Jedro

Po določbi 3. odst. 46. čl. takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ. Odločba območne geodetske uprave pa ni odločba za urejanje prostora pristojnega občinskega upravnega organa, zato ni mogoče reči, da je bilo z navedeno odločbo določeno funkcionalno zemljišče. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zato lahko upoštevalo le podatke navedene v javnih evidencah, kjer se vodi vrsta in raba parcel, to je podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru in se povzamejo tudi v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim sklenjena med prvo in drugotoženo stranko glede parc.št. 60/4 k.o. K. nična in da je tožeča stranka solastnica stavbe in funkcionalnega zemljišča stavbe na parc.št. 60/4 k.o. K. do 1/5 in so tožene stranke dolžne dopustiti vpis tožnice v zemljiško knjigo do tega deleža, sicer bo tak vpis dovoljen na podlagi sodbe. Tožečo stranko je obvezalo, da mora povrniti drugo in tretjetoženi stranki pravdne stroške v znesku 110.466,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožbeni zahtevek je uperjen na ugotovitev ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, v postopku pa ni bilo niti zahtevano od toženih strank, da predložijo pogodbo. Pravna praksa se je že večkrat izrekla, da funkcionalno zemljišče ne more biti predmet samostojnega pravnega razpolaganja. Pravno razpolaganje z zemljiščem, ki je funkcionalno ima za posledico ničnost. Iz navedenega ima tožnik pravni interes za takšno tožbo. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Z opravljeno parcelacijo ne more biti določeno funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče se določi s posebno odločbo upravne enote, ne glede na to pa velja, da je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena, kajti to ni preučilo s samim ogledom, ki je bil predlagan, ali parc.št. 60/4 k.o. K. služi za redno rabo objekta na parc.št. 60/1 in ker ni preučilo kriterija redne rabe, se ni moglo spuščati v presojo statusa funkcionalnega zemljišča. Končno bi lahko sodišče tudi postopek prekinilo in napotilo tožnika na rešitev predhodnega vprašanja. Ključnega pomena je pogodba med MOK in M. d.o.o., v katerem je v 5. čl. izrecno navedeno, da vsakokratni lastnik nepremičnine parc.št. 60/1 uporablja kot skupni prostor nepremičnino parc.št. 60/4. Pritožba ni utemeljena. Sporno vprašanje v tem postopku je bilo, ali je parc.št. 60/4 k.o. K. funkcionalno zemljišče, to je zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi hiše, ki stoji na parc.št. 60/1 k.o. K., katere lastnik je tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrsto pravno pomembnih dejanskih okoliščin in teh pritožba ne izpodbija; da je Območna geodetska uprava K., Izpostava K. dne 6.9.1995 izdala odločbo o parcelaciji, iz katere je razvidno, da se je parc.št. 60 k.o. K. delila na parc.št. 60/1 dvorišče v izmeri 599 m2 in poslovna stavba v izmeri 1092 m2; parc.št. 60/2 poslovna stavba v izmeri 46 m2, parc.št. 60/3 poslovna stavba v izmeri 43 m2 in dvorišče v izmeri 7 m2 in parc.št. 60/4 stanovanjska stavba v izmeri 8 m2. Parcelacija je bila izvedena v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi parcelacije bilo določeno tudi pripadajoče funkcionalno zemljišče za vsako parcelo, kar pritožba pravilno opozarja. Po določbi 3. odst. 46. čl. takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (Uradni list RS št. 18/84 s spremembami), funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ. Odločba Območne geodetske uprave K., Izpostave K. pa ni odločba za urejanje prostora pristojnega občinskega upravnega organa, zato ni mogoče reči, da je bilo z navedeno odločbo določeno funkcionalno zemljišče. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zato lahko upoštevalo le podatke navedene v javnih evidencah, kjer se vodi vrsta, raba parcel, to je podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru in se povzamejo tudi v zemljiški knjigi. Glede na to, da je parc.št. 60/1 poslovna stavba in dvorišče, jo je potrebno po 6. in 7. čl. Zakona o zemljiškem katastru ZZK (Ur.list. št. 16/76 s spremembami), ki je veljal v času opravljene parcelacije šteti za zemljišče pod gradbenimi objekti, to je zemljišče, ki obsega tisto zemljišče, ki je dejansko pokrito z zgradbo in zemljišče, ki rabi zgradbi s funkcionalnim namenom, v danem primeru dvorišče. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni dvorišče na parceli št. 60/1 zemljišče, ki je namenjeno zgradbi s funkcionalnim namenom. Parcela št. 60/4 k.o. K. pa je le stanovanjska stavba. Tožeča stranka je kupila le parc.št. 60/1 k.o. K. in na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7.3.2001 in vpisom v zemljiško knjigo postala lastnica te nepremičnine, nikakor pa ne nepremičnine parc.št. 60/4 k.o. K., ki je stanovanjska zgradba in s katero je prva tožena stranka lahko prosto razpolagala, ker ne gre za funkcionalno zemljišče, s katerim ni mogoče prosto razpolagati. Šlo je za pravni promet s stavbo, kar pomeni, da pogodba z drugo in tretjo toženo stranko ni nična. Iz navedenih razlogov pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.