Jedro

Stanovanjski organ bivše JLA po 25.6.1991 ni imel več pravice izdajati odločb o dodelitvi stanovanjske pravice (9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS).

Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevano stališče Arbitražne komisije. Prvič že zato ne, ker stališče te komisije ni pravni vir, in drugič zato, ker se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je bila s skupno deklaracijo ustavljena nadaljnja implementacija osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije za 90 dni. Zato so ponovno veljali tudi zvezni predpisi, ki so se nanašali na razpolaganje z bivšim stanovanjskim fondom JLA. Bivša JLA je zato zakonito razpolagala z vojaškimi stanovanji najmanj do 8.10.1991. To potruje tudi Dogovor o dokončnem umiku JLA iz RS, ki je bil podpisan po izteku moratorija. Enako stališče ima tudi Arbitražna komisija, ki je za dan nasledstva bivše SFRJ vzela 8.10.1991. Zato zgolj sklicevanje na 9.člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne zadostuje za pravilno, pravično in zakonito odločanje. Revident meni, da bi bilo potrebno zakonitost odločbe presojati na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih, ki se je uporabljal tudi za vojaška stanovanja ter na podlagi Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz vojaškega stanovanjskega fonda. Temu dodaja še, da bi bilo potrebno reševati primere bolj življensko in ne formalistično, saj gre za državljanko RS, ki opravlja humano delo. Drugačna odločitev ima za posledico ustvarjanje brezdomcev, kar ni najboljša legitimacija za državo, ki želi biti pravna država.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odst. I. točke cit. listine). S sklepom skupščine (Uradni list RS, št. 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom le-te pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr. režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS).

Opore za drugačno razlago glede prenehanja razpolagalne pravice stanovanjskega organa bivše JLA po 25.6.1991 po presoji revizijskega sodišča tudi ni v Dogovoru o dokončanju umika JLA iz RS. Slednji ni mogel pomeniti, da bi zveznim organom, to je v konkretnem primeru organu JLA ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju Republike Slovenije, do njegovega podpisa. Z Dogovorom o dokončanju umika JLA iz RS je opredeljen le način izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa že citirani 1. odstavek 9. člena in do katerega je prišlo 25.6.1991. Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevano stališče Arbitražne komisije. Prvič že zato ne, ker stališče te komisije ni pravni vir, in drugič zato, ker se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS.

Zato po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji. Temu je potrebno dodati, da so z uveljavitvijo osamosvojitvenih aktov RS na ozemlju RS prenehali veljati tisti zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu RS (arg. a contrario 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Mednje pa sodi tudi bivši zvezni zakon in podzakonski akt, ki sta urejala dodeljevanje stanovanj iz vojaškega stanovanjskega fonda.

Tako je potrebno šteti, da tožena stranka z odločbo poveljstva garnizije Ljubljana z dne 27.8.1991 ni pridobila stanovanjske pravice. Zato zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. člen ZSR v zvezi z 2. odstavkom 159. člena SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).