Jedro

Pritožnik v pritožbi sam navaja, da je bil stečajni dolžnik LIK d.d. - v stečaju prodan kot pravna oseba. Stečajni postopek zoper prodano pravno osebo stečajni senat ustavi in ga nadaljuje le še zoper stečajno maso (4. odstavek 147. člena ZPPSL). Pri navedeni pravni osebi se na podlagi 3. odstavka 171. člena ZPPSL po uradni dolžnosti izbiršejo iz sodnega registra vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom. To pa pomeni, da prodana pravna oseba zaživi novo poslovno življenje, razbremenjena dotedanjih dolgov (primerjaj 5. odstavek 147. člena ZPPSL) in torej ni pravni naslednik dotedanje pravne osebe na pasivni strani. Dolgovi se namreč upnikom poplačajo iz kupnine za prodano pravno osebo, iz katere se oblikuje stečajna masa (3. odstavek 147. člena ZPPSL).

Ker bi tožeča stranka do poplačila svoje terjatve lahko prišla le v stečajnem postopku, ta pa je bil zoper stečajno maso že pravnomočno zaključen, tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vloženo ugotovitveno tožbo. Zmotno je namreč njeno pritožbeno stališče, da bo po uspešno uveljavljanem tožbenem zahtevku v tem postopku, lahko "rekonstruirala" določena pravna ravnanja v stečajnem postopku. V stečajnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, niti predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije (3. odstavek 11. člena ZPPSL), zato ni možnosti, da bi pravnomočno končani stečajni postopek tožena stranka lahko "obudila". Le v stečajnem postopku pa bi kot upnik lahko prišla do poplačila svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika oz. stečajno maso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje tožečo stranko oprostilo plačila stroškov sodnih taks (1. točka izreka), tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, ki sta jo 9.11.2000 sklenila L. d.d. Ljubljana in B. d.o.o. Ljubljana, zavrglo (2. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov drugotožene stranke (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se drugotoženi stranki B. d.o.o. prepovedalo karkoli spreminjati na nepremičnini, ki jo je pridobila na podlagi pogodbe, sklenjene 9.11.2000 s prodajalcem L. d.d. (4. točka izreka).

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka navedenega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala ničnost pogodbe, sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko dne 9.11.2000, ker naj bi prišlo pri postopku prodaje L. d.d. - v stečaju kot pravne osebe do nepravilnosti. V stačajnem spisu namreč ni najti ocene vrednosti nepremičnin, na katero se sklicuje cenilka v podani oceni vrednosti pravne osebe, slednja pa je ocenjena nenavadno nizko. Prodaja je tudi v nasprotju s pogojem iz 3. odstavka 146. člena ZPPSL. Svojo aktivno legitimacijo je utemeljevala s trditvijo, da je svojo terjatev prijavila kot upnik v stečajnem postopku L. d.d., Ljubljana - v stečaju. Meni, da "bo z izkazanim pravnim interesom lahko v stečajnem postopku rekonstruiral dinamiko izločevanja izločitvenega upnika in njegovo pravno ravnanje".

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da razlogi prvostopenjskega sodišča niso pravilni. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožnik ni terjal pravnega varstva zoper odločitev o višini kupnine v stečajnem postopku, zaradi česar po stališču prvostopenjskega sodišča redna sodna pot ni dopustna. Tako stališče je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS št. I/96 stran 10, po katerem nepravilnosti v postopku prodaje ni mogoče uveljavljati z ugovorom zoper postopek prodaje (torej v stečajnem postopku), pač pa le s tožbo na neveljavnost pogodbe, ki jo s kupcem sklene stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika.

Tožeča stranka ima torej načeloma možnost v posebnem sodnem postopku uveljavljati neveljavnost pogodbe (primerjaj 156. člen ZPPSL), če so za to izpolnjene določene predpostavke. Ena od procesnih predpostavk za uveljavljanje ničnosti pogodbe, če istočasno ni uveljavljan tudi dajatveni zahtevek, je tudi izkazan pravni interes z ugotovitveno tožbo (2. odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka smiselno pravni interes utemeljuje s svojim statusom upnika v stečajnem postopku LIK d.d. - v stečaju in zatrjevano možnostjo rekonstrukcije določenih pravnih ravnanj v stečajnem postopku.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil zaradi prodaje LIK d.d. - v stečaju kot pravne osebe s sklepom stečajnega senata dne 24.11.2000 stečajni postopek zoper prodano pravno osebo ustavljen in se je nadaljeval zoper stečajno maso in da je bil s sklepom stečajnega senata z dne 12.3.2001 stečajni postopek zoper stečajno maso zaključen. Čim pa je tako, je zmotno stališče pritožnika, da stečajni dolžnik še vedno obstaja, ker naj bi skladno z 2. odstavkom 171. člena ZPPSL dolžnik prenehal šele z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register, za dan vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register pa je šteti dan objave v Uradnem listu RS.

Pritožnik v pritožbi sam navaja, da je bil stečajni dolžnik LIK d.d. - v stečaju prodan kot pravna oseba. Stečajni postopek zoper prodano pravno osebo stečajni senat ustavi in ga nadaljuje le še zoper stečajno maso (4. odstavek 147. člena ZPPSL). Pri navedeni pravni osebi se na podlagi 3. odstavka 171. člena ZPPSL po uradni dolžnosti izbiršejo iz sodnega registra vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom. To pa pomeni, da prodana pravna oseba zaživi novo poslovno življenje, razbremenjena dotedanjih dolgov (primerjaj 5. odstavek 147. člena ZPPSL) in torej ni pravni naslednik dotedanje pravne osebe na pasivni strani. Dolgovi se namreč upnikom poplačajo iz kupnine za prodano pravno osebo, iz katere se oblikuje stečajna masa (3. odstavek 147. člena ZPPSL). Ker je bil s sklepom stečajnega senata z dne 12.3.2001 zaključen tudi stečajni postopek zoper stečajno maso, to pomeni, da dolžnika, zoper katerega bi upnik še lahko uveljavljal svoje terjatve, nastale bodisi pred začetkom stečajnega postopka, ali v teku stečajnega postopka, ni več. V sodni register se podatek o pravnomočnem zaključku stečajnega postopka zoper stečajno maso ne vpisuje. Glede na sporočilo (bivše) stečajne upraviteljice, da je bila dne 3.7.2001 razrešena pa je evidentno, da je postal tudi sklep o zaključku stečajnega postopka pravnomočen. Sklep o zaključku stečajnega postopka se sicer objavi v Uradnem listu RS (2. odstavek 169. člena ZPPSL), vendar pritožbeni rok zoper tak sklep ne teče od dneva objave v Uradnem listu RS, pač pa od dneva nabitja sodnega sklepa na oglasno desko sodišča (primerjaj 3. odstavek 13. člena ZPPSL).

Ker bi tožeča stranka do poplačila svoje terjatve lahko prišla le v stečajnem postopku, ta pa je bil zoper stečajno maso že pravnomočno zaključen, tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vloženo ugotovitveno tožbo. Zmotno je namreč njeno pritožbeno stališče, da bo po uspešno uveljavljanem tožbenem zahtevku v tem postopku, lahko "rekonstruirala" določena pravna ravnanja v stečajnem postopku. V stečajnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, niti predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije (3. odstavek 11. člena ZPPSL), zato ni možnosti, da bi pravnomočno končani stečajni postopek tožena stranka lahko "obudila". Le v stečajnem postopku pa bi kot upnik lahko prišla do poplačila svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika oz. stečajno maso.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna, ne sicer iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu, pač pa iz razloga, ker tožeča stranka pravne koristi za ugotovitveno tožbo ni izkazala (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 181. člena ZPP).

Na drugačno presojo ne vpliva pritožbena trditev, da v aprilu 2001, ko je tožeča stranka pregledovala stečajni spis, v njem ni bilo niti sklepa o zaključku stečajnega postopka z dne 12.3.2001, niti sklepa o razrešitvi stečajne upraviteljice z dne 3.7.2001. Slednjega v aprilu 2001 niti ni moglo biti, ker je bil izdan kasneje, sicer pa bi morebitne postopkovne kršitve v stečajnem postopku tožeča stranka lahko uveljavljala le v njem, ne pa v tem postopku. Tudi zatrjevano dejstvo, da oba navedena sklepa nista bila priložena s pritožbo napadenemu sklepu, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni moglo vplivati, zato ni podana niti smiselno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je bila ob zgoraj obrazloženem tožba pravilno zavržena, se izkaže, da tožeča stranka tudi ni izkazala verjetnosti terjatve, ki naj bi bila s predlagano začasno odredbo varovana. Ob pomanjkanju ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe (1. odstavek 272. člena ZIZ), je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in o stroških postopka odločilo glede na uspeh po 1. odstavku 154. člena ZPP.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).