Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki namesto 1.150.000,00 SIT odškodnine 6.468,04 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 1.550.000,00 SIT).

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 122,39 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v S. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo odškodnine v višini 1.150.000,00 SIT za škodo, ki jo je tožnica utrpela v dogodku 21.7.2002, ko jo je toženec porinil in se je pri padcu hudo telesno poškodovala. Ugotovilo je, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in prisodilo odškodnino za telesne bolečine v višini 550.000,00 SIT, za strah v višini 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 300.000,00 SIT. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in zahtevek za odškodnino zaradi tuje pomoči. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 305.140,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s telesnimi bolečinami. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi se izkazalo, da zahtevek v višini 650.000,00 SIT ni pretiran. Prenizko je bila odmerjena odškodnina za strah (300.000,00 SIT od zahtevanih 350.000,00 SIT). Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnici prisodilo samo 300.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino za tujo pomoč. Za tujo pomoč je tožnica predlagala tudi dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Sodišče je v obrazložitvi navajalo, da je tovrstno škodo že upoštevalo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa ne gre, saj je odškodnina za tujo pomoč odškodnina za materialno škodo. Predlaga razveljavitev oziroma ustrezno saniranje sodbe s strani Višjega sodišča. Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju ugotovilo popolno in pravilno. Iz razlogov izpodbijane sodne izhaja, da je pri odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in z njimi povezane nevšečnosti pri zdravljenju upoštevalo, da je tožnica trpela hude bolečine dva dni, nato deset dni bolečine srednje jakosti, občasno pa ima še vedno glavobole. Ob poškodbi je pri tožnici nastopila najgloblja motnja zavesti in motnja dihanja ter tudi krči po telesu. Bila je štiri dni intubirana in umetno ventilirana. Med zdravljenjem je pretrpela postopek oživljanja, bila trikrat izpostavljena rentgenskemu sevanju, dvakrat EEG preiskavi, nosila je urinski kateter in se morala ponovno privajati hoji in govoru. Bila je 11 dni hospitalizirana, v bolniškem staležu pa 65 dni. Pritožba se na drugačen obseg bolečin od opisanega in na kakšne druge nevšečnosti pri zdravljenju niti ne sklicuje. Dejansko stanje je bilo tako ugotovljeno pravilno. Pravična odškodnina je pravni standard in po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je višina odškodnine za premoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme se pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine na konkreten primer po eni strani upoštevati individualne okoliščine primera, po drugi strani pa mora svoje ugotovitve objektivizirati s primerjavo s podobnimi primeri v sodni praksi. Ob upoštevanju teh kriterijev je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju odmerjena prenizko in sicer bi morala znašati 650.000,00 SIT.

Prenizko je bila določena tudi odškodnina za strah. Kot pritožba pravilno opozarja je izvedenec ugotovil, da je tožnica doživela smrtni primarni strah. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da ob nobenem drugem dogodku ne bi mogla doživljati tako močnega strahu kot takrat, ko je bila prepričana, da je odhod toženca zadnje kar vidi. Sekundarni strah je trpela še vsaj štirinajst dni, dokler ni bila izključena božjast. Opisane okoliščine narekujejo priznanje višje odškodnine iz tega naslova od že prisojene. Primerna odškodnina za strah je tako zahtevanih 350.000,00 SIT.

Pritožnica navaja, da je bila glede na uveljavljeno sodno prakso prenizko dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojeni znesek je primerljiv z navadno poškodbo vratu, tožnica pa je utrpela od epileptičnega napada do nevarnosti, da bo umrla, njene težave pa se še danes kopičijo. Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti gre sicer za zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja in ne za vsoto poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel ob škodnem dogodku. Praviloma mora biti prikrajšanje trajno. Iz razlogov sodbe izhaja, da ugotovljene poškodbe pri tožnici zapuščajo manjše duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se odraža v občasnih glavobolih, motnjah koncentracije in motnjah spomina. Vsi ti simptomi pa bodo prisotni tudi v prihodnje, zato je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno. Tožnica se je zaprla vase in opaža, da je bolj razdražljiva, težje spi. Še vedno podoživlja strah, ki je deloma vezan na obravnavani dogodek, deloma pa nova nova ustrahovanja. Zaradi škodnega dogodka je tako kvaliteta njenega življenja slabša in tožnica zato nedvomno trpi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina prenizka in primerna odškodnina znaša 500.000,00 SIT.

Pritožba še pravilno opozarja, da gre pri stroških za tujo pomoč za materialno škodo in ne za nematerialno. Pravno podlago za odškodnino zaradi potrebe po tuji pomoči predstavlja 174. člen OZ, ki določa, da mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Za pomoč oškodovancu običajno poskrbijo svojci in oškodovanec niti ne more razpolagati z listinami, ki bi dokazovale višino škode, zato višine škode praktično ni mogoče ugotoviti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnica tujo pomoč potrebovala najmanj 14 dni. To pomeni, da je do tovrstne odškodnine upravičena in je zato treba uporabiti določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri v takih primerih sodišče odškodnino prisodi po prostem preudarku. Primerna odškodnina iz naslova potrebe po tuji pomoči je tako ob ugotovljenih težavah tožnice v času zdravljenja poškodbe in ob upoštevanju odločitev v podobnih zadevah 50.000,000 SIT.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče moralo sodbo spremeniti tako, da je priznalo namesto 1.150.000,00 SIT odškodnine 1.550.000,00 SIT. V zvezi z Zakonom o uvedbi eura je prisojeni znesek pretvorilo v po 1.1.2007 veljavno valuto in znaša 6.468,04 EUR.

V odločitev o stroški pritožbeno sodišče ni posegalo, saj je sodišče prve stopnje že štelo, da je tožnica z zahtevkom uspela v celoti, v zvezi s tem pa ni pritožbe.

Tožnica je s pritožbo delno uspela (89 %), zato ji je pritožbeno sodišče priznalo 89 % pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe, pripadajoče materialne stroške in DDV na odvetniške storitve) v skupnem znesku 247,56 EUR.