Jedro

RS odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 27.500.000 SIT, ki naj bi jo tožnik utrpel med služenjem vojaškega roka v Sloveniji (v času obstoja bivše SFRJ) dne 30.10.1984. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v navedenem obsegu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo odškodninske odgovornosti tožene stranke in določitvijo pravične denarne odškodnine za prizadejano škodo, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji je povzet potek dogodkov, nanašajočih se predvsem na proces proti tedanji državi SFRJ in kasneje proti toženi stranki kot njeni pravni naslednici. Tožena stranka je pasivno procesno legitimirana, tožnik pa se je poškodoval med služenjem vojaškega roka v bivši JLA, vendar na območju tožene stranke, Republike Slovenije. JLA je bila oborožena institucija celotne države, katere naslednica je na svojem področju tudi tožena stranka. Ali je v skladu z materialnim pravom, zlasti pa z ustavnim načelom o enakosti pred zakonom, da tožnik ne more doseči denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, čeprav ni mogel vplivati na zgodovinski potek razpada SFRJ? Pri tem se revizija sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča U-I-195/99-35, ko je bilo odločeno tako glede pasivne legitimacije tožene stranke, kot tudi glede njene odgovornosti - čeprav to ni izrecno zapisano v navedeni odločbi. Republika Slovenija je namreč od bivše SFRJ prevzela ne samo pravice, temveč tudi dolžnosti. Revident citira tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.11.2004, ki je postala pravnomočna in s katero je dosojena in plačana odškodnina v škodo tožene stranke svojcem pokojnega vojaka, ki je v letu 1987 v Mariboru pri opravljanju vojaške dolžnosti izgubil življenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Identično pravno vprašanje, ki se postavlja v tej pravdi, je bilo v sodni praksi že večkrat rešeno in je sodna praksa glede tega ustaljena. Nižji sodišči sta v tej smeri navedli potrebne podatke s sklicevanjem na pravno mnenje VS RS z dne 19.6.1997, ki je bilo sprejeto v zvezi s sodbo VS RS, opr. št. II Ips 43/97. Dejanske ugotovitve, sprejete v tej pravdi, ne omogočajo drugačnega sojenja: tožnik, ki mu je škoda nastala med služenjem vojaškega roka v JLA, ni niti državljan RS, niti ni v času plebiscita v Sloveniji imel stalnega bivališča, niti v Sloveniji ni dejansko bival. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, izraženim v sodbi sodišča prve stopnje, da mora biti prevzem pravnih razmerij bivše federacije enakovreden za vse države naslednice, kar se kaže v prevzemanju obveznosti do svojih državljanov, ne glede na kraj nastanka obveznosti. Ob razpadu nekdanje SFRJ je tožniku bila dana možnost, da uveljavi svoj zahtevek proti svoji novi državi (BIH). V reviziji zatrjevana odškodninska odgovornost RS s sklicevanjem na ustavno odločbo U-I-195/99 z dne 12.12.2002 je utemeljeno zavrnjena v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi se je izpodbijana sodba strinjala. Ustavno sodišče je namreč zaradi dolgotrajne prekinitve postopkov ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS) in je zaradi tega odpravilo prekinitve postopkov, odločitev o utemeljenosti zahtevkov pa je prepustilo rednemu sodstvu.

Glede na citirano veljavno sodno prakso in v skladu z določbami Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) odgovarja RS le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom zaradi škodnega ravnanja JLA, ne glede na kraj škodnega dogodka. Navedeno jasno stališče, uveljavljeno v dosedanji sodni praksi, ne omogoča ugoditve reviziji, ki jo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.