Jedro

Ker se je tožnik z dejstvom, da mu je delovno razmerje prenehalo, seznanil najkasneje, ko je prejel zaključeno delovno knjižico, je tožba, vložena po izteku trideset dni od tedaj, prepozna in jo je potrebno zavreči - ne glede na dejstvo, da je naknadno toženi stranki podal zahtevo, naj mu izda določeni akt v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 30.11.2004, temveč še traja, zaradi česar je dolžna tožena stranka vpisati delovno dobo v njegovo delovno knjižico tudi po 30.11.2004, mu omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz meseca oktobra 2004 in za mesece nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno decembra 2004 dalje plačati za vsak mesec 179.708,00 SIT plače bruto, od tega zneska odvesti vse davke, javne dajatve in prispevke, neto zneske pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. dne v mesecu za tekoči mesec, ter povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da napadeno sodbo spremeni in zahtevku stroškovno ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedel, da tožene stranke kot pravne osebe ni zastopal zakoniti zastopnik - S.R. je bil sicer dne 3.2.2005 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja, ta sprememba pa ni bila vpisana v sodni register, niti v knjigo sklepov tožene stranke. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi navedlo nejasne razloge o odločilnih dejstvih, nerazumljiva je izpodbijana sodba predvsem v delu, ki se nanaša na članstvo v društvu. Glede zatrjevanega razloga nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, je tožnik sodišču prve stopnje očital, da ni izvedlo vseh potrebnih dokazov. Ni namreč zaslišalo predlagane priče F.V., ki bi pojasnil, da so člani društva pred glasovanjem o direktorju tožene stranke zapuščali skupščino. Kljub temu je ostalo nad dvajset prisotnih, kolikor je potrebno za sklepčnost, kar bi potrdil ogled videokasete. Sklep o potrditvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bil po njegovem mnenju veljavno sprejet, saj je za odločitev glasovalo 20 udeležencev, proti pa 14, pri čemer šteje za nepravilen zaključek, da je bilo prisotnih 48 članov društva. Nadalje je tožnik s pritožbo uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in sicer, da je tožena stranka s tem, ko mu je vpisala dva meseca delovne dobe v delovno knjižico, formalno izrazila svojo voljo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Ko mu je dne 30.11.2004 delovno knjižico zaključila, pa je sprejela dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi veljavna, saj brez nje delovno razmerje ne bi moglo niti nastati niti prenehati. Sicer pa je tožnik še navedel, da je delovna knjižica javna listina, ki v pravnem prometu dokazuje obstoj delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je z vlogo z dne 14.12.2005 pritožbenemu sodišču predložil dodatni dokaz in sicer Sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Srg XX/XX z dne 28.11.2005, iz katerega izhaja, da je bil sklep o spremembi zastopnika tožene stranke razveljavljen. Navedel je, da je bil citirani sklep izdan šele po datumu podaje pritožbe, zaradi česar ni prekludiran.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, poleg tega pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je spustilo v vsebinsko presojo spora in na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrnilo, saj za takšno odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče nima pomislekov, izhaja, da je tožnik dne 15.2.2005, ko je bila zaključena primopredaja med nekdanjim in novim direktorjem tožene stranke, prejel delovno knjižico, ki je bila zaključena že dne 30.11.2004. Dne 4.3.2005 je nato na toženo stranko naslovil dopis (priloga A5), naj mu posreduje dokumentacijo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tožena stranka pa je odgovorila dne 11.3.2005 (priloga A6).

Rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja delovnega razmerja je določen v 3. odstavku 204. člena ZDR in znaša trideset dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko delavec izve za kršitev pravice. Gre za prekluzivni materialnopravni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pomeni, da bi ga moralo pri odločitvi upoštevati tudi sodišče prve stopnje, četudi tožena stranka pravočasnosti vložitve tožbe ni ugovarjala. Tožnik se je namreč z dejstvom, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, seznanil najkasneje dne 15.2.2005, ko je prejel zaključeno delovno knjižico in bi moral nato v roku trideset dni vložiti predmetno tožbo. Navedenega zaključka ne spremeni dejstvo, da je dne 4.3.2005 na toženo stranko naslovil dopis, v katerem jo je pozival, naj izda določeno listino ali akt v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Morebitna zahteva za odpravo kršitve, ki jo delavec naslovi na delodajalca skladno z določilom 1. odstavka 204. člena ZDR, na pravico zahtevati sodno varstvo po 3. odstavku istega člena ZDR nima nobenega vpliva. V primeru dejanskega prenehanja delovnega razmerja, ki predstavlja drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in za katerega je šlo v konkretnem primeru, ker je tožena stranka tožniku samo zaključila delovno knjižico, mora namreč delavec na sodišče vložiti tožbo v roku tridesetih dni od seznanitve z dejstvom, da mu je delovno razmerje prenehalo, ne pa voditi postopka po določbi 2. odstavka 204. člena ZDR.

S tem, ko je tožnik tožbo dne 11.4.2005 priporočeno oddal na pošto, je sodno varstvo zahteval po izteku tridesetdnevnega roka od seznanitve s kršitvijo pravic, torej z dejstvom, da mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico, ki jo je prejel že dne 15.2.2005. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožbo skladno z določilom 274. člena ZPP zavreči. Po citiranem členu ZPP namreč predstojnik senata ob predhodnem preizkusu tožbe le-to zavrže, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo skladno z določilom 2. odstavka 354. člena ZPP, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožbo. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev v konkretnem primeru niso bistvene.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene, saj njegov uspeh s pritožbo pomeni le zavrženje tožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške postopka.