Jedro

V krivdoreku je kot izvršitveno dejanje navedeno, da je obtoženec zahteval od oškodovanca, naj mu pokaže, koliko denarja ima s sabo, pri tem pa ga je zmerjal in kričal. Ker je oškodovanec vedel, da obtoženec izsiljuje ljudi za denar in jih tudi fizično napada, se je prestrašil in mu izročil 15.000,00 SIT.

Ker tako v opisu ni navedena niti konkretna grožnja niti uporaba sile, tak opis ne ustreza kaznivemu dejanju izsiljevanja po I. odst. 218. čl. KZ. Zato je bilo treba obsodilno sodbo spremeniti v oprostilno.

Izrek

Pritožbi obtoženega D.S. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje: v točki 1. krivdoreka s p r e m e n i tako, da se obtoženi D.S. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo in resno grožnjo prisilil D. S., da mu je v škodo svojega premoženja izročil denar, s tem, da je dne 28.8.1998 ob 14. uri na Š. u. v C. od D. S. zahteval, da mu pokaže, koliko denarja ima s sabo, pri tem pa ga je zmerjal in nanj kričal, ker pa je D. S. vedel, da pogosto izsiljuje ljudi za denar in jih tudi fizično napada, se je prestrašil in mu zaradi tega izročil 15.000,00 SIT.

s čemer naj bi storil kaznivo dejanje izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ.

Po I. odstavku 95. člena obremenjujejo stroški kazenskega postopka tega dela iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi potrebni izdatki obtoženega D. S. ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice D. G. Š. proračun.

I. V točki 2. in 3. krivdoreka r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega treh kaznivih dejanj izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ.

Za kaznivo dejanje na škodo D.S. (točka 1. krivdoreka) je bila določena kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje na škodo M. K. (točka 2. krivdoreka) kazen šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje na škodo D. K. (točka 3. krivdoreka) kazen osem mesecev zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora.

Obtoženi je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Sicer mu je bilo naloženo plačati oškodovanemu M. K. 1.000,00 SIT; s presežkom v znesku 5.000,00 SIT je bil ta oškodovanec napoten na pravdo.

Z isto sodbo je bil obtoženi oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po II. odstavku 313. člena KZ na škodo S.G.. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili.

Z isto sodbo je bila zavrnjena obtožba zaradi kaznivih dejanj tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ in goljufije po III. in I. odstavku 217. člena KZ, oboje na škodo B. G.. Stroški tega dela kazenskega postopka so prav tako obremenili proračun.

Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila v pritožbi postavljena zahteva, naj se obtoženega in zagovornico obvesti o seji pritožbenega senata, jima je bila dne 28.10.2003 udeležba na seji omogočena.

Višji državni tožilec V. d. t. R. S., Z. o. v C. svétnik F. H. je predlagal na seji zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

- k točki I. izreka te odločbe: Pritožnik ima prav, da opis kaznivega dejanja po točki 1. krivdoreka ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ. Storilec tega kaznivega dejanja mora namreč bodisi s silo, bodisi z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da ta zaradi tega kaj stori ali opusti v škodo lastnega ali tujega premoženja. V krivdoreku je sicer uvodoma navedeno, da je obtoženi s silo in resno grožnjo prisil vse tri oškodovance, da so mu izročili denar. Vendar je v točki 1. krivdoreka oboje konkretizirano z zahtevo oškodovancu, da pokaže denar, ob hkratnem zmerjanju in kričanju. Kakršnakoli sila ni omenjena, zmerjanje in kričanje pa ne pomeni resne grožnje. Oškodovančeva prestrašenost, ker da je vedel, da obtoženi pogosto izsiljuje ljudi za denar in jih tudi fizično napada, ne more pomeniti niti sile, niti grožnje; te prestrašenosti obtoženi dne 28.9.1998 torej ni povzročil, ker naj bi bila pri oškodovancu prisotna že od prej. In če je zaradi prestrašenosti res izročil obtoženemu denar, ga torej ni zaradi sile in grožnje. Zato je bilo treba ob ugoditvi pritožbi v tem delu in v tem obsegu spremeniti obsodilno sodbo v oprostilno.

Zaradi izdaje oprostilne sodbe obremenjujejo stroški kazenskega postopka v tem delu proračun.

- k točki II. izreka te odločbe: Sodišče druge stopnje sicer soglaša, da v pritožbi grajani način spremembe obtožnice na glavni obravnavi ni pravilen, saj takšna sprememba lahko privede do zmede in do netransparentnosti vsebine obtožnice. Ker je zagovornica na glavni obravnavi zahtevala, naj se zdiktira celotno besedilo spremenjene obtožnice, sodišče prve stopnje pa tej zahtevi očitno ni ugodilo, je s tem vsekakor kršilo določila kazenskega postopka (344. člen ZKP). Vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje vsekakor razumelo spremembo obtožnice, ker sicer o njej ne bi odločilo na tri različne načine. Iz nadaljnjega poteka glavne obravnave pa je mogoče povzeti, da je tudi zagovornica razumela spremembo obtožnice in je nanjo v končni besedi tudi odgovorila s tem, da jo je pobijala prav v vseh točkah.

Pritožnik pa nima prav, da državni tožilec ne bi smel spremeniti obtožnice v fazi glavne obravnave, ko se izvaja beseda strank. To pravico ima vse do konca glavne obravnave, kakor to določa I. odstavek 344. člena ZKP. Dejansko je prav ta faza glavne obravnave najugodnejša za spremembe, ker je dokazni postopek že končan in so izvedeni dokazi odločilna podlaga za državnega tožilca, da bo ali ne bo spremenil obtožnice. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa tudi ni razvidno, v čem je sodeči senat, ali predsednica senata pomagal pri spremembi obtožnice.

Napačna navedba datuma obtožnice v uvodu izpodbijane sodbe in neoštevilčenost strani zapisnika o glavni obravnavi pomenita le pomoto oz. nedoslednost. Zapisnik je vendar oštevilčen z listnimi številkami v spisu in zato številčenje samega zapisnika niti ni bilo potrebno. V tem obsegu pritožba nima prav - ne gre za nobeno kršitev določb kazenskega postopka! Ocenjevanje predloga okrožnega državnega tožilca za prednostno obravnavanje te zadeve na sodišču prve stopnje pa presega okvir odločanja v tem pritožbenem postopku.

S tem, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo v dokazne namene kazensko ovadbo oškodovanega M. K., je prišlo do kršitev določb kazenskega postopka po II. odstavku 271. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožba ima prav, da kazenska ovadba ni dokaz in zato ne more biti podlaga za sodno odločbo. Razen tega je sodišče prve stopnje vsebino te ovadbe predočalo temu oškodovancu tudi, ko je bil na glavni obravnavi zaslišan kot priča. Vsekakor to zaslišanje ni bilo opravljeno tako, kakor to določa 241. člen ZKP v zvezi s I. odstavkom 331. člena ZKP.

S tem, ko je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo D. S., ki naj bi ga obtoženi storil novembra 1998 v Š. u. št. ... v C., izpustila iz sodbenega izreka, ko je pred tem zaključilo, da obtožba v tem delu ni dokazana, ni kršilo določil kazenskega postopka, saj za to kaznivo dejanje obtoženi ni bil spoznan za krivega. Res pa je kaznivo dejanje izsiljevanja osebno kaznivo dejanje, zaradi česar konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje bi ravnalo pravilno, če bi obtožbo v tem delu razdelilo na dve samostojni kaznivi dejanji, o katerih bi formalno odločilo s sodbo. Ker pa se zaradi takšnega načina odločanja položaj obtoženega ni poslabšal, sodišče druge stopnje v ta del odločitve, ki je navedena samo v razlogih izpodbijane sodbe, ni poseglo.

Pač pa pritožnik utemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivih dejanj po točko 2. in 3. krivdoreka.

Ob spornosti zaslišanja oškodovanca M. K. na glavni obravnavi je pritožba pravilno opozorila na nedoločen opis tega kaznivega dejanja, česar niti sam oškodovanec ni potrdil. Ta je v preiskavi izpovedal, da ga je obtoženi dvakrat odpeljal na WC kina M. v C. in ga pri pregledu denarnice držal za ovratnik, zatem pa preiskal še oblačila. Na glavni obravnavi je glede obeh primerov izročitve po 500,00 SIT povedal, da mu je ta denar izročil sam od sebe v mestu na obtoženčevo zahtevo za telefon, pri čemer pa ni opisal niti kraja niti časa izročitve denarja, zlasti pa ne uporabljanje sile oz. grožnje. Sodišče prve stopnje teh nasprotij sploh ni razčistilo, pa čeprav temu oškodovancu glede kaznivega dejanja na škodo D. S., ki ga je izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, v ničemer ni verjelo. Vprašljivo je, kaj pomeni ustrezna verodostojnost te priče. Pri tem sodišče prve stopnje očitno povezuje kaznivo dejanje pod točko 2. izreka z izpovedbo tega oškodovanca o dogodku v WC kina M. (v razlogih je navedeno potiskanje oškodovanca v steno stranišča), vendar je oškodovanec v prvi izpovedbi pojasnil, da v tem dogodku pri sebi sploh ni imel denarja. Ob takšni izpovedbi oškodovanega M. K. je dvomljivo, ali in na katero kaznivo dejanje se taka izpovedba nanaša. Pa tudi dejansko stanje glede kaznivega dejanja na škodo D. K. je dvomljivo ugotovljeno. Čeprav je ta oškodovanec na glavni obravnavi potrdil izpovedbo iz preiskave, na podlagi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrdil obtožbo, pa je docela spregledalo, da je priča B. G. o tem kaznivem dejanju izpovedal, da s strani obtoženca ni bilo uporabljene nobene sile niti grožnje. Tako je B. G. povedal tudi na glavni obravnavi, vendar ta izpovedba v tem delu sploh ni ocenjena. Sodišče druge stopnje opozarja na izpovedbo oškodovanega D. K. iz preiskave, da sploh ni vedel, koliko denarja je izročil obtožencu in da je obtoženi obema, to je njemu in B. G. izročil osebno izkaznico in obljubil vrniti denar do 14. ure. Na tej izpovedbi je pripis oškodovančeve mater A. M. da je oškodovanec dvignil na bankomatu 7.000,00 SIT, 1.000,00 SIT in 2.000,00 SIT, vendar datum dviga ni naveden. Tako B. G., kakor tudi oškodovani D. K. pa sta vložila na P. p. v C. kazenski ovadbi istega dne ob isti uri; po podatkih obeh ovadb naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno istega dne, to je dne 18.12.1998. Iz teh razlogov je bilo treba tudi ta del izpodbijane sodbe razveljaviti.

V novem sojenju bo potrebno glede teh dveh kaznivih dejanj ponovno zaslišati poleg oškodovanca M. K. in D. K. še B. G., ker bo šele na tak način mogoče odločiti o obtožbi.