Jedro

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

Udeleženec je pod vplivom bolezni socialno praktično propadel, je neuspešen pri osamosvajanju v odraslost, predvsem pa se je nesposobnost obvladovanja vedenja izkazala v obliki agresivnega napada, s katerim je huje ogrozil zdravje, v skrajni posledici pa lahko tudi življenje matere. S popolno neuvidevnostjo do lastnega stanja in potrebe po zdravljenju, udeleženec ogroža tudi lastno zdravje, pri čemer v celoti in kategorično odklanja kakršnakoli zdravila, prav tako pa se kljub priporočilom ob predhodnem odpustu ni udeležil niti kontrolnega pregleda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom omejilo udeležencu pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter sklenilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike najdlje do 15. 6. 2019 (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pritožuje udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu odpravi, pridržano osebo odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične klinika ter ustavi postopek. Navaja, da je bilo pri pridržani osebi kot diagnostično sredstvo opravljeno le opazovanje in diagnostični intervju, ter da bo, kot izhaja iz mnenja izvedenca, končna diagnoza mogoča šele s potekom stanja in zdravljenja. Na podlagi navedenega gre zaključiti, da je predmetno pridržanje namenjeno šele dokončni postavitvi diagnoze, in ne kot posledica že ugotovljene duševne motnje, kar pa ni namen določila 39. člena Zakona o duševnem zdravju2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila pridržani osebi pri sprejemu postavljena diagnoza: neopredeljena organska motnja osebnosti zaradi možganske poškodbe po operaciji ciste. Osebnostna motnja pa ni duševna bolezen, zato zdravljenje po 39. členu ZDZdr ni mogoče. Zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebna hospitalizacija pridržane osebe zaradi agresivnega vedenja udeleženca, temelji izključno na izjavi matere udeleženca. Pridržana oseba je očitani napad zavrnila kot neresničen, v spisu pa ni drugih dokazov, ki bi potrjevali zgodbo matere udeleženca. Tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila pridržana oseba pred tem sprejemom kadarkoli heteroagresivna, zato pridržana oseba tudi v tem delu ne sprejema obrazložitve prvega sodišča, da je agresivno vedenje pridržane osebe do matere izkazano. Prav iz tega razloga je bilo predlagano tudi zaslišanje očeta. Le-tega sodišče kljub predlogu ni vabilo, niti dokaznega predloga ni zavrnilo, s čimer je kršilo postopkovna določila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoče odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. V 39. členu ZDZdr so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve in sicer: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 7. Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih je nujen postopek, v katerem so roki za odločanje sodišča zelo kratki. Pri zaslišanju osebe je obvezna navzočnost odvetnika, izvedenca in zastopnika (prvi odstavek 62. člena ZDZdr). V dokaznem postopku lahko sodišče poleg osebe zasliši tudi zakonitega zastopnika, najbližjo osebo, lečečega zdravnika in druge, ki bi lahko dali podatke, pomembne za odločitev.

8. Dokazna ocena prvega sodišča, da je bil udeleženec agresiven do matere ter jo je poškodoval, ko je proti njej zamahnil s stolom, ne temelji le na prepričljivi izpovedbi matere udeleženca, temveč je izkazana tudi z medicinskim izvidom. Ker so za opravo procesnih dejanj v zakonu, kot je bilo že navedeno, določeni izredno kratki roki, je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz listin v spisu, s strani udeleženca predlagane priče A. A., udeleženčevega očeta, vabilo na narok s telegramom ter preko telefonske številke, ki jo je sodišču posredovala odvetnica udeleženca, vendar je bila telefonska številka ves čas nedosegljiva. Na naroku niti pridržana oseba, niti njegova odvetnica, kljub možnosti, nista predlagala drugega načina vabljenja očeta udeleženca na zaslišanje. Sicer pa oče udeleženca, kot to izhaja iz izpovedbe udeleženca, ob dogodku, ki ga pritožnik zanika, ni bil prisoten. Po mnenju pritožbenega sodišča je dokazna ocena logična in prepričljiva in pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v njeno pravilnost. 9. Udeleženec je bil predhodno že hospitaliziran od 18. 3. do 26. 3. 2019. Ob sprejemu dne 8. 5. 2019 je bil sprejet s sprejemno diagnozo: neopredeljena manična epizoda in neopredeljena organska motnja osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni ali poškodbe, stanje po operaciji ciste v letu 2011. 10. Sodišče je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenca medicinske stroke dr. B. B. kot strokovnega pomočnika sodišča, saj je lahko sodišče le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

11. Izvedenec je v skladu s petim odstavkom 62. člena ZDZdr na naroku dne 10. 5. 2019 pregledal udeleženca ter podal mnenje, ki ga je še dodatno dopolnil na naroku dne 15. 5. 2019. 12. Izvedenec je na podlagi opravljenega kliničnega pregleda udeleženca in njegove zdravstvene dokumentacije ugotovil, da je pri udeležencu prisotna duševna bolezen, ki je sicer v začetnih fazah postavitve do(končne) diagnoze, vendar so izkazani bolezenski znaki, ki kažejo na psihozo (v obliki shizofrenije ali bipolarne motnje), zaradi katere ima udeleženec moteno presojo realnosti, kar pomeni, da pritožnik zaradi duševne bolezni ni sposoben oblikovati pravno relevantne volje glede svojega zdravljenja, prav tako pa ni sposoben obvladovanja lastnega ravnanja. Prvo sodišče je ugotovilo, da je udeleženec pod vplivom bolezni socialno praktično propadel, je neuspešen pri osamosvajanju v odraslost, predvsem pa se je nesposobnost obvladovanja vedenja izkazala v obliki agresivnega napada, s katerim je huje ogrozil zdravje, v skrajni posledici pa lahko tudi življenje matere. S popolno neuvidevnostjo do lastnega stanja in potrebe po zdravljenju, udeleženec ogroža tudi lastno zdravje, pri čemer v celoti in kategorično odklanja kakršnakoli zdravila, prav tako pa se kljub priporočilom ob predhodnem odpustu ni udeležil niti kontrolnega pregleda.

13. Izvedenec je tudi pojasnil, da je psihološko poročilo le pomožni inštrument ter da psihiatrično diagnostiko predstavljajo predvsem poglobljene psihiatrične preiskave, diagnostični intervjuji in opazovanje vedenja pacienta. Poudaril je, da gre pri udeležencu za pravo duševno bolezen, ki ima glede na njegovo mladost in visoke intelektualne sposobnosti dobro prognozo v primeru pravočasnega in ustreznega zdravljenja, opustitev zdravljenja pa bi privedla do nadaljnjega poslabšanja bolezni, agresivnega vedenja, predvsem pa do zmanjšanja možnosti uspešnega zdravljenja v prihodnosti.

14. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v tem postopku postavljeni izvedenec glede na trenutno zdravstveno stanje udeleženca in glede na podane bolezenske znake, ki kažejo psihozo (v obliki shizofrenije ali bipolarne motnje), podal t.i. delovno diagnozo, medtem, ko bo konkretna in končna diagnoza lahko postavljena šele s časom in v samem teku zdravljenja. Navedena ocena izvedenca, da je pri udeležencu prisotna duševna bolezen, pa omogoča oziroma dopušča presojo, da sta za sprejem udeleženca na zdravljenje brez privolitve izpolnjena pogoja iz 39. člena ZDZdr, in sicer, da oseba huje ogroža zdravje drugih ter tudi lastno zdravje zaradi duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja.

15. Prvostopenjsko sodišče je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s pridržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, saj milejša oblika zdravljenja (nadzorovana ali ambulantna obravnava) zaradi udeleženčevega odklanjanja, ki je posledica nezavedanja o potrebi po zdravljenju in lastnem prepričanju o popolnem zdravju, ne bi bila učinkovita.

16. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, in ker tudi nobena uveljavljana in uradoma upoštevna kršitev pravil postopka ni bila storjena, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZDZdr.