Jedro

Eden od več (so)dolžnikov lahko nastopa v različnih pravnih položajih; bodisi kot solidarni dolžnik (na primer s pogodbo, s katero je dogovorjena solidarna obveznost dolžnikov, razen če se ta po določbi 394. členu OZ že domneva, ali s pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu OZ) bodisi kot subsidiarni ali solidarni porok (določbe 1019. člena OZ). Za presojo učinkov pripoznave dolga enega od sodolžnikov v takšnih obligacijskih razmerjih sta pomembni določba tretjega odstavka 1034. člena OZ, ki ureja učinke pretrganja zastaranja med glavnim dolžnikom in porokom, ter določba prvega odstavka 403. člena OZ, ko gre za učinke pretrganja zastaranja v razmerju med solidarnimi dolžniki. V obeh primerih, ne glede na to, ali ima revident položaj poroka ali enega od solidarnih dolžnikov, pripoznava dolga s strani družbe T., d. o. o., ne more pretrgati zastaranja v razmerju do revidenta. Z nasprotnim stališčem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pretrganja zastaranja (drugi odstavek 369. člena OZ).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in dopolnilni sklep sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, menice, zaradi izterjave 50.239,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2008 dalje. Po vloženem ugovoru je sodišče izdani sklep o izvršbi VL 59840/2008 razveljavilo v dovolilnem delu in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo in sklep o izvršbi VL 59840/2008 obdržalo v veljavi za znesek glavnice 50.239,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2008 dalje in izvršilne stroške v višini 186,00 EUR. Predloženo menico je opredelilo kot lastno menico. Po ugotovitvi, da sta bila menični upnik (tožnik) in menični dolžnik (toženec) tudi upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja, je presojalo ugovore toženca iz temeljnega posla, vključno z njegovim ugovorom zastaranja, ki ga je zavrnilo z argumentom, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo prijave terjatve v postopek prisilne poravnave nad družbo T., d. o. o. 2. O pritožbi toženca je sodišče druge stopnje odločalo dvakrat. Ob prvem pritožbenem preizkusu je toženčevi pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je predložena lastna menica nična, saj ne vsebuje nepogojne obljube plačila. Glede ugovora zastaranja je ugotovilo, da tožnik ni dokazal vložitve prijave v postopek prisilne poravnave nad družbo T., d. o. o. Ker s prijavo terjatve ni prišlo do pretrganja zastaranja, je zaključilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Revizijsko sodišče je ob prvem revizijskem preizkusu (zadeva II Ips 36/2013) tožnikovi reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Opozorilo je, da je tožnik predložil trasirano lastno menico in ne lastne menice, zato je zaključek, da je menica nična, ker ne vsebuje nepogojne obljube plačila, materialnopravno nepravilen. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh listin, s katerimi je tožnik dokazoval pretrganje zastaranja, je moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo temu sodišču v ponovno sojenje.

3. Ob drugem pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter nato z dopolnilnim sklepom odločilo še o revizijskih stroških tožnika. Sledilo je stališču, da gre za trasirano lastno menico in da so dopustni ugovori iz temeljnega posla. Po dokazni oceni predloženih listin je ponovno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vložitve prijave terjatve v postopku prisilne poravnave zoper družbo T., d. o. o., zato zastaranje s tem ni bilo pretrgano. Nadaljevalo je, da je družba T., d. o. o., po sklenjeni prisilni poravnavi tožniku dne 28. 3. 2007 nakazala del obveznosti in s tem pripoznala svojo obveznost do tožnika, zato je bilo zastaranje tega dne pretrgano, ugovor zastaranja pa posledično ni utemeljen.

4. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Po njegovem mnenju zaključek o veljavnosti menice nasprotuje ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča. Trdil je, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovega stališča, da so tožnikove trditve in dokazni predlogi glede pretrganja zastaranja prepozni, ampak je navedlo le, da je podlaga za upoštevanje teh trditev določba o materialnem procesnem vodstvu. Tožnik je dodatne trditve postavil šele po pozivu sodišča na drugem naroku, kar je po toženčevem prepričanju prepozno. Sodišči nižjih stopenj nista v zadostni meri odgovorili na njegove pripombe k izvedenskemu mnenju glede višine zahtevka. V zaključku revident izpodbija materialnopravne zaključku o zastaranju. Opozarja na določbo, ki posebej ureja pretrganje zastaranja v razmerju do poroka. Pripoznava s strani glavnega dolžnika po tej določbi ne pomeni tudi pretrganja zastaranja do poroka, torej do toženca. Ker tožnik ni dokazal vložitve prijave terjatve v postopku prisilne poravnave zoper glavnega dolžnika, pripoznava dolga s strani glavnega dolžnika nima učinka pretrganja zastaranja v razmerju do toženca kot poroka.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Toženec se je zavezal k plačilu s pogodbo o zavarovanju dolga 6/2001, in sicer za obveznosti družbe T., d. o. o., do tožnika po pogodbi št. 5/2001. - Toženec je tožniku v zavarovanje svoje obveznosti po pogodbi 6/2001 izročil bianko menico, s čimer je toženec tožnika konkludentno pooblastil za izpolnitev menice skladno s pogoji iz temeljnega posla.

- Menična vsota je po višini skladna z obveznostjo toženca iz temeljnega posla.

8. Izhajajoč iz vsebine revizijskih trditev in dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je odločitev o reviziji odvisna od utemeljenosti izpodbijanja materialnopravnih zaključkov o pretrganju zastaranja in uveljavljanih procesnih kršitev, ki se nanašajo na uporabo pravil o prekluziji (286. člen ZPP) ter na poseg v revidentovo pravico do izjave (5. člen ZPP) zaradi nezadostnega odziva na pripombe na izvedensko mnenje in na postavljene pritožbene navedbe (5. člen ZPP). V okvir uveljavljanja posega v pravico do izjave sodi še revidentova trditev, da odločitev revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Ips 36/2013 o veljavnosti menice nasprotuje ustaljeni sodni praksi, vendar zgolj s takšno trditvijo (brez navedbe judikature, ki bi takšno stališče podpirala) ni zadostil bremenu obrazloženega grajanja procesnega prava, ki mu ga nalaga določba prvega odstavka 371. člena ZPP. Dodatna utemeljitev stališča pritožbenega sodišča, da gre v tem primeru za trasirano lastno menico, zato ni bila potrebna.

9. Zaključek pritožbenega sodišča o pretrganju zastaranja je oprt na določbi prvega(1) in drugega(2) odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in temelji na dejanski ugotovitvi, da je družba Termoplast, d. o. o., dne 28. 3. 2007 tožniku delno plačala svojo obveznost, s čimer je po stališču pritožbenega sodišča pripoznala svojo obveznost. Sodišče druge stopnje je iz zaključka o pripoznavi dolga s strani družbe T., d. o. o., nadalje izpeljalo, da je zastaranje zaradi pretrganja znova pričelo teči tudi v razmerju do toženca na podlagi določbe drugega odstavka 369. člena OZ(3). Revizijsko sodišče pojasnjuje, da takšno stališče načeloma ni problematično v primerih, ko se učinki pretrganja zastaranja nanašajo na dolžnika, ki je dolg pripoznal, sporno pa je, ali lahko pripoznava dolga enega od več (so)dolžnikov pretrga zastaranje v razmerju do drugega (so)dolžnika, v konkretnem primeru do toženca. S tem, ko je toženec opozoril na določbo tretjega odstavka 1034. člena OZ,(4) ki v razmerju do poroka ne dopušča pretrganja zastaranja v primeru pripoznave dolga s strani glavnega dolžnika, je dovolj konkretno izpostavil vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava glede učinkov pripoznave na pretrganje zastaranja v obligacijskem razmerju z več dolžniki.

10. Eden od več (so)dolžnikov lahko nastopa v različnih pravnih položajih; bodisi kot solidarni dolžnik (na primer s pogodbo, s katero je dogovorjena solidarna obveznost dolžnikov, razen če se ta po določbi 394. členu OZ že domneva, ali s pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu OZ) bodisi kot subsidiarni ali solidarni porok (določbe 1019. člena OZ). Za presojo učinkov pripoznave dolga enega od sodolžnikov v takšnih obligacijskih razmerjih sta pomembni določba tretjega odstavka 1034. člena OZ, ki ureja učinke pretrganja zastaranja med glavnim dolžnikom in porokom, ter določba prvega odstavka 403. člena OZ,(5) ko gre za učinke pretrganja zastaranja v razmerju med solidarnimi dolžniki. V obeh primerih, ne glede na to, ali ima revident položaj poroka ali enega od solidarnih dolžnikov, pripoznava dolga s strani družbe T., d. o. o., ne more pretrgati zastaranja v razmerju do revidenta. Z nasprotnim stališčem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pretrganja zastaranja (drugi odstavek 369. člena OZ).

11. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec s temeljnim poslom (na podlagi katerega je izstavil bianko menice) zavaroval obveznost drugega, družbe Termoplast, d. o. o. Sodišči nižjih stopenj sicer nista ugotavljali dejstev o vsebini tega posla v smeri, ali ima toženec položaj solidarnega dolžnika ali poroka, vendar to na odločitev o reviziji zaradi zgoraj opisanih učinkov pripoznave na pretrganje zastaranje nima nobenega vpliva. Glede na določbo tretjega odstavka 1034. člena OZ bi zastaranje v razmerju do toženca (če ima položaj poroka) lahko pretrgala le prijava v postopek prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom. Ugotovljeno je bilo, da tožnik prijave terjatve ni vložil. Tudi sicer iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnik trdil, da ima toženec položaja solidarnega dolžnika in ne poroka.(6)

12. Kljub zmotni uporabi materialnega prava sprememba sodb sodišč nižjih stopenj ni mogoča, saj ima tožnik do toženca po temeljnem poslu več terjatev, od katerih sta sodišči nižjih stopenj ugotovili le datum zapadlosti najstarejše od njih, kar glede preostalih onemogoča odločanje o ugovoru zastaranja. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje revizijskemu sodišču zato narekuje razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Opredelitev do ostalih uveljavljanih postopkovnih kršitev iz nanizanih razlogov ni bila potrebna.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ).

Op. št. (2): Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (drugi odstavek 364. člena OZ).

Op. št. (3): Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave (drugi odstavek 369. člena OZ).

Op. št. (4): Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika (tretji odstavek 1034. člena OZ).

Op. št. (5): Če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča; vendar ima dolžnik, nasproti kateremu obveznost ni zastarala in ki jo je moral izpolniti, pravico zahtevati od drugih dolžnikov, nasproti katerim je obveznost zastarala, da mu povrnejo vsak svoj del obveznosti (prvi odstavek 403. člena OZ).

Op. št. (6): Primerjaj pripravljalno vlogo na r. št. 4.