Jedro

Starševstvo vsebuje pravico do stikov, vendar je to tudi pravica otroka. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi, da otrok ohrani občutek čustvene navezave in pripadnosti tudi z drugim od staršev, da se prepreči odtujitev otroka. Zato sta oba starša zavezana k ustreznemu (obojestranskemu, pozitivnemu) obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu glede odločitve o stikih in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu (glede odločitve o varstvu in vzgoji otrok in glede preživnine ter glede stroškov izvedenskega mnenja) se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo, ml. sinova pravdnih strank M. M., rojenega 20.12.2000 in M. J., rojenega 23.6.2003 zaupalo v varstvo in vzgojo materi, to je tožnici M. V., tožencu pa naložilo plačevanje preživnine, za čas od 1.2.2004 do 31.3.2004 za vsakega otroka še po 10.000,00 SIT mesečno, za čas od 1.4. do 31.5.2004 za vsakega še po 15.000,00 SIT mesečno, za čas od 1.6.2004 do 30.9.2004 preživnino za ml. sina M. še po 20.000,00 SIT mesečno, za ml. sina J. pa po 25.000,00 SIT mesečno, za čas od 1.10.2004 dalje za ml. sina M. po 35.000,00 SIT mesečno in za ml. sina J. po 40.000,00 SIT mesečno. Po sodbi potekajo stiki mladoletnih otrok z očetom med tednom, vsako sredo od 15.30 do četrtka do najkasneje 8.30 ure v tednu, ko sta vikend preživela z materjo, v tednu, ko preživita ml. otroka vikend z očetom, pa preživita z njim sredo od 15.30 do 19. ure. Ml. otroka preživita z očetom tudi vsak drug vikend, od petka od 15.30 ure do ponedeljka, najkasneje do 8.30 ure, vsake druge praznike v trajanju celotnih praznikov, začenši s 1.11.2004, in sicer od 15.30 dneva pred prvim dnevom praznikov do najkasneje 8.30 ure prvega dneva po zaključku praznikov ter za čas počitnic vsak zadnji teden v januarju, začenši v letu 2005 in to na petek ob 15.30, v trajanju do naslednjega petka, najkasneje do 8.30 ure, v poletnem času pa en mesec, začenši z julijem 2005, nato avgusta 2006 in naprej menjaje navedena meseca v nadaljnjih letih. Ob tako določenih stikih oče otroka prevzame v varstvu v vrtcu Osnovne šole Ž., kamor ju tudi vrne po zaključenih stikih. V primeru otrokove bolezni se stik ne opravi, pač pa se izvrši na naslednjo sredo, vikend, praznik, mesec. V primeru, da otroka zbolita na stiku, pa je toženec dolžan o tem takoj obvestiti tožnico na mobilni telefon, tako da ga mati prevzame na naslovu P. V primeru, da vikend oz. dan med tednom padeta na praznik oz. v okvir počitnic, kot je določeno po sodbi, se upošteva določitev za praznike in počitnice in se prične s štetjem vikenda oz. dneva med tednom ponovno. Drugačen tožbeni zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta dolžni pravdni stranki povrniti celotne stroške izvedenskih mnenj in dopolnilnih izvedenskih mnenj v višini 213.468,50 SIT, in sicer tožena stranka 2/3, to je 142.312,30 SIT, tožeča stranka pa 1/3, to je 71.156,20 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se je pritožila tožnica po svoji pooblaščenki in predlaga omejitev stikov, predvsem pa se pritožuje v delu, ko je tožencu priznana pravica do stikov z ml. otrokoma med tednom in v delu, v katerem je odločeno o stikih med počitnicami in prazniki ter v delu, ki obravnava primer, kadar otroka zbolita med stikom, zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zv. z 8. čl. ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (ker sodišče ni pravilno uporabilo 1. in 5. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Ne strinja se z določitvijo stikov med tednom, ko naj bi ml. otroka v tednu, v katerem bi preživela vikend s tožencem, z njim preživela še sredo od 15.30 do 19. ure, saj je sodišče prve stopnje prisodilo tožencu pravico do stikov z ml. otrokoma v širšem obsegu kot je predlagala tožnica, ko je navajala (na naroku 5.10.2004), da bi morali stiki med tednom potekati le takrat, ko otroka pri tožencu ne bi preživela vikenda in to šele po poteku prehodnega obdobja (ko bi stiki potekali samo vsak drugi vikend), dokler se otroka ne bi navadila na vrtec in otroške jasli. To je predlagala predvsem zaradi slabih izkušenj s toženčevim nasiljem, ki ga je ta pogosto izvrševal (predvsem) nad ml. M. (to je po njenem razlog, da se vedenjske motnje pri ml. M. po stikih z očetom povečajo). Ne more razumeti, kako je lahko sodišče sledilo le priporočilu izvedenke in ni presodilo preostalih dokazov, zlasti ne njenih navedb v zvezi s toženčevim nasiljem (relativna kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zv. z 8. čl. ZPP). Tožnica je natančno opisala (tudi izvedenkam), kako je toženec pretepal ml. M., tudi povsem brez vzroka, sodba pa o tem nima nobenih razlogov in je ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Da je toženec nasilna oseba izhaja tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke U. (z dne 4.10.2004), zato je vprašanje, kdo bo zaščitil ml. otroka, če bo prišlo do "prodora - izbruha agresivnosti" med stikom. Izvedenka je sicer priporočila, da naj bi imel toženec z ml. otrokoma vsak teden stike tudi izven vikenda. A o tem odloča sodišče ob upoštevanju koristi otroka (1. odst. 106. čl. ZZZDR). Sodba pa nima razlogov o tem, kako na korist otrok vplivajo stiki s tožencem, ko lahko kadarkoli pride do "izbruha" nasilja. Ta možnost pa se veča s pogostostjo stikov. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 1. in 5. odst. 106. čl. ZZZDR, saj bi moralo stike zaradi zavarovanja koristi otrok omejiti. Tožnica meni, da bi stiki morali biti določeni tako, da bi otroka pri očetu preživela vsak drugi vikend, med tednom pa bi imela stike z njim samo tiste tedne, ko čez vikend ne bi bila pri njem. Vztraja, da bi morali biti stiki med tednom odloženi za čas prehodnega obdobja, dokler se otroka ne bi navadila na vrtec oz. jasli. To potrjuje dejstvo, da je Komisija za usmerjanje prve stopnje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS (strokovno mnenje komisije z dne 18.10.2004) ugotovila, da bi bilo potrebno zaradi vedenjskih motenj ml. M. ponovno preučiti koristnost njegovih stikov s tožencem, in da si je toženec začel samovoljno razlagati pravice o stikih, saj je 23.11.2004 v pediatrični kliniki obiskal otroka in ga brez vednosti tožnice odpeljal iz bolnišnice (drži pa, da je bila otrokova hospitalizacija zaključena). Toženec bi si tudi moral zagotoviti ustrezno strokovno pomoč (izvedensko mnenje izvedenke U. z dne 7.7.2004), kar pa ni storil. Tudi to je razlog za omejitev stikov. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje določila, da v primeru, ko se otroka med prazniki po pravilih o stikih ne nahajata pri tožencu, ne veljajo določila o stikih otrok s tožencem med vikendi in ob sredah, kar pomeni, da se bosta otroka po pravilih o stikih čez vikend in med tednom nahajala pri tožencu, čeprav bi se morala po pravilih o stikih, ki veljajo za praznike, nahajati pri tožnici. Izpodbijana sodba sicer v 2. odst. na strani 3 vsebuje določilo, da se v primeru, če vikend oz. dan med tednom padeta na praznik oz. v okvir počitnic, upošteva določitev za praznike in počitnice. A navedeno določilo je možno razlagati kot določilo, ki velja samo za toženca. To pa bi bil lahko vir nadaljnjih sporov med pravdnima strankama. Premalo natančno so tudi določeni stiki toženca z ml. otrokoma v času počitnic. Predlaga spremembo tako, da določila o stikih toženca in otrok čez vikend in med tednom ne bi veljala za čas praznikov in počitnic. Tožnica se toženca boji, zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tudi v delu, ki ureja stike za primer, če ml. otroka zbolita medtem, ko sta na stiku na toženčevem domu. Predlaga, da bi ji toženec otroka v takem primeru pripeljal pred knjižnico v Š. L., odsek Ž., tako da ji ne bi bilo treba ponj na toženčev dom v P. Takšna ureditev bi bila smotrnejša tudi iz razloga, ker bi za polovico skrajšala čas, potreben, da bi otrok prišel do zdravniške oskrbe pri njegovem osebnem zdravniku v Zdravstvenem domu Ž. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec se po svojem pooblaščencu pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ima boljše pogoje za varstvo in vzgojo obeh sinov in bi bilo za oba bolje, če bi bila zaupana njemu. Tožnici bi omogočil čim več stikov z otrokoma in bi tudi otroka k temu spodbujal. Pri tožnici pa je situacija ravno obratna, saj poskuša tožencu čim bolj omejiti stike z otrokoma in se še posebej trudi otežiti normalen kontakt očeta s sinovoma. Okoliščina, ki bistveno govori v prid toženca, je tudi, da je tožnica neobjektivno prikazovala stanje pred Komisijo za obravnavo otrok s posebnimi potrebami in je slednja v poročilo nekritično zapisala, da ima sin M. probleme zaradi nasilja v družini, ki ga je povzročal toženec in je zato potrebno razmisliti o omejitvi otrok z očetom. To kaže, na kakšen način bo tožnica urejala stike otrok z očetom tudi vnaprej. Izvedenki sta dali prednost tožnici, predvsem zaradi primarnega odnosa med materjo in otrokoma, vendar pa iz mnenja izhaja, da ima toženec boljše objektivne pogoje za oskrbo in vzgojo otrok. Ob poznavanju vseh okoliščin in ob upoštevanju ugotovitev in mnenja obeh sodnih izvedenk pa toženec meni, da je imelo sodišče vse možnosti in pogoje za dodelitev obeh sinov očetu. V tem primeru bi bilo odločeno v korist obeh otrok, tožnica pa bi kot mati ohranila stalne in pogoste stike s sinovoma. V vsakem primeru pa so stiki v sodbi zelo enostransko in premalo natančno določeni. Tožnica ima glede na svoje osebnostne lastnosti in objektivne okoliščine zmanjšano sposobnost za varstvo in vzgojo otrok in bo zato potrebovala strokovno pomoč in tudi velik prispevek toženca pri varstvu in vzgoji otrok. Količina stikov, določenih v sodbi, pa je celo nižja od tiste, ki jo je kot minimalno predlagala sodna izvedenka. Po izvedenskem mnenju naj bi bila otroka v tednu, ko vikend preživita pri očetu, pri njem en dan, v tednu, ko vikend preživita pri materi pa dva dni, s tem, da pri očetu tudi prespita. Takšno priporočilo pa je sodišče prve stopnje nerazumljivo skrčilo le na dve uri v tednu, ko sta čez vikend pri očetu in na en popoldan in večer v tednu, ko otroka vikend preživita pri materi. Nesprejemljiva je odločitev sodišča, da otroka preživita v sredo pri očetu le med 15.30 in 19. uro, saj je s tem situacija za toženca bistveno otežena (iz Ž. do P. in nazaj je 50 km ovinkaste in strme ceste), neživljenjska je odločitev o času prevzema otroka v vrtcu in to 15.30 ura, saj bi bilo potrebno določiti, da lahko oče oba otroka prevzame med 14. in 15.30 uro, ker bo tako imel več možnosti prevzemanja otrok v različnih situacijah, zelo nejasno so definirani stiki v primeru praznikov, saj se pogosto združijo božični in novoletni prazniki in tudi prvomajske počitnice, tožnica pa bo vse nejasne določbe tolmačila v škodo toženca, tako bosta lahko otroka pri očetu le tiste dneve, ki so označeni kot dela prosti dnevi, vse ostale dneve med prazniki, ko se običajno zaradi kontinuitete praznikov vzame dopust, pa bosta otroka pri materi. Obstaja pa še cela vrsta drugih nejasnosti, ko sta otroka med vikendom pri enem od staršev in takrat nastopijo ravno praznični dnevi, ko bi morala otroka v primeru praznikov biti pri drugem od staršev, pri poletnih počitnicah pa lahko pride do problema, ko bo zadnji dan v mesecu počitnic ravno petek in bi se to križalo s takratnim vikendom, pa tudi v primeru bolezni otrok, saj mora oče otroka v takšnem primeru takoj izročiti materi, kot da je sam popolnoma nesposoben poskrbeti za zdravstveno varstvo otrok. Tudi način določitve stikov je premalo natančno definiran in bo zato tožnica lahko to izkoriščala sebi v prid. Sodišče je tudi nepravilno odločilo glede preživljanja otrok. Nikjer ni upoštevalo, da bo imel toženec precejšnje stroške pri zagotavljanju stikov z otrokoma, saj je prevoz otrok zmerom naložen njemu v breme. Zaveda se sicer, da je glede na tožničino bolezen vprašljiva njena sposobnost za varno vožnjo in je zato zaradi varnosti otrok pripravljen prevzeti celotno skrb za prevoz otrok. To pa bi se moralo upoštevati pri njegovi preživninski obveznosti, saj bo to izključni strošek toženca. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bosta otroka pri njemu cel mesec v času poletja in tudi polovico praznikov in šolskih počitnic. Nepravilna je tudi odločitev glede preživninske obveznosti za nazaj, saj sta bila otroka vključena v varstvo šele s 1.9.2004. Tožnica je bila z otrokoma v materinskem domu do 1.7.2004 in ne do 1.6.2004, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Toženec meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo potrebe otrok in zmožnosti obeh staršev za preživljanje otrok in je zato določilo previsoko preživnino. Ne soglaša tudi z odločitvijo sodišča v zvezi s pravdnimi stroški, saj ni razloga za to, da bi moral plačati 2/3 stroškov za izvedenki, saj plača obeh pravdnih strank ni v takšnem razmerju, poleg tega pa plača na takšno odločitev ne bi smela imeti vpliva. Izvedenski mnenji sta bili potrebni, zato bi stroške morali poravnati obe pravdni stranki v enakem razmerju.

Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena. Toženec skuša prepričati pritožbeno sodišče, da je kot vzorno urejena osebnost izmed obeh pravdnih strank le on tisti, ki je primernejši, da se mu ml. otroka zaupata v varstvo in vzgojo. Pozornost sodišča želi odvrniti od tistih delov izvedenskega mnenja, iz katerih jasno izhaja, da je toženec agresiven ter, da pri njem lahko kadarkoli obstaja možnost, da bo svojo (sicer zavrto) agresivnost sprostil nad otroki. Kako hude so lahko posledice "prodorov" se je sodišče lahko prepričalo na naroku za glavno obravnavo, ko je tožnica pokazala posledice toženčevega fizičnega obračunavanja z njo ob priliki incidenta med njima dne 27.4.2004. Toženec v pritožbi kot eno svojih bistvenih prednosti pred tožnico, zaradi katerih bi moralo sodišče ml. otroka dodeliti njemu, navaja možnost, da otroka prepusti v varstvo članom svoje družine. Ob tem izpostavlja predvsem svojo sestro, ki naj bi za otroka še posebej lepo skrbela. Tožnica ob tem opozarja, da je ista toženčeva sestra ob incidentu dne 27.4.2004, to opazovala in z mobilnim telefonskim aparatom dogajanje slikala, namesto da bi posredovala in poskusila ml. otrokoma pravdnih strank prihraniti pogled na divjanje njunega očeta. Res je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisala, da ima toženec boljše materialne in stanovanjske razmere in številčnejšo družino od tožnice. A dodala je, da to ne odtehta primarnega odnosa med materjo in otrokoma. Izvedensko mnenje ne vsebuje ugotovitve, da je tožnica glede na svoje osebnostne lastnosti zmanjšano objektivno sposobna za varstvo in vzgojo otrok. Nasprotno, sodna izvedenka ugotavlja, da ima tožnica čustveno primeren odnos do otrok, in da osebnostno in zdravstveno ni tako obremenjena, da ne bi mogla opravljati takšne vloge. Drugačne pa so ugotovitve izvedenke v zvezi s tožencem. Izvedenka U. tako ugotavlja, da je toženec dominantna osebnost, pri kateri lahko pride do prodorov notranjih porivov jeze. Nadalje, da je toženec agresivno motena oseba in da je manj primeren za očetovsko vlogo. Zato meni, da bi bilo potrebno stike ml. otrok z očetom omejiti bolj kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Toženec si želi, da bi mu sodišče dodelilo ml. otroka, predvsem iz razloga, da bo od tožnice izsilil odločitev, da bi se naselila v njegovi bližini. To je v postopku večkrat zatrdil. Namišljena je tudi izjava, da se bo tožnica, če le ji bosta dodeljena ml. otroka, odselila nekam daleč. Da je takšna trditev neutemeljena, izhaja že iz dejstva, da tožnica z otrokoma prebiva v Ž. Tožnica meni, da iz toženčeve pritožbe jasno izhaja, zakaj želi toženec imeti čimveč stikov z ml. otrokoma. Ti si prizadeva predvsem zato, ker želi doseči, da bi za vzgojo in preživljanje ml. otrok plačeval čim nižjo preživnino. Kako si toženec predstavlja izpolnjevanje preživninskih obveznosti izhaja tudi iz njegove obrazložitve, da za nazaj ni dolžan ničesar prispevati za preživljanje ml. otrok, ker je imel velikanske stroške zaradi stikov z njima. In med takšne stroške prišteva tudi stroške popravila avtomobila, razbitega med prometno nesrečo, ki se mu je pripetila na poti do ml. otrok. Zato meni, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo višino toženčeve preživninske obveznosti.

K pritožbi glede odločitve o varstvu in vzgoji ml. otrok Toženec v pritožbi poudarja korist otrok kot materialnopravno izhodišče, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok. V tem ima prav, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba svojo argumentirano odločitev opira na prav tako materialnopravno presojo, ki ima podlago v 2. odst. 78. čl. ZZZDR. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke klinične psihologije, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dodelitev ml. otrok materi v njuno korist. Pravnemu standardu "otrokove koristi" (citirani 78. indr. čl. ZZZDR ter 3., 18. indr. členi Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - Zakon o ratifikaciji te konvencije - Ur. l. SFRJ, MP, št. 15/90 in Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN..., Ur. l. RS, MP, št. 9/92) je sodišče prve stopnje dalo ustrezno vsebino s tem, ko je upoštevalo tako starševske sposobnosti obeh pravdnih strank in v zvezi s tem vse konkretne okoliščine primera, kot tudi starost otrok in primarni odnos mati - otrok. Glede na pritožbeno sklicevanje na boljše objektivne pogoje za oskrbo in vzgojo otrok, pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da materialne in stanovanjske razmere, pa tudi primarna družina, ne odtehtajo, saj so le ena od okoliščin, ki vplivajo na odločitev o tem, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, ki pa ni odločilna. Sodišče prve stopnje je kot odločilno okoliščino upoštevalo, da je za otroka mati primarna oseba in glede na njuno starost je prav, da se to ne spremeni. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem omogočanja oz. onemogočanja stikov (v danem primeru toženca z otrokoma), pa ni odveč opozorilo, ki sledi tudi iz 6. odst. 106. čl. ZZZDR, da če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev, lahko sodišče odloči, da se odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev. Otrokova korist terja, da je deležen pozornosti, skrbi, ljubezni..., obeh staršev in ne le tistega, kateremu je zaupan s sodno odločbo. Da tudi toženec kot oče želi dajati otrokoma, kar jim kot oče lahko da, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, kot tudi, da ima tožnica primeren čustveni odnos do obeh otrok in ni osebnostno ali zdravstveno toliko obremenjena, da ne bi mogla opravljati svoje vloge. Pritožba toženca v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o zaupanju obeh ml. sinov v varstvo in vzgojo materi, je zato neutemeljena.

K pritožbi glede preživnine Tudi pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odst. 129.a čl. ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo potrebe ml. otrok v obdobju bivanja v varni hiši, nato v materinskem domu ter po preselitvi v stanovanje v Ž., ob upoštevanju stroškov v smislu 2. odst. 129.a čl. ZZZDR. Toženec se pritožuje, ker da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da bo imel precejšnje stroške v zvezi s prevozi pri izvrševanju stikov z otrokoma ter da bosta otroka pri njemu cel mesec v času poletja in polovico praznikov ter šolskih počitnic, ko tožnica ne bo imela stroškov. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj spregleda, da je prvostopno sodišče tudi na račun zatrjevanih stroškov v času stikov z otrokoma, znižalo prispevek toženca mesečno za 10.000,00 SIT (4. odst. stran 10 sodbe) za vsakega otroka, kar je povsem sprejemljivo. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da sta bila otroka vključena v varstvo šele s 1.9.2004 in so se ti stroški šele takrat pojavili, saj enaka ugotovitev izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (3. odst. stran 9 sodbe) in je te stroške prvostopno sodišče pravilno upoštevalo od nastanka dalje, torej od septembra 2004. Ko pritožba opozarja, da je bila tožnica z otrokoma v materinskem domu do 1.7.2004 in ne do 1.6.2004, spregleda, da je tožnica izpovedala (list. št. 160 spisa), kar je upoštevalo tudi prvostopno sodišče (stran 9 sodbe), da je že s preselitvijo v materinski dom urejala stanovanje v Ž. in zanj plačevala najemnino in krila osnovne stroške in ne torej šele s 1.7.2004 kot zatrjuje pritožba. V preostalem, ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da je prisodilo previsoko preživnino, pa je nekonkretizirana. Višino prispevka za preživljanje ml. otrok je sodišče prve stopnje določilo glede na ugotovljene potrebe otrok in materialne ter pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Nazadnje ocenjene potrebe (l. 9 sodbe) ml. M. v višini 75.000,00 SIT (ob upoštevanju skupnih stroškov in bivanja v najetem stanovanju in tudi stroškov varstva) ter za J. v višini 80.000,00 SIT (pri čemer znašajo samo stroški varstva 20.665,00 SIT, ob tem, da J. potrebuje še plenice), po oceni pritožbenega sodišča niso pretirane, v ustrezno zmanjšanem znesku so bile po prvostopnem sodišču ocenjene potrebe v času bivanja v varni hiši oz. materinskem domu. Nobenih dvomov tudi ni v pravilnost pribavljenih podatkov o zaslužkih pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi upoštevalo zneske, ki jih je toženec že plačal tožnici na račun preživnine za obdobje od januarja 2004 do oktobra 2004 in za to obdobje zavezalo toženca le k plačilu razlike preživnine.

Izpodbijana sodba je v delu glede odločitve o varstvu in vzgoji ml. otrok ter glede preživninske obveznosti toženca natančna in analitična in jo je mogoče preizkusiti in zato pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu glede dodelitve ml. otrok in v delu glede preživninske obveznosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

K pritožbi o stikih toženca z mladoletnima otrokoma Zoper odločitev o stikih se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica predvsem v delu glede priznanih stikov med tednom, med počitnicami in prazniki ter v delu, ki obravnava primer, kadar otroka zbolita med stikom (čeprav smiselno predlaga omejitev vseh stikov), toženec zoper stike v celoti, da so določeni enostransko, premalo natančno, predvsem med počitnicami in prazniki ter dnevi pred prazniki, posebej izpostavlja stike med tednom in v primeru bolezni otrok. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnavalo skupaj. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v primeru, da vikend oz. dan med tednom padeta na praznik oz. v okvir počitnic, se upošteva določitev za praznike in počitnice in se prične s štetjem vikenda oz. dneva med tednom ponovno. Po mnenju pritožbenega sodišča je to določilo jasno, čeprav pravdni stranki opozarjata v zvezi s tem na možne druge (lastne) razlage oz. zaplete, čeprav bi se morala kot starša zavedati, da je pomembno predvsem zadovoljevanje otrokovih potreb in je s tem povezana tudi ob stikih uskladitev in prilagoditev ravnanja staršev potrebam otrok, saj še tako natančna določitev stikov ne more predvideti vseh možnih življenjskih situacij. Starševstvo namreč vsebuje pravico do stikov, vendar je poudariti, da je to tudi pravica otroka (1. odst. 106. čl. ZZZDR). Tudi že citirana Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev, pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (čl. 9/3). S stiki se torej zagotavljajo predvsem otrokove koristi, da otrok ohrani občutek čustvene navezave in pripadnosti tudi z drugim od staršev, da se prepreči odtujitev otroka. Zato sta po 2. odst. 106. čl. ZZZDR oba starša zavezana k ustreznemu (obojestranskemu, pozitivnemu) obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, vključno z eventuelnim vplivanjem na otroka, ki ima lahko za posledico njegov odpor proti stikom oz. drugemu roditelju. Ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu otroka z drugim od staršev, pri katerem ne živi (v danem primeru z očetom). S tem, ko je prvostopno sodišče zaupalo ml. M. in J. v varstvo in vzgojo materi, to ne vpliva na pravico očeta, toženca, do osebnih stikov z njima. Tudi ta pravica je urejena zaradi varovanja koristi otrok in je lahko omejena samo tedaj, če bi bile te koristi ogrožene. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj obeh izvedenk zgolj zaključilo (ne pa pojasnilo), da omejitev stikov ne pride v poštev. Navedlo je, da je sledilo le priporočilu izvedenke klinične psihologije A. U., ki je opredelila obseg priporočljivih stikov, ki so v korist otrok in opozorila, da morajo biti stiki zaradi skrajne neprilagodljivosti pravdnih strank natančno opredeljeni. Tožnica se pritožuje, ker je prvostopno sodišče prisodilo tožencu pravico do stikov z ml. otrokoma v bistveno širšem obsegu kot je sama predlagala; "sledilo je le izvedenskemu mnenju, ni pa upoštevalo njenih navedb o nasilju toženca, res je izvedenka priporočila čim več stikov, a o tem odloča sodišče, sodba pa nima razlogov o tem, kako na korist otrok vplivajo stiki s tožencem, ko lahko kadarkoli pride do "prodora" z izbruhom nasilja, ta možnost pa se veča s pogostostjo stikov". Zato bi bilo potrebno po mnenju tožnice stike omejiti. Toženec pa se diametralno pritožuje, da je dosojena količina stikov (med tednom) nižja od tiste, ki jo je predlagala izvedenka. Obe izvedenski mnenji obravnavata s strani tožnice zatrjevano toženčevo nasilje, saj je pri tem tožnica vztrajala tekom celotnega postopka na prvi stopnji in o tem povedala tudi izvedenkam. Iz izvedenskih mnenj tudi izhajajo odgovori na vse dileme v zvezi z nasiljem, na katere opozarja tožnica, o potrebi po strokovni pomoči pri stikih, izpodbijana sodba pa o tem nima nobenih razlogov. Čeprav je sodišče prve stopnje obe pravdni stranki zaslišalo tudi o pogledih na stike, se do tega ni opredelilo. Tudi ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od priporočila izvedenke glede stikov med tednom (list. št. 123 spisa - v tednu, ko preživita otroka pri očetu vikend, po en dan, ko pa preživita vikend pri materi, po dva dni, s tem, da pri očetu tudi prespita...) in le-te določilo v manjšem obsegu, kot utemeljeno trdi toženec. Sodba tudi ne pojasni, zakaj ne bi oče poskrbel za otroka, če zboli pri njemu. Zgolj z obrazložitvijo, da je sledilo izvedenskemu mnenju, sodišče ni zadostilo določbi 8. čl. ZPP, ta kršitev pa je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj sodbe v odločitvi o stikih ni mogoče preizkusiti. To je narekovalo pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v delu glede odločitve o stikih razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku svojo odločitev argumentirano obrazloži. Skrbno naj presodi vse izvedene dokaze, tudi izpovedi pravdnih strank in se opredeli do vseh pravno pomembnih trditev pravdnih strank ter upoštevajoč koristi ml. otrok znova odloči o njunih stikih z očetom (1. odst. 354. čl. ZPP).

K pritožbi glede stroškov izvedenskih mnenj Toženec ne soglaša z odločitvijo o plačilu 2/3 stroškov izvedenskih mnenj. Meni, da bi morali pravdni stranki le-te plačati v enakem razmerju. V skladu s 408. čl. ZPP, ki določa, da sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, ter da lahko senat ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale ter zbere podatke, potrebne za odločitev, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedenski mnenji. 173. čl. ZPP določa, da so stroški, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, del pravdnih stroškov. Ker pravdni stranki nista bili oproščeni plačila stroškov (2. odst. 173. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta pravdni stranki dolžni poravnati celotne stroške izvedenskih mnenj. Le-te je ob upoštevanju 413. čl. ZPP po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno porazdelilo in naložilo toženi stranki v plačilo večji del, saj kot je obrazložilo, je upoštevalo ne le ekonomske zmožnosti pravdnih strank, ampak tudi predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v ponovno odločanje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).