Jedro

Sodišču pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, s katerimi bi izkazal resničnost svojih trditev, da je z dvignjenimi sredstvi iz računov pravnih oseb poravnaval njune obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2008 odmerila dohodnino v znesku 53.035,35 EUR ter hkrati odredila, da mora v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom plačati razliko v višino 18.987,48 EUR na navedeni prehodni davčni podračun. Odločila je še, da se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe ter ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, da stranka trpi svoje stroške ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora pravne osebe, zavezanca za davek A. d.o.o. pri kontroli transakcijskega računa ugotovljeno, da navedena pravna oseba izkazuje visoke zneske prilivov iz tujine, katerim so nato sledili visoki zneski dvigov gotovine, ki jih je dvigoval direktor zavezanca (tožnik) in jih evidentiral kot plačila različnih računov oziroma vračila denarja. Davčni organ je med postopkom preveril predloženo listinsko in poslovno dokumentacijo, povezano z dvigi, ter ugotovil, da je v navedenih primerih šlo za nezakonita nakazila denarja iz tujine, katerim so nato sledili nezakoniti dvigi gotovine s transakcijskega računa. Davčni organ je zato izplačilo gotovine v skupnem znesku 59.944,64 EUR, ki je bilo opravljeno v letu 2008, opredelil kot dohodek iz zaposlitve direktorja.

Prav tako je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora pravne osebe B. d.o.o. pri kontroli transakcijskega računa ugotovljeno, da navedena pravna oseba izkazuje visoke zneske prilivov iz tujine (ki so nesorazmerni z izkazanimi prihodki), katerim so nato sledili visoki zneski dvigov gotovine. Gotovino v skupnem znesku 76.246,84 EUR za leto 2008 je dvigoval tožnik in navedene dvige evidentiral kot plačila različnih računov.

Glede na navedeno se osnova za dohodnino za 2008 za tožnika ugotavlja na podlagi podatkov iz uradne evidence davčnega organa in se kot dohodek z oznako 1109 upošteva bruto prejemek v znesku 136.191,48 EUR.

Tožnik je bil z navedenimi ugotovitvami seznanjen, ter je nanje podal pripombe. Glede tožnikovih pripomb, ki se nanašajo na ugotovitve pri pravni osebni A. toženka ugotavlja, da je tožnik od podjetja C. v obdobju od 8. 11. 2007 do 31. 1. 2008 prejel štiri nakazila, te zneske pa je tožnik nekaj dni po prejemu dvignil. Tožnik za svoje trditve v zvezi z navedenimi dvigi ni predložil ustreznih verodostojnih knjigovodskih listin. Kot davčno upoštevni dogodek se lahko šteje le tisti, za katerega ima davčni zavezanec verodostojno listino in je ta dogodek na podlagi takšne listine knjižen v njegovih knjigovodskih evidencah. Kakršnokoli drugačno dokazovanje davčno pomembnih prihodkov ali odhodkov v davčnih postopkih ni mogoče. Pri tem velja, da je dokazno breme na strani zavezanca, ki mora za svoje trditve predložiti dokaze. Glede tožnikovih pripomb, da si je z dvigi gotovine poravnal kredit, ki ga sta ga najela z ženo, se je toženka sklicevala na ugotovitve iz odločbe z dne 4. 5. 2012, iz katerih izhaja, da ima navedena posojila in vračila tožnik evidentirana na drugih kontih in se ne nanašajo na ugotovljene nepravilnosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

Glede ugotovitev, ki se nanašajo na družbo B. d.o.o. pa je davčna uprava RS ugotovila, da je tožnik priliv v skupnem znesku 76.246,84 prvotno knjižil na konto 1658 v dobro - terjatve iz naslova cesij, navedene obveznosti do družbe C. pa je nato izničil tako, da je sestavil pogodbe o odstopu terjatev, iz katerih je razvidno, da C. odstopa svoje terjatve prevzemniku B. d.o.o. Tožnik je bil tako z navedenim denarjem poplačan od svojih „dolžnikov“, saj je leta 2008 pa je izdal nekaj računov pravnim osebam za raziskavo trga, vendar je verodostojnost računov zelo vprašljiva. Tožnik je v svojih poslovnih knjigah prikazal, da so vse te tuje pravne osebe poplačale svoj dolg iz priliva družbe C., delno pa je tožnik prilive izničil tako, da je navedeni znesek vknjižil na konto 7851. Že iz načina knjiženja je razvidno, da gre za nezakonite prilive, za katere tožnik ni vedel, kam naj jih poknjiži. Navedeni nakazan denar v skupnem znesku 76.246,84 EUR je nato tožnik dvigoval v gotovini in dvige evidentiral kot plačila različnih računov. Da pri navedenih dvigih gotovine ni šlo za plačila računov, izhaja iz dejstev, da je tožnik plačal račune, ko je bila obveznost že zastarana, da so bili računi plačani gotovinsko oziroma je bila obveznost do navedenih podjetij zaprta z dvigi gotovine in da tožnik ne razpolaga z nobenimi opomini od navedenih podjetij za poravnavo odprtih obveznosti. Poleg tega davčni organ na podlagi preveritve vseh predloženih listin ugotavlja, da tožnik za svoje trditve ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri odločitvi izhajala iz napačnih oziroma nepopolnih podatkov o poslovanju družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da naj bi kot direktor družbe A. od leta 2007 dalje dvigoval različne zneske gotovine z navedbo, da gre za vračilo posojila oziroma plačilo računov, čeprav danega posojila oziroma prejetih računov za dobavljeno blago sploh ni bilo oziroma so bili fiktivni. Pojasnjuje, kako je navedena družba leta 1997 najela kredit, za potrebe nakupa opreme trgovine v Šempetru, ki je bila kasneje prodana, tožnik pa je moral za poplačilo kredita najeti kredit oziroma ga je kasneje najela tudi njegova žena, kar vse izhaja iz posojilnih pogodb iz leta 2002, 2003, 2008, 2009 in 2010. Izplačilo navedenih zneskov tako ne more predstavljati drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Glede spornosti fakture v višini 44.100,00 EUR, ki je bila navedeni družbi izstavljena s strani italijanske družbe D., tožnik navaja, da je bilo blago po navedeni fakturi kot osnovni kapital vloženo v družbo A. v Italiji. Navaja, da je z družbo C. iz Italije podpisal štiri pogodbe o odstopu terjatev, tako je družba C. družbi A. nakazala zneske v višini odstopljenih terjatev, z njimi pa je navedena družba plačevala svoje dobavitelje. V zvezi s tem je davčnemu organu predložil izjave direktorjev oziroma pooblaščenih oseb in na njih navezujoče se kopije blagajniških dnevnikov za posamezne zneske plačil in sicer družbe D., E., F., C. Teh izjav toženka ni upoštevala oziroma se do njih ni opredelila.

Navaja tudi, da je družba B. leta 2007 v Italiji registrirala hčerinsko podjetje. Ta je za poplačilo dobaviteljev in storitev v letu 2007 porabila 32.939,00 EUR, 2008 pa 52.754,00 EUR. Zaradi navedenih primanjkljajev je hčerinska družba iz Italije želela sanirati bilančne izgube družbe B. ter ponovno vzpostaviti pozitivni kapital. Zato je družba leta 2008 z družbo C. iz Italije podpisala šest pogodb o odstopu terjatev za različne zneske. Tako je družba C. družbi B. nakazala zneske v višini odstopljenih terjatev. S tem denarjem pa je navedena družba plačevala svoje dobavitelje, do katerih je imela zapadle in neporavnane obveznosti, kar potrjujejo posamezni dvigi zneskov v gotovini, po drugi strani pa zapiranje posameznih računov do dobaviteljev. V dokaz navedenih trditev je tožnik predložil izjave direktorjev oziroma pooblaščenih oseb in na njih navezujoče se kopije blagajniških dnevnikov za posamezne zneske plačil, in sicer družbe G. d.o.o, H., D. in podobno. Bistvo teh potrdil je v tem, da iz njih nedvoumno izhaja, da dvignjene zneske denarja ni obdržal tožnik, pač pa so bili izročeni upnikom za poravnavo njihovih terjatev. Neutemeljena pa je tudi navedba davčnega organa, da naj bi družba poravnala zastarane obveznosti. V tujini so zastaralni roki daljši, poleg tega pa terjatve iz leta 2005 in 2006 v času plačila niso bile zastarane niti po slovenskem pravu. Navedeni zneski tako ne morejo predstavljati prejemkov in zaposlitve tožnika, saj temu dejansko niso bili nikoli izplačani za opravljanje dela, pač pa so se z njimi poravnavale terjatev do dobaviteljev družb A. d.o.o. in B. d.o.o., kar nesporno potrjujejo izjave upnikov navedenih družb. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in ker so tožbene navedbe enake pritožbenim, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbeni ugovori še dodaja: V zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da predstavljata zneska 59.944,64 EUR in 76.246,84 EUR, ki ju je tožnik dvignil z računa pravnih oseb A. d.o.o. in B. d.o.o. dohodek iz zaposlitve, na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena sporna dohodnina za leto 2008. Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Pri tem je vrsta dokaznih sredstev omejena, pri čemer ne gre za omejitev po določbah ZDavP-2, temveč za omejitev, ki izhaja iz vsebine samega davčnega postopka oziroma določb materialnih predpisov. V skladu z navedenim se poslovni dogodki davčno priznavajo samo na podlagi pravilnih in verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Zato mora podlaga za izstavljene račune izhajati iz poslovnih knjig. Kot davčno upoštevni dogodek se namreč šteje le tisti, za katerega ima davčni zavezanec verodostojno listino in je tak dogodek na podlagi takšne listine knjižen v zavezančevih knjigovodskih evidencah, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Izstavljeni računi morajo zato temeljiti na sklenjenih poslih, iz katerih morajo biti razvidne pravice in obveznosti pogodbenih strank, zavedeni morajo biti v poslovnih knjigah, obstajati pa mora tudi dokumentacija o plačilu.

Sodišču pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, s katerimi bi izkazal resničnost svojih trditev, da je z dvignjenimi sredstvi iz računov navedenih pravnih oseb poravnaval njune obveznosti, kar sta podrobno utemeljila že upravna organa.

Glede leta 2008 dvignjene gotovine v skupnem znesku 59.944,64 EUR, za katero ni sporno, da jo je na račun družbe A. d.o.o. nakazala družba C., je toženka ugotovila, da je bila v blagajniških dnevnikih evidentirana kot plačilo računa št. 7 z dne 6. 1. 2008 v znesku 9.329,00 EUR, ki ga je izstavilo podjetje E. iz Tuzle in kot plačilo računa št. 3 z dne 8. 1. 2008 v znesku 11.784,00 EUR, ki ga je izstavilo podjetje F. Že v inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da sta bila navedena računa nepopolna in pavšalna, prav tako pa tudi ni obstajala podlaga o dogovorjenem sodelovanju med tožnikom in omenjenima pravnima osebama, ki bi bila razvidna iz medsebojno sklenjenih pogodb. Opravljene storitve pa tudi ne izhajajo iz doseženega prometa, ki bi moral izhajati iz poslovnih knjig. Tožnik za plačilo navedenih računov torej ni imel podlage v poslovnih knjigah, niti jih ni dokazal z verodostojnimi listinami, to je z bančnimi nakazili. Zgolj z blagajniški dnevniki, v katerih je tožnik sam navedel, da je bila navedena gotovina poravnana za plačilo navedenih računov in potrdili pravnih oseb, da sta bila oba računa poravnana, tožnik tudi po presoji sodišča zatrjevanih dejstev ni dokazal. Glede dviga gotovine v višini 38.831,64 EUR, ki je bil evidentiran kot vračilo predujma podjetju C. za predračun št. 72, pa v postopku ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da je bila dejansko nakazana podjetju C.. Potrdilo podjetja C. z dne 18. 7. 2012, da je prejelo 28.809,60 EUR, tudi po presoji sodišča ne zadostuje.

Glede zneska v skupni višini 76.246,84 EUR, ki jo je iz računa pravne osebe B. d.o.o. v letu 2008 dvigoval tožnik in dvige evidentiral kot plačila različnih računov, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni dokazal, da bi med B. d.o.o. in navedenimi pravnimi osebami (… d.o.o.) obstajali kakršnikoli pravni posli, ki bi predstavljali podlago za izstavljene račune, niti, da bi bili izstavljeni računi dejansko plačani. Tožnik namreč ne oporeka ugotovitvi toženke, da iz tožnikovih poslovnih knjig ni razvidna podlaga za izstavljene račune, poleg tega povezave med plačili in dvigi listinsko ni dokazal. Zgolj izjave nekaterih pravnih oseb, da so prejele določene zneske, pa glede na navedeno ne zadostujejo.

Opredelitev navedenih zneskov kot dohodek iz zaposlitve direktorja je zato pravilna in zakonita.

Tožnikov ugovor, da so bila z dvigi gotovine z računa družbe A. d.o.o. poravnana posojila, ki sta jih najela s ženo, je prvostopenjski upravni organ zavrnil s sklicevanjem na ugotovitve iz inšpekcijske odločbe z dne 4. 5. 2012. Iz navedene odločbe izhaja, da ima navedena posojila in vračila tožnik evidentirana na drugih kontih in se ne nanašajo na ugotovljene nepravilnosti.

Tožnikov tožbeni ugovor, da je blago po fakturi v višini 44.100,00 EUR, ki je bilo družbi A. izstavljena s strani italijanske družbe D., predstavljalo vložek v družbo A. v Italiji, pa za odločanje v predmetni zadevi ni relevanten, saj se izpodbijana odločba ne nanaša na gotovino, ki jo je tožnik z računa družbe A. d.o.o. dvignil v letu 2007. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.