Jedro

Tožniku očitno ne grozi preganjanje v Makedoniji kot nekdanjemu pripadniku albanske vojaške organizacije ONA, saj se po poročilih vladnih in nevladnih organizacij v Makedoniji izvaja Zakon o amnestiji, pa tudi tožnik je pred časom lahko potoval z makedonskim potnim listom v Slovenijo na začasno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo z dne 28.4.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke in obrazložitvi iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Strinja se z razlogovanjem tožene stranke, da domnevno preganjanje s strani makedonske policije, ki ga zatrjuje tožnik, in ki naj bi bilo posledica tega, da je bil pripadnik Osvobodilne narodne armade Albancev v Makedoniji (ONA), ne predstavlja preganjanja v smislu ZAzil oziroma mednarodnih konvencij. V upravno sodni praksi se je namreč izoblikoval pravni standard, po katerem se za preganjanje šteje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države.

Morebitno posamezno preverjanje identitete bivših pripadnikov ONA in morebitnega pridržanja s strani policije, da se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za amnestijo, pa še ne pomeni preganjanja v navedenem smislu. Sicer pa tudi iz poročil mednarodnih organizacij in državnih organov ZDA in Velike Britanije izhaja, da ne obstajajo podatki o tem, da bi bili nekdanji pripadniki ONA ogroženi ali preganjani s strani makedonskih oblastnih organov. Prav tako tudi ni informacij, da se Zakon o amnestiji v Republiki Makedoniji ne bi izvajal. Na koncu je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo svoje stališče za odločanje na seji kljub temu, da je tožnik predlagal v tožbi opravo glavne obravnave. Tožnik namreč ni ponudil nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je tožena stranka napačno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in mu prizna azil v Republiki Sloveniji. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, so v nasprotju s spisnimi dokazi. Tožnik je namreč pojasnil, da mu grozijo policisti zaradi njegovega nekdanjega članstva v organizaciji ONA. Maltretiranje in preganjanje je prijavil policiji, ki pa mu ni nudila ustrezne zaščite. Zato meni, da preganjanje, ki ga je doživel, ustreza pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti. Graja tudi odločitev sodišča o odločanju na seji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove navedbe o preganjanju s strani policije ne ustrezajo izkazanemu stanju v Makedoniji, kakor ga je ugotovila tožena stranka na podlagi številnih aktualnih poročil vladnih in nevladnih organizacij. Tudi navzočnost mednarodnih organizacij je po mnenju pritožbenega sodišča zagotovilo, da je nadzor nad izvajanjem Zakona o amnestiji nepristranski in učinkovit. Sicer pa je tožnik že predhodno bival v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega vizuma. V Slovenijo je tedaj prišel z makedonskim potnim listom in je po lastni izjavi odpotoval tudi v Italijo. Sedaj, po večletnem premirju v Makedoniji, pa naj bi bil ogrožen in naj bi celo pustil svoj potni list skrit doma. Vse te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča kažejo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in pred njim tudi že tožene stranke, da je tožnik prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi zatrjevano preganjanje.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni razpisalo predlagane glavne obravnave. Tožnik je v tožbi sicer res predlagal glavno obravnavo, vendar je kot dokaz za nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja predlagal le svoje zaslišanje. Tožena stranka je namreč odločala o tožnikovi prošnji na podlagi 2. odstavka 35. člena v pospešenem postopku, ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, in ki se izvede le na podlagi podatkov, ki jih prosilec poda skupaj z vlogo. V skrajšanem postopku prosilca ni treba zaslišati. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik niti ne nasprotuje razlogom za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku in ne ponudi nasprotnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko na glavni obravnavi dokazal, da iz njegove vloge in izjave ob vložitvi vloge ni izhajala očitna neutemeljenost prošnje. Po presoji pritožbenega sodišča zato odločanje sodišča prve stopnje na seji in ne na glavni obravnavi ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.