Jedro

Če Ustavno sodišče RS ugotovi, da je ureditev v neskladju z URS in zakonodajalcu naloži, da ugotovljeno neskladje odpravi, in če zakonodajalec v danem roku neskladja ne odpravi, sodišče neustavne odločbe ne sme uporabiti pri odločanju, ampak mora ravnati, kot da gre za pravno praznino, ki se zapolni z uporabo predpisov, ki urejajo podobne primere.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2009 in št. ... z dne 6. 4. 2009 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 478,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se v socialnih sporih za odločanje primarno uporablja načelo polne jurisdikcije, ki je urejeno v 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), kar pomeni, da s sodbo izpodbijani upravni akt delno ali v celoti odpravi in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Le izjemoma, kadar tožena stranka v predsodnem postopku ni popolno ugotovila dejanskega stanja, pri tem pa bi bilo njegovo ugotavljanje pred sodiščem povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče skladno s 1. alinejo 82. člena ZDSS-1 odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Izpodbijana sodba ne vsebuje pravno relevantnih dejanskih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno odpraviti upravni akt in ponovno odločati v upravnem postopku. Sodišče tudi ni obrazložilo razlogov, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj se sodba v tem delu sploh ne da preizkusiti. Razen tega tožena stranka meni, da ni izpolnjen noben pogoj iz 82. člena ZDSS-1, da bi sodišče lahko zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je v sodbi le ugotovilo, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnik še zmožen za dejavnost, ki jo opravlja. Tako stališče verjetno pomeni, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja. V takšnem primeru pa bi sodišče lahko zadevo vrnilo v novo upravno odločanje le, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, česar pa, kot že rečeno, sodišče sploh ni obrazložilo. Ugotavljanje okoliščin, ali tožnik še lahko opravlja svojo dejavnost in ali bi opravljanje dejavnosti z omejitvami poslabšalo njegovo invalidnost (po mnenju tožene stranke je to sicer napačno, saj v veljavni zakonodaji ni nobene pravne podlage za ugotavljanje, ali so zavarovanci zmožni za opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani), pa sicer ni dolgotrajno, niti ni povezano z nobenimi nesorazmernimi težavami, saj bi sodišče te okoliščine brez težav lahko ugotovilo z angažiranjem ustreznega izvedenca, tako kot v vseh ostalih primerih ugotavljanja invalidnosti. To pomeni, da ni podan upravičen razlog za uporabo izjeme od načela polne jurisdikcije. S tem, ko sodišče prve stopnje svoje odločitve ni v ničemer konkretiziralo, je posledično prišlo tudi do bistvene kršitve določb postopka v smislu 339. člena ZPP, v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Nepravilna je tudi odločitev o dolžnosti povrnitve stroškov postopka tožniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, torej zakaj je sodišče uporabilo določbo 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 ter odpravilo izpodbijani odločbi ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Pravilo v socialnih sporih je, da se meritorno odloči o sporni zadevi. Le izjemoma se lahko upravni akt odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Razen tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi tudi niso obstajali z zakonom določeni razlogi za vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče prve stopnje je tekom postopka ugotovilo, da je toženec odločitev oprl na 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 ugotovilo, da je ureditev v neskladju z Ustavo in je zakonodajalcu naložilo šestmesečni rok, da ugotovljeno neskladje odpravi. Ker do sedaj zakonodajalec ugotovljenega neskladja še ni odpravil, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da neustavnih določb ne sme uporabiti, kajti v nasprotnem bi sodišče samo povzročilo razlikovanje med zavarovanci, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja in pa zavarovanci, zavarovanimi po 15. in 16. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je tudi že v več zadevah zavzelo stališče, da gre v bistvu za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z ustrezno interpretacijo zakonskih določb. V primeru zakonske praznine je sodišče, kot določa 2. odstavek 2. člena ZPP dolžno odločiti o zahtevku. Uporabiti je potrebno določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami), po kateri upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, če se civilno pravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. V zvezi s tem se je tudi že oblikovala sodna praksa.

V sporni zadevi je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje, odločitev pa oprla na neustavno odločbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Če je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, bi sodišče prve stopnje lahko in skladno z načelom polne jurisdikcije tudi moralo samo razčistiti bistvena dejstva za odločitev v zadevi (vprašanje opravljanja dejavnosti avtoprevoznika). Nenazadnje je sodišče že zaslišalo tožnika kot stranko v postopku, v dokumentaciji upravnega spisa so tudi podatki o pogojih in obremenitvah pri delu. Po potrebi bi sodišče lahko izvedlo tudi druge dokaze. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je tudi sam izrek nejasen oziroma nepopoln. Iz izreka izhaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo, s tem, da izrek ne vsebuje zavrnilnega dela.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče odločilo skladno z načelom polne jurisdikcije. Le izjemoma, če bo tekom postopka ugotovljeno, da obstajajo z zakonom določeni razlogi, bo zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, kar pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.