Jedro

Tožnik ugovoru ni priložil pobotne izjave, ki bi jo dal pred tem, ko je kot dolžnikov dolžnik prejel sklep o prisilni izterjavi. S tem dnem je bila dolžnikova terjatev zarubljena. Zato tožnik ne more uspešno uveljavljati, da je terjatev s pobotom prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožnika zoper sklep prvostopnega davčnega organa, s katerim je le-ta zoper AA kot dolžnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v znesku 4 600 320,60 SIT in stroškov prisilne izterjave iz terjatev, ki jih ima dolžnik do tožnika na podlagi situacije št. 3/00/E z dne 4. 12. 2000 in situacije št. 4/00 z dne 3.1.2001 ter zamudnih obresti v skupnem znesku 4 601 320,60 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej citira določbe 42., 53. in 55. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 - v nadaljevanju: ZDavP). Nato navede vse pregledana listine in na tej podlagi ugotovi, da je v situaciji št. 3/00/E, ki sta jo s podpisom potrdili obe stranki, izrecno naveden kot datum valute 16. 1. 2001. Zato je obračun obresti po tej situaciji od dne 17. 1. 2001 dalje po presoji tožene stranke pravilen in neutemeljen ugovor tožnika, da je obveznost šele dne 28. 2. 2001 zapadla v plačilo. V zvezi s kompenzacijo medsebojnih obveznosti pa tožena stranka ugotavlja, da sta se stranki v kupoprodajni pogodbi št. P-2/2001 z dne 20. 4. 2001 dogovorili le o možnosti plačila kupnine s kompenzacijo. Skladno s 336. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/87, 39/85, 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) pa lahko dolžnik pobota terjatev nasproti upniku s tistim, kar terja od njega samo, če sta obe terjatvi zapadli. V času sklepanja pogodbe o prodaji nepremičnine terjatvi še nista zapadli. Po določbi 337. člena ZOR velja, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, ampak mora ena stranka drugi to izjaviti. Tožnik ugovoru ni priložil pobotne izjave, ki bi jo dal dolžnik pred 10. 7. 2001, ko je kot dolžnikov dolžnik prejel sklep o prisilni izterjavi. S tem dnem je bila terjatev dolžnika do tožnika zarubljena. Razen tega pa tožena stranka ugotavlja še, da kupoprodajna pogodba ni bila overjena pri notarju, kar je pogoj za njeno veljavnost. Zato se tožnik na more sklicevati na to pogodbo kot podlago za nastanek obveznosti, ki bi se lahko pobotala njegovo obveznostjo kot dolžnikovega dolžnika. Ker tako obveznost tožnika do dolžnika v višini 4 601 320,60 SIT še vedno obstoji, pa je tudi izdani sklep o prisilni izterjavi zakonit in pravilen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in napadeno odločbo, tako kot tudi prvostopni sklep, odpravi. V tožbi navaja, da niti prvostopni niti drugostopni organ nista preverila odločilnih dejstev z zaslišanjem dolžnika in tožnika. Takšna opustitev je po mnenju tožnika kršitev postopka. Razen tega je neizpodbitno dejstvo, da je izračun obresti napačen. Terjatev do tožnika je zapadla v plačilo šele 28. 2. 2001, ker sta se stranki tako dogovorili. Kupoprodajna pogodba pa pri notarju res ni bila overjena. Vendar zato še ni neveljavna. Overitev je pomembna le pri vpisu pogodbe v zemljiško knjigo. Sicer pa je bila pogodba sklenjena v pisni obliki in realizirana. Kot taka se šteje za veljavno. Tožnik je nepremičnino prepustil v posest tožniku, z nasprotno dolžnikovo terjatvijo pa se je pobotal del kupnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita tako v pogledu višine kot tudi v pogledu obstoja terjatev, ki so predmet izvršbe in ki se izpodbijajo v tem postopku. Izčrpni so tudi razlogi, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da tožnik sedaj prvič v tožbi navede, da sta se stranki glede zapadlosti terjatve po situaciji št. 3/00/E "zaradi likvidnostnih težav in reklamacij tožeče stranke do AA" dogovorili za datum 28. 2. 2001. V pogledu dejanskih okoliščin gre torej za tožbeno novoto, saj je tožnik v ugovoru še trdil, da navedeni datum izhaja iz pogodbe. Na to trditev v ugovoru mu je, kot rečeno, ustrezno odgovorila že tožena stranka, medtem ko novih, tožbenih trditev tožnik z ničemer ne izkaže. In ker tudi iz upravnih spisov ni razviden kakršenkoli drugačen dogovor, kot je tisti v situaciji oziroma v pogodbi, tožnik upoštevanega obračuna obresti in s tem višine terjatve, ki je predmet izvršbe, ne more uspešno izpodbijati. Uspeti tudi ne more s tožbenim ugovorom, da so terjatve s pobotom prenehale in v tej zvezi zgolj s trditvijo, da je kupoprodajna pogodba za nepremičnino veljavna. Kot pravilno navaja že tožena stranka, morajo biti za pobotanje izpolnjeni pogoji, predpisani z ZOR. Ti pa po nespornih podatkih upravnih spisov v konkretnem primeru niso bili podani. Ravno tako ni podana zatrjevana kršitev določb postopka. Tožnik namreč ne pove, katera odločila dejstva bi bilo treba preveriti z zaslišanjem tožnika in davčnega dolžnika, sodišče pa, glede na podatke zbrane v upravnih spisih, razlogov za zaslišanje samo tudi ni našlo.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.