Jedro

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih, logičnih in izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti.

Ker za dokazni predlog ne zadošča golo breme zatrjevanja (onus proferendi), pač pa mora stranka izkazati verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati določeno dejstvo, sodišče ni prekršilo obsojenkine pravice do obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za pribavo rentgenskih posnetkov oškodovančeve glave, s katerimi naj bi dokazala, da je bila poškodba oškodovančeve leve ličnice posledica zobozdravstvenih posegov. Obramba namreč ni izkazala, da je bil oškodovanec takih posegov sploh deležen.

Le sodišče izpovedbe priče v sodbi ne povzame v celoti, pač pa le deloma in v tem obsegu korektno, sodbo ni mogoče uspešno izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (protispisnosti). Le se del izpovedbe priče, ki ga sodišče ni navedlo, nanaša na odločilno dejstvo, pa je sodbo mogoče izpodbijati le iz razloga, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izločitev sodnika zaradi dvoma v njegovo nepristranskost iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP je mogoče zahtevati le do določene faze kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 41. člena ZKP), ne pa prvič šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Sodišče sme v izreku sodbe v okviru istega življenjskega primera dejanje opisati drugače kot v obtožbi, vendar ne sme prekoračiti identitete med obtožbo in sodbo. Z opisom ne sme spreminjati dejanja v obsojenčevo škodo, dolžno pa je iz opisa izpustiti tiste okoliščine, ki niso dokazane in so za obsojenca obremenjujoče.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene Š.D. se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.2.2003 obsojeno Š.D. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ. Po 2. odstavku 127. člena KZ z uporabo 42. člena KZ je obsojenki izreklo kazen osem let zapora, v katero ji je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo pripor od 23.7.2002 dalje. Na podlagi 69. člena KZ je obsojenki izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da ji je odvzelo zaseženo orodje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki 371. člena ZKP, kršitev 1. odstavka 23. člena in (3. alinee) 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKLP) in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je niso pobliže opredelili, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in se zato zavzema, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v uvodnem delu zahteve navajajo, da je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je sodišče v obrazložitvi zgolj povzemalo izpovedbe obsojenke, prič in izvedenska mnenja. Razloge, ki so ga vodili do odločitve, je opredelilo zgolj na eni strani sodbe, pa še to da je storilo na vsebinsko prazen način z navajanjem posplošenih formulacij, ne da bi dejansko opravilo dokazno presojo. Pri tem da se je oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine, ki ga je napačno interpretiralo, temu pa da je nekritično sledilo tudi drugostopenjsko sodišče. Pritrditi je treba vložnikom, da je sodišče prve stopnje v sodbi obširno povzelo vsebino izvedenih dokazov, ni se pa mogoče strinjati, da jih ni dokazno ocenilo. To je storilo pri vsakem dokazu sproti, nato pa v drugem odstavku na 16. strani in v prvem odstavku na 17. strani sodbe povzelo tako ocenjene dokaze in pregledno prikazalo ugotovljena odločilna dejstva, ki zadevajo objektivne zakonske znake kaznivega dejanja, in tista, pomembna pri presoji obsojenkine kazenske odgovornosti. Kolikor obsojenkini zagovorniki zatrjujejo drugače, jim zato ni mogoče pritrditi.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo, da je sodišče prekršilo obsojenkino pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v njeno korist in kršilo 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člen EKLP. S to navedbo vložniki po vsebini zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe.

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih, logičnih in izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti.

Pri odločanju o dokaznem predlogu je potrebno upoštevati naslednja izhodišča in merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; d) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in e) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Obramba je v postopku podala več dokaznih predlogov, med temi tudi da se opravi rekonstrukcija dogajanja dne 23.7.2002 v navzočnosti izvedenca sodnomedicinske stroke, da se na predmetih, ki so bili potrditvah obtožbe uporabljeni za kaznivo dejanje, analizirajo prstni odtisi, pribavijo rentgenski posnetki oškodovančeve glave in leve ličnice ter da se postavi drugi izvedenec sodnomedicinske stroke, ki bo pojasnil nastanek poškodb pri M.D., česar po stališču obrambe izvedenec B.Š. ni zadovoljivo storil. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo, razen tistega, da se na sekalu in sekiri opravi pregled zaradi sledi papilarnih linij. Od Policijske uprave L. je sodišče dobilo odgovor, da so na sekiri in sekalu poskušali izzvati sledi papilarnih linij, vendar pa da uporabnih niso izzvali (l. št. 296). Glede na tak odgovor je bilo očitno, da izvedba tega dokaza ne more biti uspešna in ga zato sodišče utemeljeno tudi ni izvedlo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP argumentiralo zavrnitev ostalih dokazov, na katere se sklicuje zahteva. Navedlo je, da je obsojenka predlagala rekonstrukcijo dogodka in pribavo posnetkov oškodovančeve glave in ličnice, ker se ni strinjala z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. Sodišče je obrazložilo, da je iz izvedenskega mnenja dr. B.Š. razvidno, kako je prišlo do oškodovančevih poškodb, kakšne vrste so, da je izvedenec svoje mnenje pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, kjer je odgovarjal tudi na vprašanja, ki jih problematizira obsojenka v zvezi s predlagano rekonstrukcijo in da po oceni sodišča izvedba tega v ničemer ne bi spremenila njegovega mnenja. Izpostavilo je, da enako velja za dokazni predlog, da se pribavijo rentgenski posnetki ličnice oziroma glave, saj je izvedenec podal mnenje na podlagi medicinske dokumentacije. Svoje stališče je utemeljilo tudi z razlago, da obsojenkin predlog za pribavo rentgenskih posnetkov, da bi sama podala mnenje o poškodbah, ni relevanten, saj ne gre za vprašanje, ki bi bilo v njeni pristojnosti. Takemu stališču prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi višje sodišče z navedbo, da so bile z izvedenskim mnenjem oškodovančeve poškodbe v celoti pojasnjene.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni sodbi v skladu z merili, ki jih mora upoštevati pri presoji, ali bo predlagani dokaz izvedlo ali ne, razumno utemeljilo svoje stališče glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, ker so dejstva, ki naj bi se dokazovala, že dokazana.

Vložniki v zahtevi navajajo, da je bilo glede analize prstnih odtisov ugotovljeno, da zaradi nestrokovnega dela policije teh ni mogoče pridobiti ter da bi moralo prvostopenjsko sodišče zato ugotoviti, da odsotnost obsojenkinih prstnih odtisov na sekalu in sekiri ne more pomeniti okoliščine, ki je njej v škodo, temveč zgolj okoliščino, ki je njej v korist. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi sodišče to dejstvo razlagalo obsojenki v škodo. Vložniki s to trditvijo po vsebini ne uveljavljajo kršitev pravic obrambe, ampak v tem pogledu izpodbijajo dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva tako kot v pritožbi znova navaja, da je še posebej pomembna izvedba rekonstrukcije in da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je izvedenec mnenje "strokovno obrazložil in njegovo mnenje ne bi bilo drugačno, če bi si ogledal kraj dogajanja", nesprejemljiva, saj pomeni taka zavrnitev obrambnega predloga kršitev določbe 5. člena ZKP. Kakor je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo, zahteva pa navaja le vsebino zadnjega stavka. Vložniki ne morejo omajati zakonitosti napadene sodbe niti z navedbo, da sodišče ni dopustilo soočenja izvedenca z dejanskim stanjem in da je ta odločitev še toliko bolj nedopustna, ker je izvedenec sodnomedicinske stroke mnenje izdelal površno in nestrokovno, v nekaterih delih tudi spekulativno. Po mnenju vložnikov je bilo zato sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga in sprejetju izvedenskega mnenja popolnoma zavedeno glede dejanskega stanja. Na vsebinsko enake očitke vložnikov v pritožbi, da je izvedenčev izvid izrecno v nasprotju s podatki iz zdravstvene dokumentacije Kliničnega centra, pri čemer da je izvedenec v nasprotju s podatki o poškodbah govoril o vreznini oškodovančevega levega mezinca, čeprav je šlo za vreznine na četrtem prstu leve roke, je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Zapisalo je, da je izvedenec v izvidu izrecno navedel odpustno diagnozo iz bolnišnice za M.D., ki jo citira zahteva, pa tudi diagnozo urgentnega bloka kirurške klinike in navedel, da je mnenje podal potem, ko je oškodovanca tudi osebno pregledal. Neskladje, ki ga navaja zahteva, glede poškodbe prstanca oziroma mezinca leve roke, se tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne nanaša na odločilno, pač pa na dejstvo, ki je pomembno le pri presoji prepričljivosti izvedenskega mnenja. Tega pa je v pravnomočni sodbi sodišče ocenilo tudi v povezavi z ostalimi dokazi in ga nato v celoti sprejelo. Z nasprotnimi navedbami vložniki vsebinsko zavračajo izvedensko mnenje in zato tudi v tem obsegu izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Vložniki v zahtevi tudi navajajo, da je obramba predlagala pribavo rentgenskih posnetkov oškodovančeve glave in leve ličnice, ker je želela dokazati, da so bile sledi preloma leve ličnice posledica zobozdravstvenih posegov pri oškodovancu, kar da bi bilo z ustreznim izvedenskim mnenjem po vpogledu v rentgenske posnetke mogoče tudi dokazati. Verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom mogoče zagotoviti zatrjevano dejstvo, obsojenkini zagovorniki tudi niso uspeli izkazati. Za dokazni predlog strank namreč ne zadošča golo breme zatrjevanja (onus proferendi), pač pa mora izkazati verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati določeno dejstvo. Stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča pa je, kdaj je taka verjetnost izkazana. Sodišče je na podlagi oškodovančeve izpovedbe in mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke ugotovilo, kako je M.D. dobil poškodbo leve ličnice, obramba pa na drugi strani ni izkazala, da je bil oškodovanec deležen zobozdravstvenih posegov, ki bi lahko imeli za posledico prelom leve ličnice. Zato ne drži navedba zahteve, da je zaradi zavrnitve tega dokaza prekršena obsojenkina pravica do obrambe.

Vložniki navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sploh ni opredelilo do izsledkov bioloških sledi, najdenih na predmetih v obsojenkinem stanovanju, pri čemer izrečno omenjajo najdbo madežev v vrtnem paviljonu (zapisnik o ogledu kraja dejanja, l. št. 12), in sledov na ročaju sekire (sled št. 14). Poudarjajo tudi, da je sodišče zanemarilo vse ugotovitve, ki bi lahko dokazovale drugačno dejansko stanje in da je to, kot izhaja iz sodbe, storilo zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe. Zahteva pri tem zgolj našteje dokaze, do katerih se sodišče ni opredelilo, ne pove pa, na katera odločilna dejstva se ti nanašajo. Z navedbo, da je sodišče pustilo vnemar vse ugotovitve, ki bi kazale na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo samo, zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz zahteve ni razvidno, katero kršitev zakona vložniki utemeljujejo s trditvami, da je bil predkazenski postopek voden nestrokovno ter da je zaradi ugotavljanja bioloških sledi policija uničila možnost ugotavljanja prstnih sledi, ki bi vsekakor pokazale, da so oškodovančeve navedbe lažne. Zato zakonitosti zahteve v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

Zahteva tudi navaja, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je preiskava bioloških sledi pokazala, da niso bile ugotovljene sledi, ki bi bile primerne za analizo na sekiri za drva, čeprav je oškodovanec trdil, da je imela obsojenka, ko je držala sekiro v rokah, le-to krvavo, pri čemer se vložniki sklicujejo na strokovno mnenje na l. št. 144. Poudarjajo tudi, da naj bi šlo pri oškodovancu za globoke sekanine prsta in plitvejše udarnine glave, kar da pomeni, da bi ob taki okrvavljenosti morali obstajati na sekiri za drva uporabni sledovi oziroma prstni odtisi. Na ta način vložniki ponujajo lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. Zato tudi s temi navedbami ne uveljavljajo kršitve zakona, pač pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnikov podana tudi zato, ker je sodišče napačno povzelo izjavo M.B., ki je trdila, da so ji kriminalisti naročili odstranitev krvavih brisač in majice, kar je policija odločno zanikala, sodišče pa da je s konstrukcijo take nedoslednosti saniralo. Po stališču vložnikov je v tem primeru šlo za nedopustno odstranjevanje dokazov, ki bi lahko pomembno pripomogli k razčiščevanju dejanskega stanja.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki (tako imenovana protispisnost). Sodišče prve stopnje pričevanja M.B., v delu, ki ga navaja zahteva, sploh ni povzelo, kar so vložniki v pritožbi izpodbijali tako, da so uveljavljali razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče v Ljubljani se je do teh pritožbenih navedb opredelilo v zadnjem odstavku na 5. strani in v prvem odstavku na 6. strani sodbe, ter korektno povzelo izpovedbi prič M.B. (v sodbi napačno B.) in G.S. Nasprotja med povzemanjem izpovedbe priče M.B. in samo izpovedbo v izpodbijanih sodbah ni. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, zakaj je očitke vložnikov v pritožbah, ki so s sklicevanjem na izpovedbo M.B. izpodbijali v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje, presodilo kot neutemeljene.

Le sodišče izpovedbe priče v sodbi ne povzame v celoti, pač pa le deloma in v tem obsegu korektno, sodbo ni mogoče uspešno izpodbijati zaradi navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka (protispisnosti). Le se del izpovedbe priče, ki ga sodišče ni navedlo, nanaša na odločilno dejstvo, je sodbo mogoče izpodbijati z uveljavljanjem podlage, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa z zatrjevanjem, da vsebina izpovedbe ni taka, kot jo interpretira sodišče, torej da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe in samo izpovedbo. Obramba pa je v pritožbi v tem obsegu prvostopenjsko sodbo napadla zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je sodišče druge stopnje argumentirano zavrnilo. Zato tudi v tem obsegu zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Na trditve zahteve, ki jih je obramba uveljavljala že v pritožbi, da bi sodišče moralo raziskati oziroma kasneje v sodbi tudi utemeljiti, zakaj je prepričano, da je pri obsojenki obstajal naklep za umor in da tega ni pojasnilo, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Navedlo je, da so take trditve protispisne, saj da je obsojenkin naklep jasno razviden iz dejstva, da je ta oškodovanca udarjala po vitalnih delih telesa s sekalom in sekiro, ki ju je očitno pripravila vnaprej.

Sklicevalo se je tudi na tisti del obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerem je sodišče na podlagi navedenih okoliščin ocenilo, da je obsojenka dejanje hotela storiti, ob tem pa kot neresničen ocenilo njen zagovor, da dejanja zaradi težav z rokami sploh ne bi mogla izvršiti, saj so bile funkcije njenih rok neokrnjene. Nasprotne trditve zahteve je zato treba zavrniti kot neutemeljene.

Vložnikom tudi ni mogoče pritrditi, da je bila v postopku kršena obsojenkina pravica do poštenega sojenja, da bi o obtožbah proti njej odločilo nepristransko sodišče, s tem pa tudi njena ustavna pravica do sodnega varstva po 1. odstavku 23. člena Ustave. Zatrjevano kršitev utemeljujejo z navedbo, da je predsednica senata sodelovala pri odločitvi o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki ga je izvenobravnavni senat pod njenim predsedstvom zavrnil z navedbo, da gre za "visoko stopnjo vztrajnosti osumljenke pri storitvi kaznivega dejanja". Stališče pritožbenega sodišča, da ne gre za kršitev po 4. točki 39. člena ZKP in zato tudi ne kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, vložniki ocenjuje kot izrazito formalistično.

Odločanje sodnika v isti kazenski zadevi o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni našteto med taksativno navedenimi procesnimi dejanji, zaradi katerih sodnik po 4. točki 39. člena ZKP ne sme opravljati sodniške dolžnosti. Zato gre za okoliščino, ki jo je mogoče presojati v okviru 6. točke 39. člena ZKP, torej z vidika, ali vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. V takem primeru pa mora po 2. odstavku 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo pa sme to storiti samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Pred sodiščem prve stopnje takratna obsojenkina zagovornica tega izločitvenega razloga ni uveljavljala, pač pa so to prvič storili v pritožbi obsojenkini zagovorniki. Nekatere procesne pravice je mogoče uveljavljati, ne da bi to odvisno od faze kazenskega postopka in določenih pogojev, za nekatere pa velja nasprotno. Izločanje sodnika zaradi dvoma v njegovo nepristranskost iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP spada v drugo skupino. Obramba je to pravico uveljavljala prepozno in je zato glede zatrjevanja te kršitve prekludirana. Tudi ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Strinjati se je treba z vložniki, da sme obtožnico spreminjati le tožilec do konca glavne obravnave. Ne drži pa, da sodišče v okviru istega življenjskega primera v izreku sodbe dejanja ne sme opisati tako, da opis ni v celoti enak tistemu v obtožbi. To lahko stori, vendar ne sme prekoračiti identitete med obtožbo in sodbo. Z opisom ne sme spreminjati dejanja v obsojenčevo škodo, dolžno pa je iz opisa izpustiti tiste okoliščine, ki niso dokazane in so za obsojenca obremenjujoče. Glede na to, da v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano, da je obsojenka poskusila vzeti življenje oškodovancu iz koristoljubnosti (da bi z njegovo smrtjo podedovala njegovo premoženje), je sodišče prve stopnje utemeljeno ta del opisa dejanja izpustilo. Zato je treba zavrniti trditev v zahtevi, da je na ta način prekoračilo obtožbo ter tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz zahteve ni razvidno, katero kršitev zakona uveljavljajo vložniki z navedbo, da se nenavadna vloga tožilstva v tem postopku kaže tudi v tem, da je nasprotovalo postavitvi novega izvedenca medicinske stroke in rekonstrukciji z navedbo, "da bodo s strani obdolženke večno novi predlogi in tako ne bi nikoli prišli do konca" ter da je tako stališče tožilstva, ki je v postopku dolžno varovati tudi zakonitost, povsem nesprejemljivo in nedopustno. Zaradi take izjave državne tožilke (l. št. 301) in ne tožilstva, bi obramba po 1. odstavku 44. člena ZKP iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP v skladu s pogoji iz 2. odstavka 41. člena istega zakona lahko zahtevala izločitev državne tožilke, vendar tega ni storila. Zato tudi s to navedbo v zahtevi vložniki zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne morejo omajati.

Katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP naj bi storilo drugostopenjsko sodišče, ko je ponovno povzelo, po mnenju vložnikov nesmiselno trditev prvostopenjskega sodišča, da je sodišče obsojenki odvzelo zaseženo orodje, saj da je očitno, da obsojenki nobenega orodja policija ni zasegla, zahteva ne pove in je v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v konkretnem primeru, pri čemer pa je bilo premalo določno, saj govori o odvzemu orodja, obsojenki očitno odvzelo sekalo in sekiro kot predmeta, ki sta bila uporabljena za kaznivo dejanje. Predmeti se smejo odvzeti, če so storilčeva last, kadar pa niso, pa samo če to zahtevajo splošna varnost ali moralni razlogi. Iz pravnomočne sodbe ni razvidno, da sta bila ta predmeta obsojenki zasežena, pač pa le to, da sta ji bila odvzeta. Da bi sekalo in sekira ne bila skupna last obsojenke in oškodovanca in da bi ne bili podani pogoji za odvzem teh predmetov, zahteva niti ne zatrjuje.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je drugostopenjsko sodišče zmotno razumelo pritožbene navedbe glede kvalifikacije kaznivega dejanja. Argumentacija na 4. strani sodbe višjega sodišča glede vprašanja, ali je obsojenka storila kaznivo dejanje iz brezobzirnega maščevanja, ni nerazumljiva. Sodišče druge stopnje namreč ni nikjer zapisalo, da je izvedenec dr. V.A. obsojenko pregledal zaradi ugotavljanja njenega nagiba k storitvi kaznivega dejanja. V obrazložitvi je to sodišče navedlo, da je sodna izvedenka psihiatrične stroke M.Ž.T. na glavni obravnavi povedala, da pri obsojenki ni zaznala znakov maščevalnosti in zlobnosti in da bi se to zaznalo, če bi obsojenka (opazovanka) kritično opisovala svoje vedenje, nato pa podalo zaključek, da ni ravnala tako. Na mnenje sodnega izvedenca dr. V.A. se je sklicevalo le, da bi utrdilo prejšnjo ugotovitev, kar je utemeljilo z navedbo, da je izvedenec ugotovil, da ima obsojenka zdrave roke, čeprav je sama zatrjevala, da v rokah nima moči in da čuti hude bolečine. V nadaljevanju pa je še dodatno pojasnilo, zakaj je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da je obsojenka storila kaznivo dejanje iz brezobzirnega maščevanja. Zato tudi v tem delu ni mogoče pritrditi zahtevi, da je podano tako nasprotje med spisovnimi podatki in v razlogi drugostopenjske sodbe ter da to pomeni absolutno bistveno kršitev postopka.

Nadaljnje navedbe vložnikov, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo pritožbo glede novih dodatnih dokaznih predlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in da očitno sploh ni stremelo po popolni ugotovitvi dejanskega stanja, temveč je v prenesenem pomenu zapisalo, da je kakršenkoli dokazni predlog odveč, ker da je obsojenka gotovo storilka kaznivega dejanja in da gre za ponovno grobo kršitev obsojenkine pravice do obrambe, da sodišče o upravičenosti izvajanja dokazov ni odločalo na ravni argumentiranega presojanja, ampak zgolj na ravni lastnega vnaprejšnjega subjektivnega prepričanja, so v tolikšni meri nekonkretizirane, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Enako velja za nadaljnjo navedbo, da na neutemeljenost odločitve pritožbenega sodišča kaže tudi nerazumljiv poskus sanacije napačnih odločitev sodišča prve stopnje, ki da jih je višje sodišče poskušalo upravičiti v zadnjem odstavku na 5. strani in prvem odstavku na 6. strani, pri čemer da gre za povsem nerazumljive trditve oziroma obrazložitve, ki ne odgovarjajo na pritožbene navedbe.

Da bi sodišče v pravnomočni sodbi storilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu, ni uporabilo določbe 22. člena KZ, vložniki ne zatrjujejo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojene Š.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je po 98a. členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine premoženjske razmere in zahtevnost tega dela postopka.