Jedro

Delodajalec odgovarja za škodo delavca pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu tožena stranka plača 3.060.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2001 do plačila in povrne pravdne stroške. Tožniku je ob tem naložilo, da toženi stranki povrne 365.460,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v tej pravdi trdil, da je do poškodbe prišlo tako kot je to opisal tožnik, kar je potrdila tudi tožena stranka v prijavi poškodbe pri delu. Tako ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, zato se ne bi smelo spuščati v nadaljnje raziskovanje tega vprašanja. Obravnavalo je vrsto podrobnosti in s tem prekoračilo pooblastila, ki jih ima po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in zato tudi obstoji nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Sodišče zapiše, da se je najprej ukvarjalo z vprašanjem ali so tla, na katerih je tožnik padel, nevarna stvar. Po tožnikovem opisu je tožnik padel na tla, na katerih je bil kamion parkiran, torej na beton poleg carinske izpostave in ta tla sama po sebi niso nevarna stvar in tega tožnik niti trdil ni. Tudi tla v kamionu, ki so nesporno hrapava, niso sama zase nevarna stvar in to niti v primeru, če so mokra. Toda sodba pravilno ugotavlja, da je bil rob vrat hladilnika gladek in na višini 1,20 m od tal, na katerih je bil kamion parkiran. Tla v kamionu hladilnika so torej nesporno bila mokra. Zato so tožnikovi čevlji postali mokri in ko je stopil z mokrimi čevlji na gladek rob vrat hladilnika, mu je spodrsnilo in je padel s kamiona z višine 1,20 m. Ne gre le za tla, na katerih je tožnik padel, ampak za celo operacijo sestopanja tožnika s kamiona, ta operacija pa predstavlja povečano nevarnost glede na vse okoliščine tega primera (voda po tleh hladilnika, ki namoči tožnikove čevlje, gladek rob vrat hladilnika, na katerega mora stopiti tožnik z mokrimi čevlji, če hoče sestopiti iz hladilnika in višine 1,20 m od tal). Sodišče se brez potrebe ukvarja z vprašanjem, kakšna so bila tla hladilnika v Veroni, da so bila ta suha in da traja vožnja med Verono in Padovo nekaj ur. Pogoji v hladilniku so bili enaki v Veroni in Padovi, vlažna so bila tla, prevažalo se je sadje in zelenjava, palete ne smejo biti hermetično zaprte, ker se potem solata hitro pokvari in zaradi tega se voda, s katero se solata polije med nalaganjem v hladilnik, izlije na tla hladilnika in so ta mokra. To, da tožnik tovora ni pregledal že v Veroni, zato s poškodbo nima nobene zveze in pregled niti ni bil nujen. Trditev v napadeni sodbi, da je bila stvar v kritičnem trenutku nevarna in je to s svojim ravnanjem povzročil tožnik, drži v delu, kjer se priznava, da je šlo za nevarno stvar. Ni pa ta nevarnost povzročena z ravnanjem tožnika. Tožnik je tudi trdil, da je moral počivati, upravičeno je torej počival med nalaganjem tovora v Veroni. Delo tožnika je bilo v danih okoliščinah delo s povečano nevarnostjo, kar priznava tudi sodba, ki pa neutemeljeno vali krivdo na tožnika s trditvijo, da je on kriv, da je stvar postala nevarna. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik "skočil zadenjsko obrnjen proti kamionu". Če sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožnik poškodoval tako kot je sam povedal, je ta trditev v nasprotju s to ugotovitvijo. Tožnik ni skakal, ampak mu je zdrsnilo. Sestopil je s kamiona obrnjen z licem proti kamionu. Trditev v sodbi, da je imel tožnik za sestopanje s kamiona lestev, ni dokazana. Na fotografiji, na katero se sodba sklicuje, se lestev ne vidi. V zvezi s tem opozarja na izpovedbo direktorja tožene stranke J.. Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka preskrbeti ustrezno obutev, če je vedela, da je to delo povezano z povečano nevarnostjo. Sicer pa je dokazno breme v tej pravdi obrnjeno, tožena stranka se je bila dolžna ekskulpirati v celoti ali delno, v zvezi s tem ni navajala ne predlagala nobenega dokaza in zato meni tožnik, da mu mora tožena stranka v celoti plačati škodo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo kot poklicni voznik, ki je imel na razpolago potrebno opremo, predpisana sredstva, delodajalec ga je tudi ustrezno izobrazil in seznanil z ukrepi za varnost pri delu, preveril tudi njegovo znanje. Delodajalec odgovarja za škodo delavca pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja), kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Odškodninsko odgovornost je urejal tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer kot krivdno ali pa kot objektivno. Tožnik je trdil, da je tedaj opravljal delo s povečano nevarnostjo, saj so bila tla na kamionu, kjer je bilo naloženo sadje in zelenjava, mokra, iz sadja in zelenjave se je izcedila voda na tla kamiona. Imel je neustrezne čevlje, zato mu je spodrsnilo in je padel, z višine kakih 1,20 m in se poškodoval, bil je tudi utrujen. Prvostopenjsko sodišče je v ta namen ocenilo dokaze in ugotovilo, da tožniku glede na naravo dela ni pripadala posebna zaščitna obleka, drugačni čevlji od tistih, ki jih je tožnik imel (navadni čevlji) niso bili predpisani tudi z nobenim pravilnikom o varstvu pri delu. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni vozil več, kot to dovoljuje zakon. Pravilno je tudi zaključilo, da ne drži, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Prikolica tovornjaka, ki je bil tudi sicer nov in tehnično brezhiben (kaj drugega tudi ni ugotovljeno in zatrjevano), je bila ustrezna, tla v prikolici so bila namreč hrapava zato, da preprečujejo zdrse, le rob je bil gladek. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da hoja po taki prikolici, ne glede na to, da je rob gladek in zaradi narave tovora tudi vlažen, ne predstavlja dela s povečano dejavnostjo, ni šlo namreč za dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene tiste nevarnosti, s katerim se odrasel človek dnevno srečuje pri opravilih kot je bilo konkretno. Sodišče prve stopnje je ob tem res tudi zaključilo, da je tožnik skočil zadenjsko obrnjen proti kamionu, čeprav je tožnik trdil, da je pri sestopu prišlo do zdrsa, res pa je tudi, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da se ne spominja "ali je pravzaprav želel skočiti iz kamiona, običajno pa se je skočilo. Lahko pa, da je izstopal tako, da se je pridržal za druga vrata, ki so fiksna". Vendar pa okoliščina, ali je nameraval tožnik tistega dne izstopiti, z oprijemom vrat ali pa skočiti, niti ni bistveno, bistveno je, da glede na naravo dela tako delo ne more predstavljati dela z povečano nevarnostjo, tudi ne glede na sestop, saj je bila razdalja od tal le 1,20 m in je imel šofer na razpolago stopnice, prav za sestop. Teh tožnik očitno ni imel namena uporabiti, tega ni ne zatrjeval in tudi o takem namenu ni izpovedal. Sestopanje s tovornjaka tako, kot je to nameraval storiti tožnik - bodisi skok bodisi sestop z oprijemom vrat, ni bilo predvideno. Ne drži navržena pritožbena trditev, da ni dokazano, da bi imel tožnik za sestopanje s kamiona na razpolago lestev. Na fotografiji, ki jo kot dokaz ocenjuje sodišče prve stopnje, je označena lestev s križcem, le-tega pa je označila priča J., ki je izrecno pojasnil, da se te stopnice potegnejo izpod prikolice in gre za tri prečke, zato se seveda le-te na fotografiji tudi v celoti ne vidijo. Nenazadnje je bil na naroku, na katerem je bila ta priča zaslišana, prisoten tudi tožnik, enako njegov pooblaščenec, in na izpovedbo te priče v tem obsegu nista podala nobenih pripomb, sicer pa se na izpovedbo te priče celo sam tožnik sklicuje v pritožbi. Pritožnik nadalje trdi, da je tožena stranka tista, ki bi se morala razbremeniti svoje odgovornosti. Za pravilno materialno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca tožnika za škodo, ki naj bi tožniku nastala pri delu, je potrebno upoštevati vse elemente civilnega delikta. Delodajalec tako odgovarja delavcu za tako vrsto škode, če so izpolnjeni elementi civilnega delikta, da je torej nastala delavcu škoda, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja delodajalca oz. njegovih ljudi in obstaja odgovornost delodajalca ter vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Katero je tisto ravnanje delodajalca, opustitev dolžnih ukrepov, ki je povzročilo škodo, pa tožeča stranka v pritožbi ne pove. Le pavšalno trdi, da je še vedno prepričana, da bi mu moral zagotoviti delodajalec ustrezne čevlje, s čimer dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Ni torej ugotovljeno, katero dolžno ravnanje je delodajalec opustil (154. in 158. člen ZOR), med nastalo škodo in takim ravnanjem oz. opustitvijo povzročitelja (delodajalca) mora biti namreč vzročna zveza, tega pa tožnik ni dokazal. Zato se neutemeljeno sklicuje na dolžnost delodajalca, tožene stranke, da se ekskulpira, dokaže torej, da ni podana njegova odgovornost. Vse odločilne okoliščine so v sodbi ugotovljene, nasprotij med razlogi in izrekom ni, niso se potrdile tožbene trditve o delu s povečano nevarnostjo ter je zato pravilen zaključek, da ni podana objektivna odgovornost, in tudi ne krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni ugotovljeno, da bi opustila katerega od predpisanih ukrepov za varnost delavcev. Ti razlogi pa narekujejo odločitev, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).