U-I-31/97

18. 2. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Polanec s Križnega vrha na seji dne 18. februarja 1999

s k l e n i l o:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petnajste alinee prvega odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94 in 69/98) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica izpodbija zakonsko določbo, po kateri zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje z njegovim pisnim soglasjem, ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v primeru, ko je po zakonu, kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi za prenehanje delovnega razmerja potrebno soglasje delavca. Na podlagi te zakonske določbe naj bi tako ne mogel uveljavljati denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti nihče izmed delavcev, ki sodijo po 36. d členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 29/92, 71/93, 19/94 in 38/94 - v nadaljevanju: ZDR) v varovane kategorije delavcev. Pisno soglasje takega delavca, da mu lahko preneha delovno razmerje, bi torej pomenilo, da bo prešel v odprto brezposelnost in se zavestno odrekel pravici do denarnega nadomestila. Čeprav naj bi bil nesporen namen ZDR varovati težje zaposljive kategorije delavcev in socialno ogrožene delavce pred prenehanjem delovnega razmerja, naj bi bilo vprašanje, zakaj zahtevati pisno soglasje, saj jim izpodbijana določba ne daje nikakršne možnosti za uveljavitev denarnega nadomestila in s tem izenačitev z drugimi delavci v primeru, ko bi jim to ustrezalo.

2.Pobudnica utemeljuje pravni interes s svojim konkretnim primerom. Delovno razmerje ji je prenehalo kot starejši presežni delavki z zagotovljenim izplačevanjem denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za predčasno pokojnino. Ko se je po poteku šestmesečnega odpovednega roka zglasila na Zavodu za zaposlovanje, naj bi ugotovili, da je tudi delovni invalid in da ji delovno razmerje ne bi smelo prenehati brez njenega soglasja. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjala, sedaj pa je zamudila tudi že vse roke za uveljavljanje varstva pravic. Zavod za zaposlovanje ji pravice do denarnega nadomestila ne prizna. Pobudnica še meni, da bi se soglasje invalida za prenehanje delovnega razmerja, lahko štelo le za odpoved delovnopravni imuniteti, ne pa tudi kot odpoved pravicam iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izpodbijana določba naj bi kratila pravice delovnih invalidov iz delovnega razmerja in iz zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma naj bi delovne invalide postavljala v neenakopraven položaj glede na ostale.

B.

3.Invalidom je na podlagi 52. člena Ustave zagotovljeno varstvo v skladu z zakonom. Ena od zakonsko določenih posebnih oblik varstva invalidov je tudi določba prvega odstavka 36. d člena ZDR, po kateri delavcu invalidu, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno, delovno razmerje iz tega razloga ne more prenehati, če mu ni zagotovljena socialna varnost ali če s tem sam ne soglaša. Socialna varnost se takemu delavcu lahko zagotovi bodisi z upokojitvijo (če za to izpolnjuje pogoje), bodisi z zagotovitvijo delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. Do takrat ima zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja, po izrecni določbi tretjega odstavka 36. d člena ZDR pa mu gre v primeru odrejenega čakanja na delo nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti.

4.Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (tretji odstavek 1. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94 in 69/98 - v nadaljevanju: ZZZPB). ZDR izhaja iz predpostavke, da postane delo delavca nepotrebno iz razlogov na strani delodajalca. Nujni operativni razlogi so po 29. členu ZDR tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije oziroma delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti. ZDR torej ne predvideva, da bi delavci soglašali z uvrstitvijo med presežke ali da bi bili celo pobudniki za to. Invalidnost (in starost) tudi ni okoliščina, zaradi katere delavci ne bi smeli biti uvrščeni med presežke.

5.Tudi ZZZPB v 19. členu ne določa kot izključevalnega kriterija soglasja za uvrstitev med trajne presežke, ampak zahteva soglasje k prenehanju delovnega razmerja, kadar je to skrajni ukrep za razreševanje presežkov delavcev. Tu pa je (na ravni zakonske ureditve) med presežnimi delavci bistvena razlika, če je delavec invalid ali ne. Če ni invalid, mu delovno razmerje brez njegove volje (in praviloma tudi proti njegovi volji) preneha, zato mu gredo pod pogoji iz ZZZPB pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Delavcu invalidu kot presežnemu delavcu pa delovno razmerje ne more prenehati - ne glede na to, da na samo ugotovitev, da je njegovo delo nepotrebno, ne more vplivati. Če kljub zakonsko zagotovljeni pravici do delovnega razmerja (zaposlitve), soglaša s prenehanjem delovnega razmerja, je s stališča zavarovanja za primer brezposelnosti v enakem položaju kot tisti delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo po lastni izjavi ali na podlagi sporazuma z delodajalcem - brez zaposlitve so po svoji volji.

6.Procesni pogoj za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona je izkazan pravni interes pobudnika. Po drugem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ta podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do spremembe pobudnikovega pravnega položaja.

7.Konkreten primer pobudnice in njene navedbe o domnevni neenakosti se nanašajo na vprašanje izvajanja oziroma tolmačenja 36. d člena ZDR in 19. člena ZZZPB. Morebitne nepravilnosti v konkretnem primeru bi morala pobudnica uveljavljati v ustreznih postopkih pred pristojnimi organi in sodišči. Če za delovnopravni spor ni imela interesa (sedaj pa zanj ne izpolnjuje več procesnih pogojev), bi lahko in morala uveljavljati pravno varstvo zoper odločitev o zavrnitvi nadomestila za čas brezposelnosti. Kolikor bi ji bile v takem postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (npr. zaradi neustavne uporabe oziroma razlage zakona ali procesnih kršitev), bi lahko njihovo varstvo uveljavljala v postopku z ustavno pritožbo. Pobudnici namreč delovno razmerje ni prenehalo kot invalidu ampak kot starejši delavki. Zavrnitev nadomestila za brezposelnost zato ne temelji neposredno na izpodbijani določbi petnajste alinee prvega odstavka 19. člena ZZZPB, ampak na šestnajsti alinei istega člena, ker da ni uveljavljala varstva pravic zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Izpodbijana določba torej ne posega neposredno v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnice.

C.

8.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločitev je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen