Jedro

Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je določen dokaz zavrnilo.

Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem: a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje Zg 40/2012 z dne 28. 11. 2012 se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbama (pravdnih) strank zoper sklep sodišča prve stopnje Zg 40/2012 z dne 21. 1. 2013 se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje Zg 40/2012 z dne 21. 1. 2013 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje Zg 40/2012 z dne 28. 11. 2012: Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvim navedenim sklepom toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.764,06 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Ugotovilo je, da je po izdaji sklepa o predhodni odredbi izvršitelj opravil rubež premičnih stvari tožene stranke, za katerega je izdal Obračun plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja št. 137/2012. Tožeča stranka mu je z vlogo z dne 23. 11. 2012 predlagala, da stroške zavarovanja naloži v plačilo toženi stranki. Tožeča stranka je posredovala vlogo takoj, ko je prejela cit. obračun za delo in povračilo stroškov izvršitelja, ter še pred končanim postopkom zavarovanja.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da tožeča stranka priglašenih stroškov ni ne pravilno izkazala in ne upravičila. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeči stranki priznalo stroške po predloženem stroškovniku izvršitelja, vendar stroškovnika ni priložilo sklepu, da bi bilo mogoče preveriti upravičenost njegove vsebine in jo preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Iz Dodatka št. 2 k zapisniku o opravljenem izvršilnem dejanju z dne 13. 11. 2012 (listna št. 32 spisa) izhaja, da je izvršitelj opravil določena dejanja zavarovanja. Za dejanje rubeža z dne 13. 11. 2012 je izdelal Obračun plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja št. 137/2012 z dne 14. 11. 2012 v znesku 1.764,06 EUR (listna št. 31 spisa). Obračun je naslovil na tožečo stranko in en izvod poslal sodišču prve stopnje. Isti obračun je tožeča stranka predložila v spis skupaj z vlogo z dne 23. 11. 2012 ter zahtevala, da te stroške sodišče prve stopnje naloži v plačilo toženi stranki (listna št. 33-34 spisa). Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je bil ta obračun vročen tudi toženi stranki, da bi se seznanila z njegovo vsebino. Iz spisa prav tako ni razvidno, da bi obračun vročilo toženi stranki skupaj z izpodbijanim sklepom. Na vročilnici je zapisano le “sklep z dne 28. 11.”. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ni povzelo vsebine obračuna, zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da stroškovnika ni priložilo cit. sklepu, da bi lahko preverila upravičenost vsebine in jo preizkusila. Ker tega ni storilo, toženi stranki z nezakonitim ravnanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je (smiselno) uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je glede na njeno naravo, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ugotovilo, da te kršitve postopka ne more samo odpraviti. Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej preveri, ali je tožeča stranka sploh plačala stroške izvršitelja, kar pomeni, da jo pozove na predložitev potrdila o plačilu. Nato naj v sklepu obrazloži priznane stroške, ali pa stroškovnik vroči toženi stranki skupaj s sklepom o stroških, da bo imela možnost seznaniti se z njegovo vsebino.

O pritožbah (pravdnih) strank zoper sklep sodišča prve stopnje Zg 40/2012 z dne 21. 1. 2013: Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugim navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Zg 40/2012 z dne 18. 10. 2011 (prva točka izreka) in sklenilo, da vsaka (pravdna) stranka nosi svoje stroške postopka (druga točka izreka). V dokaznem postopku je vpogledalo in dokazno ocenilo sklep VL 57958/2012 z dne 3. 10. 2012 in ugovor zoper ta sklep, izpis iz spletne strani, časopisne članke, izpis iz spletne strani GVIN, letno poročilo za toženo stranko za 2011, zgodovinski izpis iz sodnega registra, redni izpis iz sodnega registra, izpis iz zemljiške knjige, sklep o izvršbi, sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka St 1465/2012 z dne 23. 10. 2012, izpis iz spletne strani GVIN in računovodske izkaze tožene stranke.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbi (pravdni) stranki. Tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ . Tožeča stranka pa izpodbija sklep sodišča prve stopnje po pooblaščencu v drugi točki izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka

338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ . Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v ugovoru predlagala tudi izvedenca finančne stroke, vendar se sodišče prve stopnje do tega predlaganega dokaza sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč se o njih ni izreklo. Zato zavrača navedbe sodišča prve stopnje v smislu pomanjkanja dokazov z njene strani, saj je sprejelo očitno arbitrarno odločitev, ki nasprotuje zakonu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V odgovoru navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo dokazno vrednost podatkov G., ki so izkazovali, da je imela tožena stranka na dan 15. 1. 2013 svoje transakcijske račune blokirane več kot 200 dni. Tožena stranka v ugovoru ni prerekala vsebine podatkov G. oziroma ni predložila nasprotnih dokazil, zaradi česar jim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po prvem odstavku 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj), če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj).

Tožena stranka je v dokaz trditev o svojem zadostnem premoženjskem stanju, da za tožečo stranko ne bi obstajala verjetna nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, predlagala tudi določitev izvedenca finančne stroke (listna št. 22 spisa). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo ugovor tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka s predlaganimi dokazi ni uspela dokazati svojega ustreznega premoženjskega stanja. Toda sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem: a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (1). Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da se do njenega predlaganega dokaza sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je storilo (smiselno) uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po osmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da glede na njeno naravo, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo odpraviti te kršitve postopka. Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo tudi drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ). S pritožbo tožeče stranke izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o stroških v drugi točki izreka sklepa pa je razveljavilo posledično, kar pomeni, da je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, čeprav brez njene vsebinske presoje.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje obrazloži oziroma poda razloge za morebitno zavrnitev predlaganega dokaza tožene stranke z izvedencem finančne stroke, oziroma odredi in izvede ta dokaz ter o ugovoru tožene stranke ponovno odloči. op. št. 1: Prim. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 368/2004, II Ips 425/2011.