Jedro

Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede presoje, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, dolžan upoštevati ureditev, kot izhaja iz (občinskega) prostorskega načrta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenska Bistrica zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 459/1 k.o. …. V obrazložitvi odločbe navaja, da predmet predvidenega posega leži na območju, ki je po Dolgoročnem planu – prostorski del – Občine Slovenska Bistrica za obdobje 1986 - 2000, dopolnjen 2003 (Uradni list RS, št. 42/92, 35/94, 41/97, 72/99, 59/03, 131/04, 47/06, 53/2011, v nadaljevanju Prostorski plan) opredeljeno kot drugo kmetijsko zemljišče – K2. Pogoje za posege na navedenem območju ureja Odlok o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje Občine Slovenska Bistrica (Uradni list SRS, št. 29/89, Uradni list RS, št. 43/92, 3/93, 35/94, 5/00, 45/00, 53/11, 88/11, v nadaljevanju Odlok), ki določa, da se na območju 2. kmetijskih zemljišč lahko izvaja obstoječa kmetijska dejavnost, in sicer se lahko načrtujejo agrarne operacije in vodni zadrževalniki za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč ter pomožni kmetijski objekti in omrežja določene gospodarske javne infrastrukture (člen 7k Odloka). Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki ga je predložila tožeča stranka, ni izdelan skladno z namensko rabo prostora po Prostorskem planu, saj Odlok na območju kmetijskih površin ne dovoljuje gradnje stanovanjskega objekta. PGD sicer predvideva preoblikovanje stavbnega zemljišča v smislu določb v podpoglavju 3.2. Prostorskega plana, vendar prvostopni organ zaključuje, da bi moral biti Prostorski plan korigiran v smislu spremembe planske namembnosti zemljišča, na katerem želita investitorja graditi, pred izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ namreč v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presoja le skladnost projekta z izvedbenim prostorskim aktom, ni pa pristojen, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odloča o preoblikovanju stavbnega zemljišča. Zaradi navedenega je mnenje urbanistične komisije Občine Slovenska Bistrica zgolj informativne in posvetovalne narave, zato upravni organ nanj ni vezan. Ker torej nameravana gradnja ni v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. V skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP mora pristojni organ odločati v upravni zadevi po zakonu in podzakonskih predpisih, zato je o dopustnosti nameravane gradnje mogoče odločiti samo v okviru določb ustreznih materialnih predpisov. Planiranje v prostoru je v pristojnosti občinskih organov, zaradi česar ni mogoče v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na željo investitorjev spreminjati namenske rabe zemljišč. Namenska raba obravnavanega zemljišča pa ni ustrezna namembnosti objekta, ki ga investitorja načrtujeta graditi. Po mnenju tožene stranke tudi določba Prostorskega plana o natančnejši določitvi stavbnega zemljišča ne podeljuje upravnemu organu pristojnosti za spreminjanje planske namembnosti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, prav tako se ne nanaša na situacije, kot je v obravnavanem primeru.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Meni, da bi tožena stranka morala uporabiti in izvršiti določbe Prostorskega plana ter si pravilno razložiti 42. odstavek poglavja 3.2. navedenega akta. Tožeča stranka je dejansko plan korigirala pred izdajo gradbenega dovoljenja, saj je bil predložen PGD izdelan z namensko rabo prostora, kar lahko potrdi projektant. Pri tožeči stranki se je izkazala potreba po graditvi stanovanjskega objekta na parc. št. 291 k.o. …, vendar ta parcela v celoti ne ustreza pogojem gradnje, zato je bil skladno s Prostorskim planom podan predlog za prestavitev dela stavbnega zemljišča na parc. št. 459/1 v velikosti 600 m2 in je ta parcela v neposredni bližini parc. št. 291 iste k.o.. Navedeno je v skladu z določbo 42. odstavka 3. člena Prostorskega plana, kar potrjuje tudi razlaga navedene določbe, ki jo je podala Občinska uprava Občine Slovenska Bistrica. Prav tako je tožena stranka navedeno določbo doslej vedno in pravilno uporabila ter ugodila takim zahtevkom. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se gradbeno dovoljenje izda, če je med drugim izpolnjen tudi pogoj, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Navedeno pomeni, da izvedbeni prostorski akt predstavlja materialno pravno podlago za odločitev, to je za presojo skladnosti projekta s predpisi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da parc. št. 459/1 k.o. …, na kateri želi tožeča stranka zgraditi stanovanjski objekt, skladno s Prostorskim planom leži na območju kmetijskih zemljišč, na katerem gradnja stanovanjskih objektov po določbah Odloka ni dopustna. Za tožečo stranko pa je sporna razlaga Prostorskega plana in sicer določbe 42. odstavka podpoglavja 3.2. Zasnova namenske rabe.

Po navedeni določbi se območje stavbnega zemljišča lahko v prostoru natančneje določi, kolikor se pri izdelavi podrobne prostorske dokumentacije ugotovi, da zaradi naravnih danosti in omejitev v prostoru območje stavbnega zemljišča ne ustreza. Pri tem se obseg stavbnega zemljišča, naveden v bilanci površin, ne sme povečati, preoblikovano območje stavbnega zemljišča pa mora biti delno v območju ali pa v neposredni bližini stavbnega zemljišča, prikazanega v kartografski dokumentaciji k planu.

V skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) prostorsko načrtovanje pomeni načrtovanje posegov v prostor in prostorsko ureditev, upoštevaje razvojno usmeritev ter javno korist glede varstva okolja, ohranjanja narave, varstva živali in naravnih dobrin, varstva premoženja in varstva kulturne dediščine. Za prostorsko načrtovanje sta pristojni država in lokalna skupnost. Prostorska ureditev se načrtuje s prostorskimi akti, ki so lahko državni, občinski in medobčinski. To pomeni, da se usmeritev v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo, določijo s prostorskimi akti, katerih sprejem pa je v pristojnosti države ali lokalne skupnosti.

Glede na navedeno je torej upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede presoje, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, dolžan upoštevati ureditev, kot izhaja iz (občinskega) prostorskega načrta. To potrjuje tudi ZPNačrt, ki določa, da je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov (točka 24 člena 2). Zakon upravnemu organu torej ne daje podlage, da bi mimo prostorskega načrta sam ugotavljal in spreminjal območje stavbnega zemljišča. Zaradi navedenega tudi določba 42. odstavka podpoglavja 3.2. Prostorskega plana, kolikor bi jo razlagali na način, kot jo razlaga tožeča stranka ter kot izhaja iz pojasnila Občinske uprave Občine Slovenska Bistrica, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ne bi bila skladna z ZPNačrt, zato je tudi sodišče upoštevaje načelo exceptio illegalis ne bi bilo dolžno upoštevati, saj za to ne bi bilo podlage v že citiranem zakonu.

Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pri čemer se sodišče tudi strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba upravna organa ter se nanje v izogib ponavljanju v nadaljevanju sklicuje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ugovora, da je upravni organ v drugih primerih drugače razlagal sporno določbo Prostorskega plana in ugodil zahtevkom za izdajo gradbenega dovoljenja, pa sodišče ni preizkusilo, ker je naveden ugovor povsem splošen in neargumentiran.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.