Jedro

Tožnik, ki je navajal, da mu je toženec od leta 1997 zaradi nepravilnega obračuna pokojnine povzročal trpljenje in duševne bolečine, kar je negativno vplivalo na njegovo počutje ter odnose z družinskimi člani, s tem v zvezi pa ni predložil nobenih dokazov, niti ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, ni dokazal obstoja pravno priznane škode, zato ni upravičen do vtoževane odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 15.000,00 EUR v 15 dneh.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Navaja, da sodišče ni upoštevalo obširne dokumentacije, ki jo je predložil. Odločilo je v interesu tožene stranke. Dne 4. 1. 1999 je prvič vložil pritožbo pri sodišču, nato pa 23. 11. 2001 pripravljalno vlogo. Za dolgotrajno obravnavanje njegove zadeve je odgovorno sodišče oz. delavci posameznih senatov. Zahteva ugoditev zahtevku, v nasprotnem primeru se bo pritožil zoper delo sodišča in zaposlenih. V pritožbi odškodninski zahtevek zvišuje na 30.000,00 EUR. Prilaga odgovor toženi stranki v rokopisu z dne 26. 8. 2010, spremembo tožbe z dne 9. 4. 2009 ter zapis poteka glavne obravnave dne 26. 8. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Po listinah in podatkih v spisu je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 191/99 z dne 29. 10. 2002, delno spremenjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 19/2003 z dne 4. 6. 2004 dne 8. 12. 2004 izdala odločbo, s katero je pri izračunu pokojninske osnove upoštevala osebne dohodke za delo preko polnega delovnega časa, ter tožniku od 20. 6. 1997 dalje odmerilo predčasno pokojnino v višjem znesku in s to odločbo nadomestila odločbo z dne 27. 10. 2004. Dne 10. 12. 2004 je nato tožena stranka izdala še odločbo o odmeri predčasne pokojnine, tudi ob upoštevanju povečane pokojninske osnove, od 23. 3. 2002 dalje, s katero je odločila, da se izplačani zneski poračunajo, ter se nadomesti odločba z dne 8. 12. 2004. Navedena odločba je bila tožniku vročena 17. 12. 2004. Iz listin v spisu tudi izhaja, da je tožena stranka tožniku 18. 1. 2005 nakazala 545.044,00 tedanjih SIT, kar je vključevalo poračun zneskov predčasne pokojnine za obdobje od 20. 6. 1997 do 22. 3. 2002 v znesku 148.988,00 SIT, poračunane zneske starostne pokojnine za obdobje od 23. 3. 2002 do 31. 12. 2004 v znesku 259.874,00 tedanjih SIT ter s sodno odločbo priznane zamudne obresti v znesku 136.068,00 tedanjih SIT. Na tožnikovo zahtevo, da se mu zaradi nepravilnega izračuna pokojninske osnove zakonske zamudne obresti od premalo izplačanih zneskov pokojnine izplačajo tudi za obdobje od 20. 6. 1997 do 26. 6. 2002 je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 359/2009 z dne 15. 7. 2009, s katero je bila delno spremenjena sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 321/2009 z dne 9. 4. 2009, toženi stranki naloženo, da na račun zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 1. 2000 dalje tožniku izplača 339,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 81.476,12 SIT od 20. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 339,99 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v 8 dneh. Z navedenimi odločitvami je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine, kot jo določa 2. odst. 276. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožena stranka je bila namreč tožniku dolžna izplačati predčasno oz. starostno pokojnino v višjem znesku za nazaj na podlagi odločbe sodišča, zato mu je bila dolžna izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, ob upoštevanju, da je takšna ureditev v ZPIZ-1 začela veljati 1. 1. 2000. Tožnik ni zatrjeval ali predložil dokazov, da tožena stranka navedene obveznosti ne bi pravočasno, kot določa 4. odst. 276. čl. ZPIZ-1, izpolnila.

Tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR ni z ničemer utemeljen. Tožena stranka po 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Po temeljnih določbah ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl.). Že tožba mora po 1. odst. 180. čl. ZPP obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Po 1. odst. 286. čl. ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavno navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Določbe o ugotavljanju škode, vzročne zveze med ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja ter nastankom škode ter o ugotavljanju odgovornosti je za čas pred 1. 1. 2002 določal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in št. 57/89), po tem datumu pa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Nastanek škode, vzročno zvezo ter višino nastale škode mora zatrjevati in dokazati tožnik oz. oškodovanec, toženec oz. povzročitelj škode pa lahko dokazuje, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnik v tožbi in na naroku 26. 8. 2010 navaja, da mu je tožena stranka od leta 1997 zaradi nepravilnega obračuna pokojnine povzročala trpljenje in duševne bolečine, kar je negativno vplivalo na njegovo počutje ter odnose z družinskimi člani. Navedel je tudi, da mu je škoda nastajala zaradi izgube časa ter potnih stroškov. V zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so zatrjevane duševne bolečine res obstajale, sklicuje se le na listine v upravnem spisu tožene stranke. Definicija škode po 132. čl. OZ (ki je, kar zadeva fizične osebe vsebinsko enaka definiciji v 155 čl. ZOR) obsega tudi telesne in duševne bolečine oz. strah, vendar je za ugotovitev pravno priznane škode potrebno dokazati, da je bila zaradi kršitve osebnostnih pravic ter povzročenega strahu stopnja bolečin in strahu ter njuno trajanje tolikšno, da opravičujejo denarno odškodnino, poleg tega pa je potrebno tudi dokazati, da je vzrok pretrpljenim duševnim bolečinam neposredno v ravnanju tožene stranke. Tožnik ni predlagal nobenega dokaza, na primer zdravniškega izvida, da so pri njem dejansko obstajala psihična stanja, ki so lahko razlog za priznanje odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodbo Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 509/2000 z dne 17.05.2001), v kateri sodišče ugotavlja, da napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke, prav zaradi pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, nima za posledico pravno priznane škode. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Psp 689/2007 z dne 19. 2. 2008, potrjeni s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 323/2008 z dne 9. 3. 2009 sprejelo stališče, da pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Tudi, če gre za nastanek škode, ki se kaže kot subjektivni tožnikovi občutki, je dodaten pogoj, da gre za pravno priznano škodo (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 165/2004 z dne 21.12.2004). Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke, za katero niti ni dokazano, da je pri tožniku povzročila objektivno, z zdravniškimi izvidi potrjeno psihično bolečino ali strah, nima za posledico pravno priznane škode.

Tožnik ni opredelil časa, ko naj bi mu škoda nastala, glede na vloženo zahtevo 9. 4. 2009 je zato utemeljen tudi ugovor tožene stranke, da je terjatev za plačilo odškodnine zastarala.

Ker tožnik ni dokazal obstoja nobenega izmed elementov odškodninske odgovornosti, niti ni dokazal, kdaj naj bi mu zatrjevana škoda nastajala in je zato utemeljen tudi ugovor zastaranja, je prvostopenjsko sodišče zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožnik navaja nova dejstva in sicer zahteva odškodnino 30.000,00 EUR, za plačilo pa naj bi bilo odgovorno sodišče oz. člani posameznega senata. V pritožbi po določbi 337. čl. ZPP pritožnik ne more navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov, če obenem ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. ZPP. Toliko bolj to velja za navajanje druge odgovorne osebe šele v pritožbi oz. za nedopustno spremembo tožbe tako, da tožnik namesto prvotne tožene stranke dejansko toži nekoga drugega. Takšna sprememba je po 187. čl. ZPP dopustna le do konca glavne obravnave in še to pod pogojem, da tisti, ki naj vstopi v pravdo namesto tožene stranke, v to privoli, če pa se je tožena stranka (v obravnavanem primeru Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev. V tem sporu niso izpolnjeni nikakršni pogoji za zahtevek za plačilo odškodnine niti do toženca niti do kogarkoli drugega.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.