Jedro

Pri prostovoljnem zavarovanju lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Nepravilno sta zato sodišči prve in druge stopnje pri obravnavanju toženkinega ugovora zavarovalne vsote upoštevali to vsoto v valorizirani vrednosti. Ko sta prisodili tožeči stranki odškodnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, sta kršili načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v 394. členu ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede drugotožene stranke spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Zavarovalnica ...je dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko Cestnim podjetjem ... tožeči stranki 9.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3. 1990 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka Zavarovalnica ... je dolžna plačati tožeči stranki 48.085,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1994 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, in sicer do zneska 13.304,00 SIT solidarno s prvotoženo stranko Cestnim podjetjem...

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo drugotoženi stranki Zavarovalnici .., da plača po sodbi P 291/90 tožeči stranki znesek 45.010,80 SIT z zamudnimi obrestmi, kot so bile prisojene že v sodbi P 291/90, kar vse je dolžna plačati nerazdelno s prvo toženo stranko Cestnim podjetjem ..., in znesek 115.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1992 do plačila; višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pri ponovnem sojenju je prvostopno sodišče obravnavalo le nepremoženjsko škodo glede na zvišani tožbeni zahtevek, glede premoženjske škode pa zavzelo stališče, da gre za razsojeno stvar. Znesek 115.000,00 SIT predstavlja le ekvivalent vrednosti že prisojene odškodnine za negmotno škodo v zadevi P 291/90. Ugotovilo je tudi, da zavarovalna vsota iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med obema toženima strankama, zadošča za kritje celotne odškodnine. Valorizirana zavarovalna vsota znaša po izračunu sodišča v mesecu maju 1992 108.137,25 SIT. Ker pri izračunu še ni mogel biti upoštevan podatek o indeksu drobnoprodajnih cen za mesec junij 1992, ko je sodišče odločilo, in ker je bila zavarovalna vsota iz januarja 1989 v primerjavi z decembrom 1989 (datum škodnega dogodka) že znatno razvrednotena, je sodišče prisodilo odškodnino, kot izhaja iz izreka sodbe, kljub temu, da gre za malenkostno razliko med valorizirano zavarovalno vsoto in prisojeno odškodnino.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila drugotožena stranka. Njeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe poudarja, da odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnici še ni bila plačana. Zato je sodišče prve stopnje glede tožene stranke - zavarovalnice pravilno razsodilo po zvišanih zahtevkih, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe in v višini, ki ustreza uveljavljani in ugotovljeni škodi. Ni torej šlo za razsojeno stvar. Sodišče prve stopnje je valoriziralo zavarovalno vsoto v skladu z uveljavljeno sodno prakso in zavzelo pravilno stališče, da zavarovalna vsota s prisojeno odškodnino ni prekoračena. Tožena zavarovalnica je dolžna na podlagi zavarovalne pogodbe sklenjene s prvotoženo stranko plačati prisojeno odškodnino. Stvar razmerja iz zavarovalne pogodbe pa je le to, če in v kakšni višini bo zavarovalnica do Cestnega podjetja uveljavljala povračilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v ponovno razsojo sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče valoriziralo zavarovalno vsoto po svojih kriterijih. Ni bilo upoštevano, da je zavarovanje civilne odgovornosti prostovoljno zavarovanje in se pri takem zavarovanju stranke vsako leto posebej dogovorijo o višini kritja (zavarovalnih vsot). Zavarovanec zavestno sprejme rizik, da bo moral sam kriti del škode, če ne bo zavaroval svoje odgovornosti za vso možno škodo. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče se ni "spuščalo" v razmerje, temveč je le pavšalno ugotovilo, da zavarovalna vsota zadošča. Revidentka meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker se Cestnemu podjetju očita, da ni posipalo cestišča, čeprav so obstajali znaki o možnosti poledice.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija navaja, da uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tega očitka pa v nadaljevanju revizija ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ni preizkušalo v okviru tega revizijskega razloga (člen 386 ZPP), razen glede 10.točke člena 354/2 ZPP, ki pa ni podana.

Revidentka se sklicuje tudi na prometni znak, ki naj bi na delu cestišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka, opozarjal na možnost poledice. Te navedbe pa so dejanske narave in jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati še v revizijskem postopku (člen 385/3 ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje pa sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta toženi zavarovalnici naložili plačilo odškodnine preko nominalnega zneska zavarovalne vsote dogovorjene med toženima strankama v zavarovalni pogodbi. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč sta toženi stranki sklenili pogodbo o prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo prvotožene stranke, v dodatku k polici z dne 19.10.1989 pa določili znesek zavarovalne vsote v višini takratnih 97.500.000,00 din - sedaj 9750,00 SIT. V spornem primeru je bila torej sklenjena pogodba o prostovoljnem zavarovanju, s katero se je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki zavarovala pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim, pri čemer sta pogodbeni stranki dolžnost zavarovalnice kriti nastalo škodo omejili do navedenega denarnega zneska. Pogodba o prostovoljnem zavarovanju, kot je sporna, za zavarovanca torej vsebuje možnost, da znesek, ki mu ga bo zaradi nastalega zavarovalnega primera dolžna zavarovalnica kriti iz naslova sklenjenega zavarovanja, ne bo zadostoval za pokritje povzročene škode; zavarovalnica tako odgovarja zavarovancu le v okvirih nominalne zavarovalne vsote in zato tudi ni dolžna plačati več oškodovancu, če ta naperi tožbo direktno zoper njo (1. odst. 941. člena ZOR); po cit. zakonskem določilu obveznost zavarovalnice do oškodovanca ne more biti večja od njene obveznosti do zavarovanca. Ni mogoča takšna razlaga cit. zakonske določbe, ki bi zaradi padca vrednosti denarja dopuščala ponovno vrednotenje zavarovalne vsote pri ugotavljanju njene zadostnosti za pokritje nastale škode. Zavarovalnica bi bila ob takšnem stališču v primeru, kot je sporni (ko znesek odškodnine za povrnitev nastale škode presega nominalno zavarovalno vsoto), dolžna plačati oškodovancu več, kot pa znaša njena obveznost do zavarovanca iz kritnega razmerja. Takšno obravnavanje direktnih zahtevkov oškodovancev zoper zavarovalnico bi tako pomenilo socializacijo rizikov v korist oškodovancev, ki pa nima podlage v namenu prostovoljnega zavarovanju. V tem se prostovoljno zavarovanje razlikuje od obveznega zavarovanja odgovornosti, kjer je prvenstveni namen zavarovanja varstvo oškodovancev - žrtev nezgod, ki jih povzročijo prevozna sredstva (določbe 2. odst 6. člena in 83. do 110. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ 17/90). Gre za zavarovanje, katerega sklenitev zahteva prisilni predpis zaradi socializacije rizikov, ki nastopijo zaradi uporabe oz. delovanja nevarnih stvari. Pri prostovoljnem zavarovanju pa je v ospredju varstvo zavarovančevega premoženja v primeru, ko ga bremeni dolžnost plačila odškodnine osebi, kateri je povzročil škodo; pogodbeni stranki skleneta pravni posel na podlagi proste volje, ki je ne narekuje noben prisilni predpis zaradi varstva oškodovancev. Pri takšnem zavarovanju lahko torej oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Nepravilno sta torej sodišči pri obravnavanju toženkinega ugovora zavarovalne vsote upoštevali to vsoto v valorizirani vrednosti. Ko sta prisodili tožeči stranki odškodnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, sta glede na obrazloženo kršili načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v 394. členu ZOR. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej zoper zavarovalnico utemeljen le do zneska nominalne zavarovalne vsote - 9750,00 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.3.1990, kar je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko (primerjaj glede prvotožene stranke pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, opr.št. P 291/90, z dne 11.4.1991). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje sta torej materialnopravno nepravilni, kolikor je z njima prisojena tožeči stranki odškodnina preko navedenega zneska. Zato je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, kot je razvidno iz izreka revizijske odločbe (člen 395/1 ZPP). Ker je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je odločalo o stroških vsega postopka (člen 166/2 ZPP). Stroške je priglasil a le tožeča stranka. Revizijsko sodišče jih je odmerilo od zneska, s katerim je v tej pravdi uspela (9750,00 SIT), upoštevaje pri tem meje stroškovnega zahtevka tožeče stranke in določbe Zakona o sodnih taksah in Tarife za storitve pravne pomoči in Tarife za odvetniške storitve. Na tej podlagi napravljeni izračun pomeni za toženo stranko obveznost plačila 48.085,00 SIT stroškov z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske odločbe do plačila, pri čemer je ta obveznost solidarne narave do zneska 13.304,00 SIT, ki je bil pravnomočno prisojen v breme prvotožene stranke s sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. P 291/90, z dne 11.4.1991.