Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačevati nadomestilo plače do odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bilo dolžno presojati vseh znakov kaznivega dejanja, saj bo to (ali ima tožniku očitana kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja) predmet dokaznega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati mesečno nadomestilo plače v višini 1.372,65 EUR bruto do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec ter v primeru zamude obračunati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti dalje do plačila; da začasna odredba učinkuje do izteka 30 dnevnega roka po pravnomočnosti sodbe izdane v tem individualnem delovnem sporu; da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve začasne odredbe in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v zvezi z začasno odredbo.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča, da verjetnost terjatve ni izkazana, saj je to v nasprotju s trditveno podlago in listinskimi dokazi, na podlagi katerih je sodišče odločalo. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker naj bi tožnik naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 2. odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št., 55/2008 in nadaljnji), pred 1. 11. 2008 pa kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu Kazenskega zakonika RS (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji). Opis po obeh zakonikih napotuje na „drugo osebo“, po 201. členu KZ na tisto, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, po 192. členu KZ-1 pa na tisto, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka. Kako naj bi tožnik moral skrbeti za mladoletnega J.P. oziroma kakšne so njegove dolžnosti do J.P., sklep obrazloži povsem neuspešno. Sklicevanje na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 609/98 z dne 17. 2. 1999, ne dokazuje ničesar, zlasti pa ni in ne more biti podlaga za kakršnokoli dolžnost tožnika do mladoletnega J.P., niti v smislu vzgoje, niti v smislu skrbi zanj. On je le partner matere mladoletnega J.P.. Izpodbijan sklep poskuša status tožnika prikazati v smislu dolžnosti, ki naj bi jih tožnik do J.P. imel, pri čemer se sklep sklicuje na komentar mag. Deisingerja. Skratka, če se sklep sklicuje na vse znake kaznivega dejanja, bi jih moral vsaj minimalno dokazati in obrazložiti. Iz navedb evidentno izhaja, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja in je iz tega razloga verjetnost, da terjatev tožnika do toženke obstoji, podana. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni prekludirana pri podaji izredne odpovedi tožniku. Nesporno je, da je bil dne 9. 8. 2011 s strani policistke K.K. narejen uradni zaznamek o zaznambi kaznivega dejanja. Že samo poimenovanje zaznamka evidentno kaže na to, da je bilo tega dne zaznano kaznivo dejanje. Zmotna je obrazložitev v delu, v katerem navaja, da naj bi se toženka seznanila s tožnikovimi dejanji dne 23. 9 2011, ko je PU ..., na podlagi uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih izdala akt, iz katerega je razvidna ugotovitev, da je tožnik osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je bil narejen uradni zaznamek o zaznambi kaznivega dejanja pred izdajo omenjenega akta, vendar pa povsem v nasprotju s to ugotovitvijo in izpostavljeno ugotovitvijo Komisije za pritožbe, da sta bila torej dne 9. 8. 2011 ugotovljena tako kršitev kot storilec, zaključilo, da ta uradni zaznamek ne more pomeniti seznanitve delodajalca z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Evidentno je torej, da je bil razlog za podajo izredne odpovedi delodajalcu znan dne 9. 8. 2011 in je takrat začel teči subjektivni 30 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je toženka izredno odpoved podala šele s sklepom z dne 21. 10. 2011, je zamudila prekluzivni rok, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tako razlogi, ki kažejo na utemeljenost tožbenega zahtevka prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno, v tej fazi postopka pa zadostuje stopnja dokazanosti, ki je na stopnji verjetnosti, česar sodišče ni upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji), je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, ob tem pa mora izkazati obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZIZ. Odločilno je, da morajo biti pogoj za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Iz navedb tožnika v tožbi in predloženih listin izhaja, da je tožena stranka dne 21. 10. 2011 tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu kriminalist specialist, v ..., izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti z delovnega razmerja, kršitev pa je imela tudi vse znake kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1. Navedeno je tožnik storil s tem, ko je kot druga oseba (partner otrokove matere), ki ima dolžnost skrbi in vzgoje, surovo ravnal z mladoletnim J.P. in ga trpinčil. Zaradi očitanih kaznivih dejanj je bil tožnik dne 29. 9. 2011 pridržan, kasneje pa je bil zoper njega odrejen pripor. Tožnik se je (dne 28. 10. 2011 in 2. 11. 2011) zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožil in Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije je s sklepom z dne 23. 11. 2011 pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno in potrdila odločitev organa prve stopnje.

Iz določbe 2. odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Sodišče pa ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odloča o kazensko pravni odgovornosti delavca, mora pa pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati kako so ti določeni v Kazenskem zakoniku in predvsem tudi, kako jih upošteva oziroma razlaga kazensko pravna teorija in sodna praksa. Ali so podani vsi znaki kaznivega dejanja, ki se očitajo tožniku, bo stvar dokaznega postopka sodišča prve stopnje. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo v sklepu o začasni odredbi presojati tudi vse znake kaznivega dejanja. Pri tem je pomembno, da tožena stranka tožniku očita tudi, da naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti z delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka namreč v izredni odpovedi ugotavlja, da je ravnanje tožnika v popolnem nasprotju s tem, kar se od policista zahteva in pričakuje, in sicer, da tudi v času, ko ne dela, torej v prostem času, mora pri opravljanju svojega dela skrbeti za zakonitost in red. Tožnik namreč opravlja dela in naloge kriminalista specialista v ..., preiskuje najtežja kazniva dejanja, zato zelo dobro pozna postopke in ukrepe ob zaznavi storitve kaznivih ravnanj na področju zanemarjanja in surovega ravnanja z otroki. Tako splošna zakonodaja od tožnika zahteva, da se pri svojem delu vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale interesom delodajalca (35. člen ZDR). Policist kot javni uslužbenec mora namreč vedno ravnati tako, da ohrani in krepi zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče o tem, kdaj prične teči prekluzivni, subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tek prekluzivnega roka je vezan na dejansko seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bistvo prekluzivnega roka pa je, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje, kdaj se lahko delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa je seznanjen kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor delavca je lahko trenutek, ko delodajalec izve za razlog oziroma vse elemente očitane kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved, saj je zagovor kot pravica delavca, da udejanji svojo pravico do obrambe, bolj namenjena temu, da lahko delavec predstavi svoje razloge, s katerimi bi dokazal, da odpoved ni utemeljena (da odpovedni razlog ni podan, in da je nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu še mogoče). Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka s tožnikovimi dejanji seznanila dne 23. 9. 2011, ko je Policijska uprava ..., na podlagi uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih izdala akt, iz katerega je razvidna ugotovitev, da je tožnik osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja. Glede na podano izredno odpoved z dne 21. 10. 2011, ne izhaja, da je podana izven 30 dnevnega subjektivnega roka in izven objektivnega roka, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Subjektivni rok za izredno odpoved namreč začne teči, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je dejansko vprašanje, ki bo predmet dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz do sedaj predloženih listinskih dokazov v spisu, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011 podana znotraj predpisanega prekluzivnega roka. Seznanitev z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje in šele v nadaljnjem postopku v tem individualnem delovnem sporu bo tožnik lahko dokazoval točnost svojih trditev, kdaj se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (ali ob zagovoru ali z dne 23. 9. 2011, ko je tožena stranka izdala akt iz katerega je razvidna ugotovitev, da je tožnik osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, ali dne 9. 8. 2011, ko je policistka K.K. izvedela za kršitev in za storilca). Iz trditev in k tožbi priloženih listinskih dokazov pa še ne izhaja verjetnost navedb tožnika, da je odpoved podana prepozno. Pri tem je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2010 in nadaljnji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Šele v primeru, če ugotovi, da je verjetnost izkazana, ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve in zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ali da bo terjatev zoper tožnika nastala v smislu 1. odstavka 272. člena ZIZ, zato na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. in 353. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve.