Jedro

Za odločanje o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, to je o takoimenovani ponovitveni nevarnosti, pravna opredelitev kriminalne dejavnosti obdolženca, zaradi katere je bil zoper njega odrejen pripor in uvedena kazenska preiskava, ni pomembna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper G. I. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil štiri kazniva dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pritožbo zagovornice obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora je senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določil 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), 11. točke prvega odstavka 371. člena, 3. točke prvega odstavka 201. člena in 192. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, odpravi pripor ter odredi izpustitev pripornika na prostost. V obrazložitvi vložnica navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da število očitanih dejanj kaže na obdolženčevo vztrajnost pri njihovem izvrševanju. Ni namreč pojasnjena besedna zveza „večje število kaznivih dejanj“, o tem izpodbijani sklep nima razlogov in je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V bistvu gre po stališču vložnice za očitek enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja, kršen je kazenski zakon, ker je sodišče zaključilo, da je obdolženec storil več kaznivih dejanj in napačen je nadaljnji zaključek, da število izvršenih kaznivih dejanj kaže na nevarnost ponavljanja izvrševanja kaznivih dejanj. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o sorazmernosti med težo očitanega kaznivega dejanja ter posegom v osebno svobodo obdolženca. Obdolženec je nekaznovan, v preteklosti ni izvrševal kaznivih dejanj, živi v urejenih razmerah, niso pa podane druge posebne okoliščine, ki bi utemeljevale odreditev pripora, zato je sklepanje sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti zmotno. Zatrjevana vpetost v verigo oseb, ki se ukvarjajo s ponarejanjem denarja, ni dokazana. Sodišče pri odločanju o priporu tudi ni spoštovalo določbe 192. člena ZKP, saj bi bilo po tej določbi dolžno uporabiti milejši ukrep oziroma pretehtati, ali je bilo v tem primeru nujno odrediti pripor za preprečitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na zahtevo v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zatrjevane kršitve zakona in ustave niso podane. Meni, da v tej fazi postopka pravna opredelitev obravnavane kriminalne dejavnosti ni relevantna za odločitev o priporu. Pomembno pa je, da je podan sum, da je obdolženec v štirih primerih spravljal v promet ponarejen denar. Po mnenju tožilca ne drži očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, izpodbijana sklepa vsebujeta tudi oceno sorazmernosti odrejenega ukrepa, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da pravna opredelitev kriminalne dejavnosti obdolženca zaradi katere je bil zoper njega odrejen pripor in uvedena kazenska preiskava, ni pomembna za odločanje o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, to je o takoimenovani ponovitveni nevarnosti. Zaenkrat je podan utemeljen sum, da je obdolženec v štirih primerih spravil ponarejen denar v obtok kot pravega, da je šlo vsaj v enem primeru za znatno količino ponarejenega denarja, posebej pa še, da je po dosedanjih ugotovitvah prvo takšno dejanje obdolženec storil v letu 2012 in je dejanje takrat obravnavala policija, kar je obdolženec vedel. Kljub temu je, kot kažejo dosedanje ugotovitve, po enem letu še trikrat spravil v obtok ponarejen denar. Prav to okoliščino izpodbijana sklepa upravičeno štejeta kot tisto posebno okoliščino, ki kaže na precejšnjo predrznost obdolženca in hkrati odločenost za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj. Ob tem sklepa tudi ugotavljata, da obdolženec ni zaposlen, da je bila pri hišni preiskavi na njegovem domu najdena in zasežena še večja količina ponarejenih bankovcev, na takšni podlagi pa sodišče utemeljeno sklepa, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti tovrstno kaznivo dejanje ponavljal. Sklep, da je bil obdolženec povezan z osebami, ki se ukvarjajo s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok, je glede na ugotovljene okoliščine logično nujen, razen če ni obdolženec sam ponarejal denarja, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga je spravil v obtok kot pravega. Vse te okoliščine, posebej pa še, da je dejanje za prvim še trikrat ponovil, pretehtajo okoliščino, da do sedaj še ni bil kaznovan. O vseh teh okoliščinah, pomembnih za odločitev o odreditvi pripora, imata izpodbijana sklepa ustrezne razloge in ni podana kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa tudi ne kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 243. člena KZ-1 glede pravne opredelitve kriminalne dejavnosti.

5. Tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklep zunajobravnavnega senata, ki je zavrnil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora imata razloge tudi glede neogibnosti odrejenega ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi. Teža dejanja, ki se očita obdolžencu in ugotovljena nevarnost ponavljanja takšnih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja, ki bi lahko prejeli ponarejen denar kot pravi. Prej opisana drznost storilca tudi kaže, da se ni mogoče zanesti, da bi obdolženec sam spoštoval pogoje milejših kazenskih ukrepov za preprečitev ponovitvene nevarnosti, vse to izhaja iz vsebine obrazložitev izpodbijanih sklepov. Zato očitek, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o neogibnosti izrečenega ukrepa, oziroma da je podana kršitev določb 192. člena ZKP, ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, pri čemer kršitve določb Ustave in EKČP niti niso bile posebej obrazložene, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.