Jedro

Domnevne nezakonitosti bodo predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka, v okviru morebitnih pravnih sredstev, in jih v okviru fakultativne delegacije krajevne pristojnosti ni moč presojati.

Izrek

Predlogu oškodovanke kot tožilke O.O. za prenos krajevne pristojnosti se ne ugodi.

Obrazložitev

Pri Okrajnem sodišču v Celju so po zahtevi oškodovanke kot tožilke O.O. v teku posamezna preiskovalna dejanja zoper obdolženega A.M. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (KZ).

Dne 19.4.2006 je subsidiarna tožilka vložila predlog, da se krajevna pristojnost v tej kazenski zadevi prenese izven območja Višjega sodišča v Celju. V obširni vlogi navaja, da celjsko sodno okolje ni primerno za obravnavanje te kazenske zadeve, saj velik del sodnikov kazenskega oddelka Okrajnega sodišča v Celju in celo urad predsednika tega sodišča ter Višje sodišče v Celju v korist obdolženega policista krši njene pravice, določene z Zakonom o brezplačni pravni pomoči, Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), Zakonom o odvetništvu in Zakonom o splošnem upravnem postopku. Zoper obdolženca je predlagala opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ker kljub njenemu predhodnemu opozorilu, da njeno hčerko P.O., dva dni za tem umorjeno v stanovanju v Ž., življenjsko ogroža R.T. s pajdaši, ki se ukvarjajo z mamili, ni storil ničesar. Prizorišča hčerkinega umora si nista ogledala ne državni tožilec ne preiskovalni sodnik, čeprav je imela hčerka vidne znake telesnih poškodb. Po njenem mnenju je odsotnost državnega tožilca in preiskovalnega sodnika na kraju hčerkinega umora vzrok, da se predlagana preiskovalna dejanja ne opravljajo, oziroma se opravljajo nezakonito z udeležbo nepooblaščenega odvetnika in preprečitvijo njene prisotnosti pri zaslišanju obdolženca. V okviru brezplačne pravne pomoči ji je bil dodeljen odvetnik A.S., ki ga ne želi za pooblaščenca in mu zato ni dala potrebnega pooblastila za zastopanje. Zaradi dosedanjega postopanja sodišč v tej kazenski zadevi je duševno zbolela. Pred zaslišanjem obdolženca dne 11.1.2006 je sodišču predložila zdravniško potrdilo ter predlagala, da zaslišanje preloži, ker želi biti zdrava, ko bo navzoča pri zaslišanjih. Hkrati je sodišče obvestila, da si bo v okviru brezplačne pravne pomoči priskrbela drugega odvetnika. Sodnica S.K., ki je bila v času službenega nadzora pravosodnega ministra nad delom krajevno pristojnega sodišča iz nepojasnjenih razlogov zamenjana s sodnico G.M., pa je kljub temu opravila zaslišanje obdolženca in nanj pozvala odvetnika S. ter v nasprotju s predpisi in sodno prakso štela, da odločba o brezplačni pravni pomoči nadomešča njeno pooblastilo, ter ji tako onemogočila postavljanje vprašanj obdolžencu. Poleg tega, da ni imel njenega pooblastila, odvetnik na zaslišanje tudi ni bil pripravljen in obdolžencu ni postavil nobenega vprašanja, zapisnik o zaslišanju pa je na njeno opozorilo podpisal šele po mesecu dni. Zato obdolženčevemu zaslišanju odreka verodostojnost. Sicer pa je nad vsebino obdolženčeve izpovedbe in postopkom njegovega zaslišanja zgrožena, saj je izpovedba policista neresnična, s strani sodišča in nepooblaščenega odvetnika pa najpomembnejša vprašanja sploh niso bila postavljena. Zaradi takega pristranskega postopanja je zahtevala izločitev višje pravosodne svetovalke S.K. in ponovno zaslišanje obdolženca v njeni prisotnosti. Predsednica krajevno pristojnega sodišča je zahtevo za izločitev zavrnila. Višje sodišče v Celju pa je to odločbo potrdilo ter v svojem sklepu neresnično navedlo, da je sodišče njen predlog za odložitev zaslišanja prejelo na dan naroka, zmotno ocenilo potrebnost njenega pooblastila odvetniku in ji z navedbo, da bo lahko obdolžencu in pričam postavljala vprašanja na glavni obravnavi, vzelo pravico do posameznih preiskovalnih dejanj in posledično do vložitve obtožbe. V nadaljevanju predloga subsidiarna tožilka ponavlja navedbe predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je vložila dne 14.10.2005 in mu Vrhovno sodišče s sklepom z dne 10.11.2005 ni ugodilo. Tako navaja, da se je s to kazensko zadevo skoraj pet let zaman borila s celjskimi sodišči, da je zakonsko pravico do oprave posameznih preiskovalnih dejanj dejansko dobila šele z uspešno ustavno pritožbo, brezplačno pravno pomoč, do katere je bila upravičena, pa šele z utemeljeno tožbo na upravnem sodišču, zaradi česar je pravosodni minister ugodil njeni prošnji za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju iz organa za brezplačno pravno pomoč. K predlogu je subsidiarna tožilka priložila več dokazil. Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni utemeljen.

Fakultativna delegacija krajevne pristojnosti je procesni ukrep izjemne narave. Skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo postopek tako lažje izvedel, ali če so za to drugi tehtni razlogi (1. odstavek 35. člena ZKP).

Subsidiarna tožilka v svojem predlogu ne navaja okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od zakonsko določene (1. odstavek 26. člena ZKP) krajevne pristojnosti. Po njenem mnenju prenos krajevne pristojnosti utemeljujejo kršitve zakonov in Ustave, ki so dejansko bile storjene ali so bile po njeni presoji storjene v dosedanjem teku tega kazenskega postopka. Domnevne nezakonitosti bodo predmet presoje v nadaljnjem teku kazenskega postopka, v okviru morebitnih pravnih sredstev in jih v okviru fakultativne delegacije krajevne pristojnosti ni moč presojati. V različnih postopkih ugotovljene kršitve zakonov in Ustave v dosedanjem teku tega kazenskega postopka pa ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti, kot je Vrhovno sodišče ocenilo že v sklepu z dne 10.11.2005, s katerim ni ugodilo tožilkinemu prvemu predlogu za prenos krajevne pristojnosti. Tudi ostale okoliščine, ki jih subsidiarna tožilka uveljavljala v obravnavanem predlogu (odsotnost državnega tožilca in preiskovalnega sodnika na prizorišču smrti hčerke, zamenjava strokovne sodelavke, ki je delala v tej kazenski zadevi v času službenega nadzora nad delom krajevno pristojnega sodišča) ne vzbujajo resnega dvoma v nepristranskost vseh sodnikov na prvi in drugi stopnji krajevno pristojnih sodišč sodnega okrožja Celje, kar bi predstavljajo tehten razlog za fakultativno delegacijo krajevne pristojnosti. Neargumentiran subjektiven dvom subsidiarne tožilke v nepristranskost sojenja obdolžencu pred temi sodišči pa na prenos krajevne pristojnosti nima vpliva.

Vrhovno sodišče kot skupno neposredno višje sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonsko določen razlog za prenos krajevne pristojnosti (1. odstavek 35. člena ZKP) ni podan. Predlogu subsidiarne tožilke zato ni ugodilo.