Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj razmerje med zapustnico in tožnikom (potomcem) ni ustrezalo dejanskemu stanu iz 32. člena ZD. Sodišče prve stopnje pri tem ni izpostavilo le, da med njima ni bilo skupnega življenja, ampak tudi da ni bilo (niti) skupnega pridobivanja. Prav tako je moč iz celotne (ožje) obrazložitve jasno razbrati, da tožnikove pomoči zapustnici ni moč opredeliti kot znatnejše. Ob tem, da ni razvidno, da bi tožnik v tej smeri v postopku na prvi stopnji sploh podal ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve, pa upoštevaje prepričljivo obrazloženo ugotovitev sodišča prve stopnje, da med njima ni šlo (niti) za skupno pridobivanje, pritožbeno izpostavljanje pomena dejanske pridobitne skupnosti (med prednikom in potomcem) za obravnavani primer niti ni relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 14. 2. 2017: - zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni S. D., roj. 000, umrli dne ... 9. 2010, ne spada 3/6 celote parcele št. 001, ID znak 001-0, in parcele št. 002, ID znak 002-0, obe k.o. X., prav tako je zavrnilo zahtevek, da se na podlagi pravnomočne sodbe pri 3/6 celote nepremičnine parc. št. 001, ID znak 001-0, in parc. št. 002, ID znak 002-0, obe k.o. X., last S. D. roj. 000, vpiše lastninska pravica v korist tožnika (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti 2.495,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, kako naj bi sodišče odločilo in kako svojo odločitev obrazložilo ter kaj naj bi sam ves čas postopka dokazoval in po lastnem prepričanju tudi dokazal. Obseg vlaganj in njegov terminski plan je podrobno pojasnil v okviru tožbene povesti in se na te trditve tudi sklicuje. Res je, da tožnik ter njegova družina na eni strani in zapustnica na drugi strani formalno niso bili prijavljeni v skupnem gospodinjstvu in da je sam s svojo družino živel v pritličju, zapustnica pa v prvem nadstropju, a to samo po sebi ne pomeni, da njegovemu tožbenemu zahtevku ne bi bilo moč ugoditi. V skladu z obstoječo sodno prakso za utemeljenost zahtevka po 32. člena ZD ni nujno, da med prednikom in potomcem obstoji pridobitna oziroma življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva. Nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Ker omenjeni zahtevek nastane v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu, je brezpredmetno, kakšna je bila potomčeva "motivacija" za takšno pomoč oziroma prispevke. V konkretnem primeru je zato nerelevantno, ali je v objekt in s tem v materin (zapustničin) solastni del nepremičnine vlagal na podlagi dogovora ali ne. Glede na naravo predmetnega zahtevka svojega solastnega deleža na nepremičnini ni pridobil npr. zaradi materine (zapustničine) obljube oziroma v posledici njenega oporočnega naklonila, ampak na podlagi samega zakona. Pojasnjuje, kakšna je narava zahtevka po 32. členu ZD in kdo so upravičenci. Skladno s sodno prakso naj bi bile obsežnejše adaptacije skupnega bivališča in nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju primer pravno relevantne znatnejše pomoči potomca. Sam je zapustnici nudil znatno pomoč, kar se je posledično odrazilo v vrednosti (povečanju) njenega premoženja. Premoženje, s katerim sta tožnik in njegova mati skupaj gospodarila, predstavlja skupna enodružinska stanovanjska hiša, ki je bila njun skupen dom do materine smrti. Toženca nista podala ustreznih konkretnih (ugovornih) trditev glede tega, kako naj bi tožnikova souporaba objekta vplivala na njegovo vrednost in upoštevanja te okoliščine. Zmoten in v nasprotju z izvedenskim mnenjem je zaključek, da so bila tožnikova vlaganja namenjena le vzdrževanju objekta in da niso vplivala na povečanje vrednosti zapustničinega premoženja. Prav tako ni bil ovrednoten njegov delovni in življenjski prispevek, ki ga je vsakodnevno nudil zapustnici. Pritožba poudarja, da izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD poračunavanju morebitnih koristi zaradi uporabe zapustnikovega premoženja praviloma ni podvržen (pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1214/2016 z dne 31. 1. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1096/2016 z dne 14. 9. 2016). Zaključek sodišča, da naj bi bila z njegove strani izvedena vlaganja na današnji dan minimalna, je napačen. Vsa vlaganja, ki jih je izvajal v objektu, so bila investicijske narave in so imela za posledico povečanje vrednosti objekta. Metodologija, ki jo je glede ocenjevanja vrednosti uporabila izvedenka, je bila povsem napačna. Njen pristop in metoda revalorizacije naj bi bila strokovno zgrešena. Sam je pravočasno grajal izvedensko mnenje, podal nanj pripombe in zahteval angažiranje drugega izvedenca, čemur pa prvostopno sodišče ni sledilo.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svoje zaključke, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen ne z ozirom na določbo 32. člena ZD1, ne na podlagi določb, ki so v relevantnem obdobju opredeljevale pogoje za nastanek nove stvari,2 podalo jasne (konkretne) in hkrati prepričljive razloge. To v celoti velja tudi za ugotovitve (zaključke), ki jih je naredilo glede obsega in (pravne) narave tožnikovih vlaganj v predmetne nepremičnine (stanovanjski objekt).3 Pritožnik zgolj s ponovnim izpostavljanjem navedb, ki jih je v tem oziru podal v postopku na prvi stopnji, oziroma presplošnim (in hkrati neizkazanim) poudarjanjem pomena (obsega) svojih vlaganj, v te zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega dvoma.

6. V okviru 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je prepričljivo pojasnjeno, zakaj razmerje med zapustnico in tožnikom (potomcem) ni ustrezalo dejanskemu stanu iz 32. člena ZD. Sodišče prve stopnje pri tem ni izpostavilo le, da med njima4 ni bilo skupnega življenja,5 ampak tudi da ni bilo (niti) skupnega pridobivanja. Prav tako je moč iz celotne (ožje) obrazložitve jasno razbrati, da tožnikove pomoči6 zapustnici ni moč opredeliti kot znatnejše. Ob tem, da ni razvidno, da bi tožnik v tej smeri v postopku na prvi stopnji sploh podal ustrezne (to je pravočasne in konkretne) trditve,7 pa upoštevaje prepričljivo obrazloženo ugotovitev sodišča prve stopnje, da med njima ni šlo (niti) za skupno pridobivanje, pritožbeno izpostavljanje pomena dejanske pridobitne skupnosti (med prednikom in potomcem) za obravnavani primer niti ni relevantno. Iz podobnih razlogov in ker sodišče prve stopnje takšne subjektivne okoliščine (kot razloga za zavrnitev zahtevka) ne izpostavlja, pa je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistveno8 tudi pritožnikovo poudarjanje nepomembnosti (z vidika nastanka zahtevka po 32. členu ZD) potomčeve "motivacije" za pomoč oziroma prispevke. Sodišče prve stopnje je namreč njegov tožbeni zahtevek zavrnilo "zgolj" z ozirom na predpostavke, ki so za njegov nastanek (upoštevaje relevantno sodno prakso) predvidene v 32. členu ZD.9

7. Upoštevaje prepričljive razloge sodišča prve stopnje, zakaj o tem v tožnikovem primeru ni moč govoriti, je (samo za sebe) nerelevantno pritožbeno poudarjanje, da so v skladu s sodno prakso10 obsežnejše adaptacije skupnega bivališča in nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju primer pravno relevantne znatnejše pomoči potomca. Kdaj naj bi tožnik v postopku na prvi stopnji podal ustrezne trditve o tovrstni pomoči, tudi sicer ni razvidno (prvi odstavek 337. člena ZPP11). Iz istega razloga12 je nadalje neupoštevno (tudi sicer presplošno in neizkazano) pritožnikovo pojasnjevanje, da je zapustnici nudil znatno pomoč (kar naj bi13 se posledično odrazilo v vrednosti (povečanju) njenega premoženja), oziroma zatrjevanje, da predstavlja nepremično premoženje, s katerim sta on (solastnik do 1/6) in njegova mati (solastnica do 3/6) skupaj gospodarila, skupna enodružinska stanovanjska hiša14 (ki je predstavljala njun skupen dom do materine smrti).

8. Glede na to, da sta toženca v odgovoru na tožbo jasno navedla, da so vsa tožnikova vlaganja amortizirana in da ne dosegajo koristi, ki jih je imel od življenja v hiši, pritožbena navedba, da v tem oziru nista podala konkretnih ugovornih trditev,15 ne drži. Ta okoliščina pa glede na (pravilne) razloge, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (tudi sicer) ni odločilna. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje za zaključek, da so bila tožnikova vlaganja povezana z ureditvijo bivalnih prostorov glede na njegove potrebe in želje ter da so bila ostala vlaganja namenjena vzdrževanju stavbe, podalo konkretne razloge (ugotovitve16), je pritožbeni očitek, da naj bi bil le-ta zmoten in v nasprotju z izvedenskim mnenjem, presplošen17 ter že zato neupošteven. Ker ni razvidno, da bi v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem pravočasno podal kakšne konkretne trditve, enako velja za pritožnikov očitek, da njegov delovni in življenjski prispevek, ki ga je sam vsakodnevno nudil zapustnici, ni bil ovrednoten. Tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker bi sodišče prve stopnje napačno poračunalo tožnikova vlaganja s koristmi, ki jih je imel od uporabe zapustničinega premoženja. Zato je njegovo pritožbeno pojasnjevanje, da zahtevek po 32. členu ZD takšnemu poračunavanju načeloma ni podvržen, ne le netočno,18 in protislovno,19 ampak za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno.

9. Pritožnikovo poudarjanje, da so bila vsa njegova vlaganja v objektu investicijske narave ter da so imela za posledico povečanje njegove vrednosti, je prav tako presplošno, poleg tega pa v nasprotju z obrazloženimi zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo (tudi) na ugotovitvah v postopku angažirane izvedenke gradbene stroke. Prav na podlagi ugotovitev le-te je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo zaključek, da naj bi se vrednost nepremičnine zaradi opravljenih vlaganj povečala za 11.773,07 EUR (oziroma na zapustničinem 3/6 deležu za 5.886,55 EUR), česar pritožnik ustrezno (konkretizirano) niti ne izpodbija. Tako kot v postopku na prvi stopnji pa oporeka ustreznosti s strani izvedenke uporabljene metode (metodologije), a v to (upoštevaje tudi pojasnila, ki jih je v tem oziru izvedenka podala na naroku dne 14. 2. 201720) ne prepriča.21

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama krijeta svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 2 Oziroma pridobitev lastninske pravice zaradi gradnje na tuji nepremičnini (vlaganj v tujo nepremičnino). 3 Glej predvsem 6. - 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 In to ne iz razloga, ker tožnikova družina in zapustnica ne bi bili prijavljeni v skupnem gospodinjstvu (kot to izpostavlja pritožba). 5 Tudi sicer pritožnikovi trditvi, da v skladu z obstoječo sodno prakso (ki je ne podpre z omembo nobene konkretne sodne odločbe) za utemeljenost zahtevka po 32. člena ZD ni nujno, da med prednikom in potomcem obstoji pridobitna oziroma življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva (ter da naj bi bilo nujno le, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost), ni mogoče pritrditi. Sodna praksa namreč glede (nujnosti) pogoja skupnega življenja ni enotna (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/1995 z dne 5. 9. 1996 in II Ips 115/2005 z dne 19. 10. 2006 oziroma odločbi tukajšnjega sodišča II Cp 1553/2017 z dne 11. 10. 2017 in II Cp 1952/2012 z dne 25. 3. 2013). 6 Ki bi se odrazila v vrednosti njenega premoženja. 7 In gre zato prvenstveno za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). 8 Ker to ni bil razlog, zaradi katerega je sodišče njegov tožbeni zahtevek (utemeljeno) zavrnilo, enako velja za pritožnikovo pojasnjevanje, da je za obstoj njegovih (zatrjevanih) upravičenj (ki naj bi temeljila na 32. členu ZD) nerelevantno, ali je v objekt vlagal na podlagi dogovora z mamo (ali ne), oziroma ali je v zvezi s tem obstajalo zapustničino oporočno naklonilo. Sodišče prve stopnje zapustničino oporoko z dne 26. 9. 2002 (v okviru 6. točke na sedmi strani obrazložitve izpodbijane sodbe) omenja "le" glede (zapustničinih) zapisov o tem, da ji že vsa leta pri preživljanju pomaga prvo toženka, glede tega katere prostore v hiši uporablja tožnik in glede njenih oziroma finančnih prispevkih tožencev pri posameznih investicijskih delih. To, da ni zatrjeval dogovora (po katerem bi se zaradi njegovih vlaganj spremenila velikost obstoječih solastniških deležev), pa sodišče prve stopnje (v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) navaja v okviru presoje, ali je v obravnavanem primeru zaradi tožnikovih vlaganj nastala nova stvar (in ne ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po 32. členu ZD). 9 Ker je omenjeno sodišče utemeljenost njegovega zahtevka presojalo točno v takem "vrstnem redu", je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je moč trditve potomca o (izvirni) pridobitvi (so)lastninske pravice presojati na drugi pravni podlagi šele v primeru, ko pogoji, ki so se v zvezi z uporabo 32. člena ZD izoblikovali v sodni praksi, niso izpolnjeni. 10 Ki je pritožba ne konkretizira. 11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 12 Saj gre (glede zatrjevanega skupnega gospodarjenja) očitno za (pritožbene) novote. 13 V zvezi s čimer se (neprepričljivo) sklicuje na ugotovitve v postopku angažirane izvedenke, za mnenje katere na drugi strani (protislovno) zatrjuje, da je neustrezno (zaradi česar naj bi tudi predlagal postavitev drugega izvedenca). 14 Čemur glede na obrazložene (in pritožbeno neizpodbite) ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 7. - 9. stran izpodbijane sodbe), tudi sicer ne bi bilo moč slediti. Hkrati so te trditve (o skupnem gospodarjenju z nepremičnino/hišo) v očitnem nasprotju s tistimi, ki jih je podal v tožbi in prvi pripravljalni vlogi (ko je med drugim navedel, da zapustnica pri izvajanju investicijskih vlaganj v nepremičnino finančno in ne kakorkoli drugače ni sodelovala, oziroma da je vsa investicijska vlaganja v celoti izvršil in financiral z lastnimi sredstvi). 15 Točneje trditev o tem, kako naj bi tožnikova souporaba objekta vplivala na njegovo vrednost. 16 Glej točke 6 - 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. 17 Kar enako velja za nasprotovanje zaključku sodišča o majhni vrednosti njegovih vlaganj. 18 Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014 (kar izpostavlja tudi sam pritožnik) opozorilo "zgolj" na to, da se v tovrstnih primerih metoda (poračunavanja) bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka. 19 Saj hkrati ob sklicevanju na posamezne sodne odločbe pojasnjuje, kako naj bi bilo potrebno tak izračun (poračun) opraviti. 20 Na katerem je tudi pojasnila, da je na podlagi računov preračunala vrednost investicije na današnjo vrednost. 21 Zaradi česar je sodišče prve stopnje (glej razloge podane v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) tožnikov predlog po angažiranju novega (drugega) izvedenca gradbene stroke upravičeno zavrnilo.