Jedro

Z navedbami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenec poškodoval brata, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. A.P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12.3.1998 spoznan za krivega kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po čl. 51 KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 3. odstavku 134. člena KZ določena kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ pa kazen 3 mesecev zapora, nato pa mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.6.1998 pritožbo zagovornika obs. A.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. A.P. je dne 24.7.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. V uvodu navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 29.9.1998, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da se zagovornik v zahtevi protivi pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in dokazni oceni, torej izpodbija dejansko stanje. Kolikor pa uveljavlja kršitev materialnega prava glede zastaranja, pa njegove trditve, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče, nimajo pravne podlage. Zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po stališču zagovornika obs. A.P. podana zato, ker je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon glede zastaranja "prvega očitka kaznivega dejanja". Glede na tako navedbo zagovornika obsojenca niti ni povsem jasno, ali meni, da je zastaral kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s 1.odstavkom 134. člena KZ, opisanega pod tč.1, storjenega dne 31.3.1994 na škodo M.C., ali meni, da je zastaral kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, opisanega pod tč.2, storjenega dne 3.10.1993 na škodo A.P. Le sklepati je mogoče, da zagovornik obs. A.P. uveljavlja zastaranje kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, storjenega dne 3.10.1993 na škodo A.P., saj je zastaranje kazenskega pregona zaradi tega kaznivega dejanja uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Že v sodbi pritožbenega sodišča je bilo podrobno pojasnjeno, da ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona zaradi tega kaznivega dejanja, upoštevaje za to kaznivo dejanje predpisano kazen ter čas, ki je potekel od storitve tega kaznivega dejanja. V sodbi pritožbenega sodišča je bilo povsem jasno in razumljivo obrazloženo, da bi kazenski pregon absolutno zastaral šele 3.10.1999. Kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ, za katero je zagrožena kazen zapora do 2 let, ki ga je obsojenec storil dne 31.3.1994 na škodo M.C., prav tako ni zastaral, saj bi glede na predpisano kazen, upoštevaje določilo 5. točke 1. odstavka 111. člena in določilo 6. odstavka 112. člena KZ, kazenski pregon absolutno zastaral šele 31.3.2000. Zagovornik obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer uvodoma navaja, da uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa v njeni obrazložitvi ni obrazložil, v čem naj bi bile te kršitve podane. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik obs. A.P. z navedbami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenec poškodoval brata, ter z navedbami, da tudi dejanja, storjenega na škodo M.C., obtožbi ni uspelo dokazati, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Ker uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana in ker zagovornik obs. A.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).