, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, do dne 10. 5. 2007, torej do dneva, ko je Upravna enota Maribor tožniku izdala obvestilo št. 201/495/979326, s katerim je tožnik sploh izvedel za zavrnitev njegove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar znaša 182 zaključenih mesecev in je tako v skladu s 7. členom ZPŠOIRSP tožnik upravičen za vsak zaključeni mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do 50,00 EUR denarne odškodnine, skupaj torej 9.100,00 EUR. Tožnik je tekom upravnega postopka večkrat izpostavil, da se po letu 1998, ko je moral zapustiti Slovenijo, pa vse do leta 2007 ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo iz objektivnih razlogov in ni mogel niti dopolniti svoje vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, niti sporočiti svojega naslova za vročitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 1. 1998, poleg tega tudi ni mogel vedeti, da je bila navedena odločba vročena v skladu s takrat veljavno določbo 96. člena ZUP. Tožnik navaja, da po letu 1998 in vse do dne 10. 5. 2017, to je do dneva, ko je Upravna enota Maribor tožniku izdala obvestilo, s katerim je izvedel za zavrnitev njegove vloge za sprejem v državljanstvu Republike Slovenije, izpolnjuje pogoje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, po tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer po 1., 4. in 6. alinei ZPŠOIRSP.

9. Tožnik nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da sklicevanje tožnika na vojne razmere na ..., ne zadošča za izpolnitev pogoja upravičene odsotnosti, ki traja več kot eno leto, določenega v 4. alinei tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in da bi naj bilo na ... že leta 1999 doseženo premirje ter ob tem izpostavlja, da drugih dokazov, kot svoje izpovedbe in zaslišanja ter predlaganja prič nima. Iz vsega navedenega jasno izhaja, da je tožnik vse do leta 1998 nepretrgoma dejansko živel v Republiki Sloveniji in da je bil nezakonito in protiustavno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je zaradi tega izbrisa utrpel veliko premoženjsko in nepremoženjsko škodo, saj je zaradi izbrisa moral zapustiti Republiko Slovenijo, izgubil je službo, stik z družino in vso svoje eksistenco.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti povzema obrazložitev svoje odločbe z dne 22. 2. 2017 in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu, ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

13. Za obravnavano zadevo je relevanten drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tudi oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, to je 24. 7. 2010, vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (1. alinea) in je bila njena vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali zaradi izvrševanja kaznivih dejanj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD, ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov (2. alinea) in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela (3. alinea).

14. Kdaj je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, določa tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 3. alinee drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Ta pogoj pa je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v 1. do 6. alinee tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

15. Nesporno je, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. alinee 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, saj je vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, dne 13. 12. 1991, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD. Vloga je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 16. 1. 1998 zavrnjena in je bila vročena v skladu s tretjim odstavkom 96. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 101. člena ZUP dne 9. 3. 1998. Odločba o zavrnitvi vloge tožnika za državljanstvo Republike Slovenije, je postala dne 9. 4. 1998 pravnomočna.

16. Tožnik v času izdaje in vročitve navedene odločbe, dejansko ni bival v Republiki Sloveniji, saj je sam navedel, da je iz Republike Slovenije bil odsoten že od leta 1997. Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da postopek vročitve ni bil pravilen in je formalističen, saj je upravni organ ravnal v skladu z določili 96. člena ZUP, ker se je tožnik med postopkom odselil iz naslova, ki ga je navedel v vlogi, in spremembe prebivališča ni sporočil. Prav tako postopek sprejema v državljanstvo in način vročitve odločbe o državljanstvu ni predmet tega postopka, saj sodišče v predmetnem postopku ne sme posegati v pravnomočno odločbo. Zoper dokončno odločbo ni rednega pravnega sredstva (149. člen ZUP), je pa v 30-ih dneh dopusten upravni spor, katerega pa tožnik ni vložil, zato je postala odločba z dne 16. 1. 1998 pravnomočna dne 9. 4. 1998. 17. Glede na dejstvo, da je bil tožnik o postopku in datumu vročitve odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo, seznanjen s strani upravnega organa dne 10. 5. 2007, tožnik s tožbo vztraja, da se pravilno obdobje izbrisa mora upoštevati po ZPŠOIRSP, od 26. 2. 1992 do 10. 5. 2007. 18. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, dne 26. 2. 1992. Sporno tudi ni, da je Republiko Slovenijo zapustil v letu 1997 in se vrnil v letu 2007. Sporno pa je, ali obstajajo razlogi za upravičeno odsotnost tožnika, v obdobju od 1997 do 2007. 19. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni bil prisiljen zapustiti Republike Slovenije, saj je imel v času odhoda v letu 1997, status urejen do dne 31. 1. 1998 (dovoljenje za začasno prebivanje), prav tako pa je sam izjavil, da je odšel na ... prostovoljno po novejši poročni list. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da so vojne razmere, na katere se tožnik sklicuje kot razlog nezmožnosti vrnitve nazaj v Republiko Slovenijo vse do leta 2007, trajale do sredine leta 1999, ko je bilo doseženo premirje. Z uvedbo civilne misije na ... (UNMIK) in mirovnih sil (KFOR) je bilo prebivalcem ... zagotovljeno osnovno varstvo človekovih pravic, premirje in skrb za varno in neovirano vrnitev vseh beguncev in razseljenih oseb na njihove domove. Tožnik ni ponudil nobenega dokaza, da se zaradi vpliva vojnih razmer na ... in zažgano dokumentacijo, ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo do leta 2007. Tožnik tudi ni izkazal konkretnih aktivnosti, da se je želel vrniti v Republiko Slovenijo, pa mu je bilo to onemogočeno (npr. zavrnjen vstop v RS).

20. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je zapustil Republiko Slovenijo zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče ugotavlja, da iz ugotovitvenega postopka pred upravnim organom izhaja, da je tožnik v letu 1997 Republiko Slovenijo zapustil na podlagi lastne odločitve (šel je po novejši poročni list), kot je že obrazloženo, torej ne zaradi posledic izbrisa in prav tako ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije. Tožnik je imel tudi urejen status, dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 1. 1998, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je leta 1997 moral zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi nezakonitega in neustavnega izbrisa.

21. Po oceni upravnega organa tožnik v spornem obdobju v Republiki Sloveniji ni dejansko živel in tudi ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost, navedenih v 1. do 6. alinei tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega), pravilna. Podatki v spisu namreč pravilnost odločitve upravnega organa potrjujejo. Zaključek upravnega organa, da tožnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi sprejema v državljanstvo Republiki Sloveniji, pa je izpolnjen na podlagi tretjega odstavka tega člena, tudi za čas trajanja od konca leta 1997, ko je zapustil Republiko Slovenijo do 9. 3. 1998 in je navedena odločba postala pravnomočna. Odločitev v izpodbijani odločbi, da je tožnik upravičen do odškodnine za obdobje izbrisa od 26. 2. 1992 do 9. 4. 1998 (3.člen ZPŠOIRSP), je pravilna in zakonita.

22. Nadalje ugotovitev upravnega organa, da tožnik od 1997 (oziroma do 9. 4. 1998), ko je zapustili Republiko Slovenijo do 2007, v Republiki Sloveniji dejansko ni živel in tudi ni izkazal razlogov upravičene odsotnosti, ki je trajala več kot leto dni, iz 1. do 6. alinee tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilno.

23. Višina denarne odškodnine se upravičencu v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa (7. člen ZPŠOIRSP). Merila za določitev denarne odškodnine, ki so določena v 7. členu ZPŠOIRSP so bila v izpodbijani odločbi pravilno uporabljena. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine. V zvezi z zavrnitvijo plačila zakonitih zamudnih obresti od dneva vložitve vloge za določitev odškodnine, to je od 23. 3. 2015 dalje do plačila, se sodišče sklicuje in sledi obrazložitvi tožene stranke v drugostopenjski odločbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

24. Sodišče meni, da izvedba predlaganih dokazov (zaslišanje tožeče stranke), ne bi vplivala na drugačno ugotovitev in posledično na drugačno odločitev sodišča, saj so bile priče in tožnik zaslišane v upravnem postopku. Tožnik pa tudi ni konkretno navedel, o čem naj bi ga sodišče zaslišalo in da bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Tožba je po presoji sodišča neutemeljena in jo je sodišče po tem, ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.