Jedro

Okoliščina, da začasni zastopnik zaradi odsotnosti toženca ni imel podatkov o poteku prometne nezgode, učinka domneve priznanja po tožnici zatrjevanega dejstva glede poteka prometne nezgode ne more preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je prvo sodišče tožencu naložilo, da tožnici plača 9.421,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2008 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2009 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 1.253,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno izpostavlja, da listina z naslovom „slovenski zavarovalni biro“, glede katere je prvo sodišče ugotovilo, da gre za policijski zapisnik, posredovan Slovenskemu zavarovalnemu biroju, zaradi obličnostnih pomanjkljivosti ni javna listina (224. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vendar ta okoliščina sama po sebi na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru ni vplivala, ker dokazna ocena te listine ni bila potrebna, ker je prvo sodišče ugotovilo, da po tožnici zatrjevane okoliščine prometne nesreče niso bile sporne. Takšen zaključek je pravilen, saj je toženec zatrjeval, da ni nujno, da je do nezgode prišlo zato, ker se pod vplivom alkohola ni mogel pravočasno ustaviti za vozilom oškodovanca (kot je to trdila tožnica), ampak da obstoji možnost, da je do nezgode prišlo zaradi vzvratnega gibanja oškodovančevega vozila. Res je, da je bila taka trditev podana zato, ker začasni zastopnik ni imel podatkov o poteku nezgode zaradi odsotnosti toženca. Vendar okoliščina, da zaradi odsotnosti toženca niso znana dejstva, ki se sicer nanašajo na toženčevo zaznavanje, učinka domneve priznanja dejstva ne more preprečiti. Za po tožnici zatrjevana dejstva glede poteka prometne nezgode je zato sodišče pravilno štelo, da so priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker dejstev, ki jih je stranka priznala, ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), napačna dokazna ocena listine, ki jo je sodišče sicer opravilo, na pravilnost ugotovitve (nespornega) poteka prometne nezgode ni vplivala.

Pritožbeno postavljanje trditve (torej ne zgolj možnosti), da je do nesreče prišlo tako, da se je v rahlem vzpenjanju ceste preko železniške proge spredaj vozeče vozilo oškodovanca zaletelo v toženčevo vozilo zato, ker je oškodovanec v cestnem nagibu dopustil vzvratno gibanje njegovega avtomobila, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev, katerega ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da so v prisojenem znesku 9.421,19 EUR upoštevane tudi oškodovancema izplačane revalorizacijske obresti in znesek zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zneskov od dneva zapadlosti do vložitve tožbe. Pritožnik navaja, da bi moral biti toženec obsojen zgolj na povrnitev izplačanega zneska 7.500,04 EUR (= 1.751,42 EUR odškodnina za premoženjsko škodo + 2 x 2.378,57 EUR odškodnina za nepremoženjsko škodo + 2 x 495,74 EUR odvetniški stroški). V kolikor pritožba s to navedbo postavlja trditev, da oškodovancema revalorizacijske obresti niso bile izplačane, te navedbe ni moč upoštevati, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V kolikor pa s to navedbo uveljavlja napačno uporabo materialnega prava glede prisojenega zneska kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti, pa velja pojasniti, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zneskov od trenutka, ko je toženec prišel v zamudo, torej ko je tožnica od njega zahtevala, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

V zvezi z odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpela oškodovanca, pritožba neutemeljeno trdi, da je previsoka. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine, izhajajoče iz razlogov prvostopnega sodišča na peti strani izpodbijane sodbe, kateri pritožbeno niso niti izpodbijani, ni kakšnih pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine (179. člen OZ). Odmerjeni znesek 2.378,57 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času podpisa poravnave na dne 26.9.2006, 3,11 takratne povprečne neto plače (Uradni list RS št. 121/2006). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela oškodovanca.

Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Prav tako ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se je pritožba tako izkazala za neutemeljeno, jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu potrditi.

Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo pritožbe nastali, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).