Jedro

Če je bila kmetija določena kot zaščitena kmetija še pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS, št. 1/86), je mogoče njen status spremeniti na predlog lastnika oziroma, če je ta umrl, na predlog vseh dedičev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za gospodarstvo občine Ljubljana Vič-Rudnik št. 321-309/92 z dne 8.12.1992, s katerim je bil njihov predlog za odpravo zaščitenosti kmetije pokojnega U.M., zavržen. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila sporna kmetija določena kot zaščitena kmetija z odlokom Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik in je imela tak status tudi ob zapustnikovi smrti. Po 11. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), Uradni list SRS, št. 1/86, kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin, ohranijo ta status ne glede na določbe tega zakona, razen če lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost predlaga, da pogoje za določitev kmetije po tem zakonu v upravnem postopku preveri občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo. Ker postopek za izbris kmetije s seznama zaščitenih kmetij ob zapustnikovi smrti še ni bil v teku, bi izbris lahko predlagali le vsi dediči sporazumno, saj lahko po uvedbi dedovanja in do konca zapuščinskega postopka z zapuščino razpolagajo le vsi dediči sporazumno, kar smiselno izhaja tudi iz 4. odstavka 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V spornem primeru pa soglasja dedičev ni, saj iz spisov upravnega organa prve stopnje izhaja, da se dedič F.U. z odpravo statusa zaščitene kmetije ne strinja. Ob takšnem stanju bi moral organ prve stopnje predlog tožnikov sicer zavreči s sklepom na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku in ne z odločbo, vendar tožena stranka meni, da ta kršitev ne vpliva na odločitev o stvari, zato je morala pritožbo zavrniti.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Menijo, da bi morala tožena stranka pri svojem odločanju uporabiti določbo 7. odstavka 2. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), ki določa, da lahko občinski upravni organ pristojen za kmetijstvo, v upravnem postopku tudi po uradni dolžnosti ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem 2. členu. Upravni organ prve stopnje bi torej moral začeti postopek po uradni dolžnosti ne samo zato, ker so tožniki pri njem vložili pobudo, temveč tudi zato, ker je že na zahtevo zapuščinskega sodišča opravil ogled sporne kmetije in ugotovil njeno stanje, iz njegovih ugotovitev pa izhaja, da sporna kmetija ne izpolnjuje pogojev za status zaščitene kmetije niti po prvotnem zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, niti po njegovih spremembah in dopolnitvah. Izpodbijana odločba pa o pritožbenih navedbah tožnikov, da bi moral upravni organ prve stopnje postopek preverjanja pogojev začeti po uradni dolžnosti, nima nikakršnega stališča. Tožniki tudi menijo, da je tožena stranka tudi določbo 11. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) uporabila nepravilno. Za vložitev predloga za odpravo statusa zaščitene kmetije zadošča soglasje večine dedičev, saj ne gre za pravni posel, ki bi presegel redno upravljanje. Zato predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožniki sicer utemeljeno očitajo toženi stranki, da v izpodbijani odločbi ni presodila njihove pritožbene navedbe o tem, da bi moral organ prve stopnje pogoje za status zaščitene kmetije preveriti po uradni dolžnosti, saj je tožena stranka s to opustitvijo kršila določilo 2. odstavka 245. člena zakona o upravnem postopku. Vendar po mnenju sodišča ta kršitev pravil postopka ni takšna, da bi lahko vplivala na rešitev zadeve (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi je namreč pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru, ko je bila kmetija pokojnega M.U., določena z odlokom občinske skupščine, torej še pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), (Uradni list SRS, št. 1/86) kot zaščitena kmetija, je po presoji sodišča mogoče njen status spremeniti le na podlagi prehodne določbe 11. člena tega zakona. Po tej določbi pa lahko pogoje za določitev kmetije po tem zakonu preveri občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo le, če lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost to predlaga. Če je lastnik zaščitene kmetije umrl, lahko takšen predlog podajo samo vsi dediči skupaj, saj po 1. odstavku 145. člena zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) lahko do delitve dediščine z njo upravljajo samo skupno. Takšen skupni predlog vseh dedičev pa po nesporni ugotovitvi tožene stranke v obravnavanem primeru ni bil podan. Upravni organ prve stopnje pa po mnenju sodišča tudi ni bil dolžan začeti postopka preverjanja pogojev za status zaščitene kmetije po uradni dolžnosti. Določba 7. odstavka 2. člena navedenega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), po kateri občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, lahko tudi po uradni dolžnosti ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in izda o tem odločbo, se po mnenju sodišča nanaša le na kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije po uveljavitvi tega zakona. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi bila namreč v nasprotju s prehodno določbo 11. člena istega zakona. Tudi iz dejstva, da so bile kmetijske zemljiške skupnosti ukinjene (zakon o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov, Uradni list SRS, št. 42/89 in Uradni list RS, št. 8/91) ne izhaja obveznost upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, da začne postopek preverjanja pogojev statusa zaščitene kmetije po uradni dolžnosti. Zakon, s katerim so bile pravice in obveznosti kmetijskih zemljiških skupnosti prenešene na družbenopolitične skupnosti, namreč takšne določbe ne vsebuje. Po določbi 1. odstavka 124. člena zakona o splošnem upravnem postopku pa pristojni organ uvede postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis. Po navedenem torej tožba ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.