Jedro

Tožeča stranka je bila na pravilnost oblikovanja tožbenega zahtevka ter na manjkajočo trditveno podlago o odločilnih dejstvih opozorjena že v sklepih sodišča prve in druge stopnje, z ugovorom nesklepčnosti pa se je branila tudi tožena stranka. Zato nadaljnje opozarjanje ni bilo potrebno in bi sodišče v nasprotnem primeru poseglo v razpravno načelo in preseglo mejo nepristranskosti.

Tožbeni zahtevek po 61. členu ZD (razveljavitev oporoke) je oblikovalni in ne ugotovitveni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da lastnoročna oporoka z dne 10.11.2009 in oporoka pred pričami z dne 16.7.2010 pokojne M. D. nista pravno veljavni in za plačilo pravdnih stroškov (točka I/1 in 2 izreka). Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka na podlagi oporoke z dne 10.10.2006 upravičena do celotne dediščine po pokojni M. D. in da ji je tožena stranka dolžna izročiti v izreku naštete nepremičnine, zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v njeno korist ter delnice in denarna sredstva na bančnih računih (točka I/3). Pravdne stroške tožene stranke v višini 400,27 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Navaja, da je bil prvotni zahtevek po tožbi jasen, da gre za razveljavitev kasnejših oporok. Če je sodišče menilo, da je bil zahtevek nesklepčen, bi moralo tožnico na to konkretno opozoriti. Tudi če ni bil postavljen po pričakovanih sodišča, je iz ugotovitvenega zahtevka za neveljavnost oporok mogoče zaključiti, da je zahtevana njihova razveljavitev. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze. Ker jih ni, je podana bistvena kršitev določb ZPP.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja v smeri absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje pravdnih strank, postavitev izvedencev) je prepozna in zato neupoštevna (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Sodišče jih je obrazloženo zavrnilo na glavni obravnavi 6.5.2014 (podatki na redni št. 29). Tožeča stranka navedene procesne kršitve tedaj ni uveljavljala. V pritožbi tega ne opraviči. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka jo mora uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se lahko upošteva le, če stranka svojo zamudo pri grajanju opraviči. Tem zakonskim pogojem pritožnica ni zadostila in na navedeno kršitev ni treba odgovarjati.

6. Tudi zaradi očitanega opuščenega materialnega procesnega vodstva sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom istega zakona.

7. Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke in posledično zahtevek za ugotovitev dedne pravice tožeče stranke ter za izročitev zapuščine s strani tožene stranke je zavrnilo po ugotovitvah, da je prvi tožbeni zahtevek kljub več opozorilom sodišča (prve in druge stopnje) ter tožene stranke ostal nesklepčen glede dejanskih navedb o razlogih po 59., 60. in 62. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanj: ZD) za neveljavnost oporok ter glede stvarnega predloga, ki je bil napačno oblikovan (ugotovitveni zahtevek namesto oblikovalnega).

8. Ugotovitev o pomanjkljivih, nasprotujočih si in nesklepčnih dejanskih trditvah, ki so take ostale kljub opozorilom sodišča in nasprotne stranke, pritožba niti ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, ker imajo oporo v podatkih spisa. Ker je tožba zaradi manjkajočih trditev ob pravnoodločilnih dejstvih glede neveljavnosti oporok ostala nesklepčna, je bil tožbeni zahtevek že iz tega razloga pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

9. Pač pa pritožba izpostavlja, da bi moralo sodišče tožečo stranko konkretno opozoriti na nesklepčnost tožbenega zahtevka zaradi nepravilno postavljenega stvarnega predloga. Pri tem prezre, da jo je na pravilnost tožbenega zahtevka, kot ga zahteva 61. člen ZD (oblikovalni in ne ugotovitveni, kot je bil postavljen), prav tako kot na manjkajočo trditveno podlago o odločilnih dejstvih opozorilo sodišče že v sklepu o začasni odredbi, izdanem takoj po vložitvi tožbe (7.11.2012). Pri tem je izrecno navedlo tudi sodno prakso, ki se je v tej smeri spremenila in ustalila že v letu 2010 (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010), to je dve leti pred vložitvijo tožbe v tej zadevi. Opozorilo o nesklepčnosti je ponovilo pritožbeno sodišče v sklepu z dne 5.12.2012, ko je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi. Z ugovorom nesklepčnosti se je nenazadnje branila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. S tem je sodišče v zadostni meri upoštevalo načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in tožeči stranki omogočilo, da bi zahtevek popravila. Nadaljnje opozarjanje ni bilo potrebno. V nasprotnem primeru bi sodišče že poseglo v razpravno načelo in preseglo meje nepristranskosti. Tudi izrecnega konkretnega opozorila na popravo zahtevka sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ne sme podajati. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je namreč stvar tožeče stranke same. Sodišče lahko v okviru razjasnjevalne dolžnosti daje le pobude za spremembo stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, da stranka ne bi izgubila pravde oziroma pravdnega varstva samo zato, ker je napačno formulirala oziroma postavila tožbeni predlog. V ta sklop pojasnil sodi tudi opozorilo na spremembo stvarnega predloga kot posledico spremenjene sodne prakse. Temu je sodišče z opravljeno aktivnostjo, opisano v razlogih sodbe, ki jim sodišče druge stopnje pritrjuje, zadostilo. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo kljub napačnemu zahtevku sodišče samo razumeti, kakšno pravno varstvo uveljavlja tožeča stranka. Kot že rečeno, je postavitev pravilnega tožbenega zahtevka na tožeči stranki, in ga sodišče ne sme oblikovati samo namesto nje. Odločati mora v mejah postavljenega zahtevka, tudi če vidi in razume, da je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do česa več ali do česa drugega, kar vtožuje.

10. Ker pritožnica tožbenega zahtevka kljub prejetim opozorilom s strani sodišča in nasprotne stranke ni preoblikovala iz ugotovitvenega v oblikovalni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih oporok, ga je sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti pravilno zavrnilo. Posledično je materialnopravno pravilna tudi njegova odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova dediščinske tožbe. Tožnica zaradi neuspeha pri izpodbijanju oporok ni uspela dokazati, da je sama dedinja po zapustnici.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.